Kako do stika z univerzalno božansko ljubeznijo? Mit o Erosu in Psihi

Mit o Psihi in Erosu govori o ženskem iskanju ljubezni na zemlji, o ženski poti do samospoznanja, ki vodi prek ljubezni do moškega. V tem je starogrška zgodba specifična, čeprav je po drugi strani univerzalna - poučna in navdihujoča za vse duše sveta. Preberite, kako do stika z univerzalno božansko ljubeznijo!

Kako do stika z univerzalno božansko ljubeznijo? Mit o Erosu in Psihi (foto: Profimedia) Profimedia
14. 1. 2019

Mitsko zgodbo lahko beremo kot zanimivost, zgodovinski vir o razmišljanju in verovanju starih narodov, fantazijsko pripoved ali pa kot moder priročnik s podrobnimi in natančnimi smernicami za življenje. Vsak mit je namreč izjemno kompleksen in podaja morje psiholoških spoznanj, uporabnih tudi za sodobnega človeka. Naš biološki ustroj je še vedno enak kot v časih stare Grčije in tudi psihološka dinamika človeške osebnosti ni dosti drugačna.  

Številni psihologi mit o Erosu in Psihi razlagajo kot predstavitev ženske psihologije, ki nam v jeziku simbolov govori o arhetipskem razvoju ženske psihe, o trnovi poti doseganja avtonomije in zrelosti ženske, ki ni možna brez številnih notranjih konfliktov in težavnih preizkušenj, s katerimi se mora ženska spoprijeti. Vendar pa lahko to mitsko zgodbo hkrati beremo kot univerzalno zgodbo, ki govori o človeškem iskanju duše, ki je v zemeljskem življenju izgubila stik z univerzalno božansko ljubeznijo. Ta cilj, ki ga mora v življenju prehoditi sleherni človek, v mitu simbolizira sveta poroka Erosa in Psihe, ki v različnih duhovnih tradicijah pomeni življenjski smisel vsakega izmed nas. Vsi moramo prehoditi mučno pot notranjega razvoja, da bi se na koncu vrnili v svoj božanski izvor, po katerem globoko v sebi hrepenimo.    

3 stopnje odraščanja ženske

Glavna junakinja, Psiha, gre v zgodbi skozi tri stopnje odraščanja, da bi razumela in našla pravo ljubezen.

1. Nezavedno predajanje življenju, ki ga prekineta dvom in želja po spoznanju realnosti. Temu sledi izguba vsega, saj svet ni tak, kot si ga zamišlja. Sledita obup in želja po smrti.

2. Trpljenju sledi streznitev, ki rodi željo po spremembi in voljo, da bi našla izgubljeno. Opraviti mora štiri naloge, in če jih dobro opravi, bo nagrajena.

3. Po dobro opravljenih nalogah in očiščenju srca sledijo spoznanje zemeljske in božanske ljubezni ter neizmerno veselje, radost in blaženost.

A pojdimo lepo po vrsti ...

Eros in Psiha

Psiha, najmlajša hči kralja in kraljice Sicilije, je veljala za najlepšo žensko na otoku. Ljudje so jo občudovali in razširile so se govorice, da je lepša od same Afrodite. Častili so jo kot boginjo in ji nosili darove. Govorili so, da je njena lepota prevelika za običajno smrtnico. Afrodita, boginja ljubezni in ljubosumja (vsi grški bogovi so predstavljali dualnost snovnega sveta, zato so imeli nasprotujoče si lastnosti), je ob tem pobesnela, saj so njeni templji ostali prazni. V želji, da bi uničila Psiho, je k njej poslala svojega sina Erosa, da bi jo ustrelil s puščico ljubezni in v njej razvnel ljubezen do ostudne pošasti, ki bi prišla ponjo, tako da je ne bi mogla več izzivati. Čeprav Erosu materina naloga ni bila všeč, se jo je vendarle namenil izpolniti.

Tisto noč je neviden priletel v Psihino sobo. Počasi se je bližal njeni postelji in v roki držal puščico. Nagnil se je nadnjo, da bi si jo ogledal, vendar se je Psiha zbudila in ga, čeprav je bil neviden, pogledala naravnost v oči. Presenečen nad tem se je Eros z lastno puščico po nesreči zbodel v prst in se v trenutku neskončno zaljubil v Psiho. Odločil se je, da bo njegova nevesta.

Nato se je vrnil k materi Afroditi in ji povedal, kaj se je zgodilo. Afrodita se je seveda hudo razjezila in v besu preklela Psiho, da ta nikoli ne bi mogla najti primernega moža. Eros se je uprl in se odločil, da ne bo izstrelil niti ene puščice več, dokler ne bo njegova mati umaknila kletve.

Afrrodita, FOTO: Profimedia

Tako se je ljubezen umaknila z Zemlje.

Rastline niso obrodile sadov, živali so ostale brez mladičev in ljudje se niso več zaljubljali.

Vse je propadalo, dokler ni Afrodita popustila ukazu vrhovnega boga Zevsa, da se izpolni Erosova želja in Psiha postane njegova žena. Po mesecu dni so se stvari znova vrnile v normalno stanje.

Mar ni to eden od najlepših opisov trenutka, ko se med moškim in žensko zgodi kemija zaljubljenosti in se sproži eden od najlepših občutkov, ki jih poznamo? To nepričakovano, nepredvidljivo, magično nas premakne na območje izza razuma, zunaj naših moči in sposobnosti razumevanja, na področje božanskega. V zaljubljenosti gledamo navadnega človeka in vidimo boga ali boginjo. Občutek zaljubljenosti je božanski, zaznamuje nas, po njem se nikoli več ne moremo vrniti v preprostost, brezskrbnost in nezavednost. Toda v kaj se v resnici zaljubimo? V svoje lastne projekcije!

Pa vendar je trenutek, ko nas obiščejo bogovi, še posebej za nas Zahodnjake, vajene živeti bolj v umu kot v srcu, priložnost, ki nam utre pot osebne evolucije, pot razvoja naše zavesti - če seveda zmoremo zarezati skozi gosto meglo svojih projekcij, v katerih prebijemo večino življenja. 

Poroka s Smrtjo

Na Zemlji nihče ni vedel za dogodke na Olimpu in za Erosovo hrepenenje po Psihi. Psihini starši so bili obupani zaradi nje, kajti medtem ko sta se starejši sestri srečno poročili s sosednjima kraljema, za Psihino roko kljub njeni lepoti ni prosil noben moški, vsi so jo le častili. Tako se je kralj odpravil po nasvet v Apolonovo preročišče, ki je pripadalo Afroditi. Ta pa je v svoji jezi do Psihe preroka prisilila, da je izrekel grozljivo prerokbo: Psiha se bo poročila s Smrtjo, najgršim, najstrašljivejšim bitjem, kar jih živi. Starši jo morajo odpeljati na vrh gore, z verigo prikleniti k skali in jo prepustiti grozljivemu bitju, Smrti.

Kralj je bil prestrašen, zgrožen in žalosten zaradi usode ljubljene hčere, a je sledil navodilom iz preročišča. Psihi so pripravili poročni sprevod, ki je bil pravzaprav pogrebni, jo odvedli na vrh gore in jo priklenjeno k skali pustili samo v temi.

Kako razumeti ta dogodek na Gori smrti, kako razumeti torej Psihino poroko s Smrtjo? To simboliko smrti si lahko razložimo kot konec nekega obdobja v življenju ženske. Za mlado dekle je to konec deviškosti, zato na poročni dan simbolno umre, kajti odpove se določenim ženskim prvinam in načinu življenja, ki ga je živela do takrat. S poroko vstopi v novo življenje, z novimi močmi, ki jih pridobi kot nevesta. Zato vsak mož v arhetipskem smislu za svojo ženo pomeni smrt, kajti prisili jo k razvoju v zrelo žensko. Za moškega je poroka povsem drugačna izkušnja – njegov svet se obogati in pridobi status ter položaj.     

Rajski vrt

Psiha je vdana v usodo pogumno stala na gori in čakala smrt. V večernem somraku pa je namesto pošasti ponjo prišel Erosov prijatelj Zahodni veter (Zefir). Eros ga je prosil, naj Psiho nežno ponese z vrha gore v Rajsko dolino. Zahodni veter mu je ustregel in Psiha, ki je na gori pričakovala smrt, se je znašla v zemeljskih nebesih. V prelepem raju je imela vse, česar si je mogla želeti. Njen božanski mož Eros, ki je vsako noč legel k njej, ji je postavil le eno omejitev: obljubiti mu je morala, da ga nikoli ne bo pogledala, da ga nikoli ne bo poskušala spoznati ali videti. Psiha je privolila.  Čeprav je bila srečna in zaljubljena, se je čez dan počutila osamljeno, zato je od moža izsilila, da sta jo smeli obiskati sestri. Eros je dobro poznal človeško naravo, zato jo je opozarjal, naj ne posluša njunih prigovarjanj in naj spoštuje njun dogovor.

Seveda sta sestri razžirala zavist in ljubosumje, ko sta videli, v kakšni sreči in razkošju živi njuna mlajša sestra, zato sta zakuhali strupen načrt. Sklenili sta, da bosta ob tretjem obisku Psihi povedali, da je njen mož v resnici kača, ostudno bitje, ki bo, ko bo rodila, pogoltnil tako njo kot otroka. Zasnovali pa sta tudi načrt, po katerem naj bi se Psiha obvarovala grozljivega konca. Svetovali sta ji, naj sredi noči, ko bo njen mož trdno spal, vzame svetilko in jo prižge, si ogleda ostudnega moža in mu nato z nožem odreže glavo. Prestrašena in zmedena Psiha se je odločila, da bo ravnala po njunem nasvetu.

Ko je Eros zaspal, je snela pokrov s svetilke, zagrabila nož, se nagnila nad moža in ga prvič ugledala. Osupla in presenečena, pa tudi preplavljena z občutki krivde je spoznala, da je bog ljubezni, najlepše bitje na vsem Olimpu. Od pretresenosti ji je iz rok na tla zdrsnil nož, pri tem pa se je nesrečno zbodla v eno od Erosovih puščic in se zaljubila v moža, ki ga je prvič videla.  

Ko je odrinila svetilko in je kaplja olja kanila na Erosovo desno rame, se je ta v hipu prebudil. Zgrožen nad tem, kar je videl, je razpel krila in odletel. Psiha se ga je oklepala, vse dokler nista bila zunaj rajskega vrta, kmalu nato pa je izčrpana in obupana padla na zemljo. Eros jo je oštel, ker je prelomila zaobljubo in uničila rajski vrt, in odletel k materi Afroditi. Psiha pa se je znašla sama na pečini domačega otoka.

Zakaj je Psiha storila, kar sta ji svetovali sestri, ko pa je vendar imela vse, česar si je želela? Kaj jo je gnalo, da je morala to narediti? Ta trenutek preobrata v zgodbi je pravzaprav nujen, kajti Psiha je bila naivno dekle, ki se je ljubezni prepuščala nezavedno, v resnici je ni razumela. Kadar pa ne poznamo resnice, se v nas pojavita negotovost in seveda strah. Psiha je podlegla strahu, impulzu svoje nižje narave, ker ni zmogla verjeti sebi. Vsak raj zataji, pravi jungovec Johnson, in v Psihinem raju se je kmalu pojavila kača v obliki njenih dveh sester, ki v zgodbi simbolizirata nadležne notranje in pogosto tudi zunanje glasove, ki prinašajo zavest novega. Sestri predstavljata zahtevo po zavedanju, ki prihaja iz nepričakovanega vira - morda sta Psihina senca, njena temna plat, ki izhaja iz potlačenih vsebin njenega osebnega potenciala, razlaga Johnson.

Psihine muke

Obupana Psiha se je želela ubiti, skočiti v reko, a je reka ni hotela sprejeti. Izvrgla jo je nazaj na obalo, kjer je sedel Pan, bog iztirjenosti, divjih, neobvladanih, skoraj norih izbruhov, ki ji je svetoval, naj ne obupa in v svoji muki ne ravna enako kot vsa druga neumna človeška bitja - naj se ne preda obupu in žalosti ter se potrudi vrniti si Erosovo ljubezen.

Obstaja star judovski izrek: Bog, daj, da bi imel in potem ne imel. Mar se ni prav to zgodilo Psihi?

Potem ko je za trenutek okusila božansko ljubezen, jo je v naslednjem izgubila. Vrnila se je na začetek – a vendarle s spoznanjem, da je storila napako. Takšna spoznanja so lahko v našem življenju izjemno boleča, vsaj dokler sami pri sebi ne sprejmemo, da je rojstvo novega vedno izjemno mučno in boleče ter da pot iz krize nujno pelje skozi krizo.

Samomorilno nagnjenje skoraj vedno naznanja bližino nove ravni zavedanja, razlaga jungovski analitik Johnson. Vendar: ko ubijemo staro in se pri tem ne poškodujemo, stopimo v nove energije. Zaljubljenost nas lahko razcefra na koščke, a ponuja tudi nove možnosti. Le moč in pogum je treba ohraniti in se podati na to izjemno naporno pot brez omahovanja. Jungovska psihologija razlaga, da je ta pot za žensko drugačna kot za moškega: "Medtem ko se mora on odpraviti ven iz sebe, poiskati junaško nalogo, pobijati zmaje ter reševati lepa dekleta, se mora ona zavleči v tihoten kotiček in mirovati." Ženska ima izjemno sposobnost, da obstane in obmiruje. Vsakič, ko se ji zgodi kaj pretresljivega, se mora vrniti v tihoten notranji kotiček. Nujno je, da je dovzetna, vendar ne pasivna, pravi Johnson.      

Samotno potovanje

Pan je Psihi povedal, da mora moliti k bogu ljubezni, ki razume vse tiste, ki so jih zadele njegove puščice. (Za olajšanje se mora torej obrniti na tistega, ki jo je ranil. Ali ni skoraj vedno tako, da nas lahko ozdravi le tisto, kar nas je ranilo?)

Psiha je bila dovzetna za Panove nasvete in brez omahovanja je storila, kar ji je naročil. Odšla je domov in najprej eni ter nato še drugi sestri rekla, da sta zaradi njenega neuspeha zdaj oni izbrani za Erosovi ženi, zato morata priti na visoko pečino in z nje skočiti, da ju bo lahko Zahodni veter odnesel v Erosovo deželo. Sestri sta ji verjeli, skočili s pečine in umrli.

Kaj je v resnici naredila Psiha s tem, ko je kaznovala ljubosumni sestri? Uničila je svoja lastne nekontrolirane nižje impulze, to je bil pravzaprav njen prvi zavestni in samostojni korak. In odločila se je, da bo poiskala Erosa, ne glede na težavnost iskanja. Psiha je torej obrnila kolo svoje usode, postala je aktivni element v zgodbi, kar ji je uspelo skozi Pana, boga s kozjimi nogami, ki je simbol ega, a tudi moške prvinske sile in njegove aktivne narave. Naša junakinja je prvič v sebi združila oba principa, moškega in ženskega, svojega animusa in animo, ter izrazila potencial svoje popolnosti. Ubila je seme dvoma in s tem ustvarila pot volji, da je začela delovati skozi njo.

Nato je odšla iskat svojega moža. Najprej je prispela v tempelj boginje Demetre, zaščitnice žensk. Ko je videla, kako zanemarjen in umazan je, ga je začela čistiti. Po končanem delu se ji je prikazala boginja Demetra in ji povedala, da ji ne more pomagati, kajti to lahko stori le Afrodita, boginja ljubezni. Ker je bilo Psiho strah soočenja z Afrodito (s samim izvorom ljubezni), se je na poti ustavila še v templju Here, zaščitnice zakona, in upala na lažjo pot. A Herin odgovor je bil enak Demetrinemu. Nazadnje je le stopila v Afroditino svetišče, kjer jo je pričakala razjarjena in maščevanja željna Afrodita. Psiho je najprej ponižala na položaj najnižje od najnižjih in ji nato obljubila odrešitev: vrnila ji bo moža, če bo izpolnila štiri težavne naloge.  

Psihine naloge

Potem ko je Psiha preživela Afroditino strupeno ponižanje, je od nje dobila izjemno natančna navodila (naloge), ki jih lahko razumemo kot univerzalna in brezčasna, primerna torej tudi za dozorevanje sodobne Psihe. Prav v tem je izjemna dragocenost te stare zgodbe o Erosu in Psihi, saj je to ena od redkih zgodb v duhovni dediščini, ki usmerja žensko pot dozorevanja, medtem ko obstaja nešteto nasvetov za moško zorenje. Spoprijemanje Psihe s surovimi preizkušnjami je v bistvu simbolni prikaz vseh notranjih ovir, ki jih mora ženska premagati na svoji poti k psihični zrelosti.

1. naloga: kultiviranje nezavednega (nagonov)

Prva naloga, ki jo je Psihi naložila Afrodita, je bila v kratkem času ločiti kup različnih semen (proso, žito, grah, poper), sicer bi jo doletela smrt. Psihi se je zdela izpolnitev te naloge nemogoča, zato je planila v jok in spet pomislila na samomor. A na pomoč ji je prišla vojska mravelj, ki so nalogo opravile še pred mrakom.

V Psihinem ločevanju kupa semen se nam kaže čudovita simbolika nujnosti vzpostavljanja reda iz kaosa.

V življenju potrebujemo urejenost in harmonijo na vseh področjih, ustvarjeni smo kot bitja ravnovesja in harmonije, vendar smo to zaradi življenja, kot ga živimo, izgubili, zato bolj ali manj s svojimi mislimi in dejanji ustvarjamo kaos.

Psiha je v tej nalogi morala obnoviti sposobnost ločevanja, razbiranja, kaj je v življenju dobro in kaj slabo; ločevati med pomembnim in nepomembnim, potrebnim in nepotrebnim, prednostnim in tistim, kar lahko počaka.         

Ni naključje, da je junakinja nalogo rešila s pomočjo čarobnih pomagačev, mravelj, bitij zemlje, katerih narava ne pripada intelektu, ampak je prvinska, nagonska, tiha, to je značilna ženska lastnost, s katero se je morala Psiha povezati. V globinski psihologiji mravlje predstavljajo močne instinktivne rešiteljske sile kolektivnega nezavednega, ki iz kaosa ustvarjajo red. Kajti nezavedno, kot pravi Jung, ni le skladišče potisnjenih vsebin, ampak je prostor, poln življenja, kjer je središče nagonov, libida v najširšem smislu; tukaj se na nerazložljiv način rojeva človekova ustvarjalnost.              

Afrodita je besnela nad Psihinim uspehom in naslednji dan jo je za kazen pustila preživeti le ob skorji kruha v mračni in mrzli sobi. Vse duhovne tradicije poznajo metodo posta in osamitve, skozi katero se človek prečiščuje vsega, kar je v njem odvečno, da bi se lahko dvignil na višje ravni zavesti. Namen posta ni zgolj čiščenje fizičnega telesa, ampak posledično tudi trenutnega psihičnega stanja, zato je odlična rešitev za spremembo načina življenja. Ni torej naključje, da ga najdemo tudi v tem mitu.    

2. naloga: kultiviranje notranjega moškega (moči)

V drugi, smrtonosni nalogi je Psiha morala oditi na travnik čez reko in nabrati nekaj zlatega runa ovnov, ki so se pasli tam. Ker so ovni zelo napadalni, bi Psiha morala biti zelo nespametna in nepremišljena, da bi se te naloge lotila. Spet je obupala in se odločila, da bo življenje končala v reki, vendar jo je v ključnem trenutku na rečnem bregu nagovorilo rečno trsje in ji svetovalo, naj počaka do noči, ko se ovni umirijo, in naj takrat ukrade pramen zlate volne, ki ga bodo ti pustili na ostrem gozdnem grmičevju.

Kaj je morala v resnici Psiha opraviti v tem koraku?

Dobila je nalogo, da se sooči s svojim moškim principom, ga spozna in se ga nauči obvladovati, torej svojega notranjega moškega ali animus, ki je, če ga ženska ne kultivira, sicer lahko nevaren in uničujoč zanjo. Oven v mitu predstavlja mogočno, nagonsko, moško lastnost, ki lahko nepričakovano izbruhne znotraj osebnosti kot zavojevalski kompleks. Če torej ženska začne služiti svojemu notranjemu moškemu in njegovi moči, lahko postane ’nevarna’, ne samo za svojo okolico, temveč tudi sebi. Moč je dvorezni meč, nam sporoča mit, zato jo je treba vzeti le toliko, kolikor je potrebujemo. Psihi je očitno uspelo: svojega notranjega moškega je pripravila do tega, da je začel sodelovati z njenim egom – ni si ga niti podredila niti ga ni uničila, ampak je spoznala njegovo energijo.

Tako kot Psiha mora vsaka ženska na poti zorenja kultivirati svoj animus - skozi spoznavanje same sebe s poglabljanjem vase. Kajti prav kultiviran animus je med drugim pogoj za uspešno prijateljstvo oz. partnerstvo med moškim in žensko.   

3. naloga: kultiviranje ega

V tretji nalogi je Afrodita Psihi velela, da ji prinese čašo ’žive’ vode iz izvira reke Stiks, ki teče v krogu, skozi svet mrtvih, kjer je voda smrti, ko pa priteče v svet živih, postane voda življenja. Reka izvira na vrhu visoke skale, na katero ne more splezati noben človek in poleg vsega izvir varujejo strašni zmaji. Tudi tokrat se je Psiha zrušila in od obupa ni mogla niti zajokati. Vendar pa se je čudežno pojavil orel, Zevsov ptič, in namesto nje uspešno opravil nalogo. Orel je moški simbol duha, ki nakazuje, da je Psiha dosegla novo, višjo stopnjo v svojem duševnem razvoju.

Zevs, FOTO: Profimedia

Kristalna čaša je posoda, ki vsebuje vodo življenja, kristal pa je zelo krhek in dragocen material. Lahko ga primerjamo s človeškim egom, ki je tako kot kristalna čaša omejen in vsebuje le majhen del neizmernosti reke življenja. Če ga ne uporabljamo previdno, ga lahko voda zdrobi tako kot kristalno čašo. Življenje v nezadržnem hlastanju po vse več in novih življenjskih užitkih v resnici ne prinaša zadovoljstva. Še zlasti za ženski um velja, da je njegova pozornost zelo razpršena, zato žensko vleče k vsemu, navadno k vsemu hkrati.

Vsak človek se mora naučiti obvladovati težnje svojega ega, ki v življenju želi le več in več. Simbolika v mitu nam razkrije resnico, da lahko zajamemo le eno čašo vode naenkrat, sicer se bo naš ego zdrobil. Kadar nas hkrati vleče k tisočim možnostim, ki jih ponuja življenje, se je dobro spomniti pravila ene čaše in uporabiti orlov vid, da bi lahko tudi mi zajemali življenje na pravem kraju in na pravi način.

4. naloga: spust v Spodnji svet in vrnitev

Psihina zadnja, četrta, naloga je bila najzahtevnejša, najvznemirljivejša in najsmrtonosnejša, kajti Afrodita je od nje zahtevala, da se spusti v Spodnji svet (Had), kjer kraljuje prelepa večna mladenka Perzefona, kraljica skrivnosti, od katere je morala dobiti čudežno lepotilno mazilo, ga spraviti v škatlo, se z njim vrniti na ta svet in ga neodprtega predati Afroditi. Psiha je morala za to, da bi ji uspelo, poslušati in izpolnjevati nasvete svojega čarobnega pomočnika – to je bil Stolp, s katerega se je hotela pognati, ko je slišala za četrto nalogo. Ta jo je poučil o vrsti tabujev, ki jih je morala spoštovati pri opravljanju težavne naloge (ni smela spregovoriti, pokazati usmiljenja, se dotakniti mrtvih, še zlasti pa ne bi smela odpreti škatle z lepotilnim mazilom) in zakonov Spodnjega sveta.

Psiha je bila po vseh opravljenih preizkušnjah veliko modrejša in močnejša, upoštevala je vse, kar ji je naročil Stolp, in prestala vse preizkušnje, razen zadnje. Skušnjava lepotnega mazila, spravljenega v škatli, je bila zanjo prevelika, kajti za svojega ljubljenega Erosa se je hotela z njim še polepšati. Odprla je škatlo, a v njej ni bilo ničesar, kar bi lahko Psiha zaznala z očmi, in ta nič je švignil iz škatle kot smrtni spanec, ki jo je omamil, da je padla na tla in obležala brez življenja.

Eros si je medtem že opomogel od svojih ran, in ko je slišal za težave ljubljene Psihe, ji je priskočil na pomoč – vrnil je smrtni spanec v škatlo in Psiho prebudil z nežnim zbodljajem svoje strele.          

Četrta naloga, spust v Spodnji svet in vrnitev v ta svet, simbolično predstavlja Psihino samospoznanje in dozoritev ženske psihe v ljubezenskem razmerju z moškim. Utreti si je morala pot v podzemlje in potovati v temne kotičke svojega notranjega sveta, da bi spet našla svojega ljubljenega. Prek ljubezni do Erosa, ki je bila težavna in nevarna, je torej spoznala svoj lastni jaz in se razvila v zavestno celostno bitje. Spoznala je najdragocenejšo sveto žensko skrivnost, svojo arhetipsko naravo (ki jo simbolizira lepotilno mazilo), ki je ni mogoče imenovati, ker mora ostati skrivnost, in na koncu dosegla nesmrtnost.  

Njen spust v Spodnji svet je bil herojsko potovanje v središče duše, na katerem se je pogumno borila s pomočjo moškega principa, vendar na ženski način. Nenasilno je prišla do cilja in se na samem koncu predala, da bi jo lahko njen ljubljeni odrešil. In prav ta navidezni poraz ji je prinesel končno in najpomembnejšo zmago. 

Besedilo: Dr. Kiki Klimt

Foto: Profimedia

 Preberite še: 5 sprememb, ki jih spoznamo, ko doživimo pravo ljubezen 

3 miti o ljubezni, ki lahko uničijo kvaliteten odnos 

    

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri