Moški in ženske so si enakovredni, narejeni iz iste snovi, skozi vse nas se pretaka enaka energija.
Ne glede na to, koliko človeštva je (že) razsvetljenega in duhovno prebujenega ter koliko ljudi že spoštuje enakovrednost in enakopravnost med moškim in žensko, med nami še zmeraj obstajajo kulturne predpostavke in spolne stereotipizacije.
In kljub temu, da obstaja vrsta knjig in sociološko/psiholoških študij, ki celo analitično pojasnjujejo pomen in predvsem razliko med IQ in t.i. EQ (oz. čustveno inteligenco), nekateri ljudje (predvsem moškega spola) menijo, da je čustvena inteligenca pretežno ženska domena in da je ostala družba, torej moški, nagrajena z njenim nasprotjem oz. »logično« inteligenco.
Kar bom zapisala v naslednjih povedih, so pisali in govorili modri ljudje že tisočletja pred nami. Pred mano. Kar bom povedala, je bilo tudi že znanstveno razloženo – moški in ženske so si enakovredni, narejeni iz iste snovi, skozi nas se pretaka enaka energija. In to je najpomembneje, kar si moramo za vedno zapomniti – vsi smo zgrajeni iz istega materiala, oba spola sta kot eno samo bitje, le embalaža je nekoliko drugačna. In prišli smo do še pomembnejšega spoznanja – mi vsi smo eno, ne glede na barvo, poreklo, spol in ostale dejavnike.
Znotraj smo vsi krvavi. Vsi čutimo, vsi občutimo. Vsi se lahko jočemo in smejimo. Vsi laho trpimo ali smo srečni. Čustva in možgani so pri vseh enako prevezani, edina razlika je v tem, kako jih uporabljamo, kako jih kažemo navzven in s kakšnim namenom. In zaradi tega ni potrebe, da bi čustva delili na žensko in inteligenco kot na moško karakteristiko.
Do koder nam seže spomin, vse do danes, so nam najprej v knjigah, nato pa v medijih prikazovali žensko kot nežno, krhko bitje, potrebno princa na belem konju, ki bo prijahal in nas rešil vsega hudega. Se še spomnimo vseh pravljic, ki so nam jih brali in kjer so bile ženske, dekleta zmeraj prikazane kot nemočne lepotice, nezmožne prave moči in hrabrosti? In če so že bile prikazane kot bojevnice, pa so izgubile na lepoti. Niso bile več tako »privlačne«. Na račun pameti so zmeraj izgubile privlačnost. Kakor, da bi se pretežno maskularizirana družba ustrašila močne in (tudi) lepe ženske.
Družba je zaradi tega veliko izgubila. Ženske je prikazala kot čustvene in moške kot pametne. Zmagal ni nihče. Zakaj? Tudi moški so izgubili nekaj pomembnega. Moč oz. pogum za izražanje samega sebe, za izražanje svojih čustev, kamor spada tudi zjokati se.
Vse, kar so nas naučili, vse različne vloge, ki so nam jih vcepili, so nas le še bolj razdvojile. Kako naj se sedaj pretežno čustvena ženska zbliža z nečustvenim moškim? Izgubili smo kompase, ker smo bili tako naučeni. In zaradi tega so trpele prejšnje generacije. Naši starši in njihov starši itd.
Močno upam in si želim, da končno presežemo te vcepljene vzorce, ki so nam bili umetno vsajeni v naše možgane in kateri z našim bistvom nimajo prav nobene povezave. Mi nismo prišli na ta svet, da bi bili razdvojeni, da bi se morali skrivati in se pomanjševati.
Imamo možnost izbire in lahko izberemo več emocij ali več pameti. Vsega je dovolj za vse. Ne rabimo biti le eno ali izključno le drugo. In ob tem bomo še vedno sijali in bili najlepši dragulji pod soncem.
Vzemimo primer osebe moškega spola, ki prihaja iz okolja, kjer mu je bilo dovoljeno izraziti se in ljubiti svojo ženo kot svojo sorodno dušo in njegovo nasprotje, moškega, ki je odrastel v patriarhalni družbi in v družbi, kjer so bile ženske zapostavljene. Ta dva moška ne bosta razumela drug drugega, mar ne? In zato, ker se ne bosta razumela, bo prišlo do tega, kar radi rečemo pogovorno: »bojimo se tistega, česar ne poznamo«. In moški, ki še nikoli ni videl čustvenega moškega, bo zanj rekel, da ni dovolj možat in da je preveč emocionalen.
Vsi bi morali dojeti, da ni popolnoma nič narobe, ko smo odprti in ko brezsramno izkazujemo svojo naklonjenost. Ne rabimo se sramovati svojih besed in vzgibov, storjenih iz ljubezni. Zame je sposobnost čustvovanja in torej čustvene inteligence precej pomembnejša od navadne inteligence, a enakovredno spoštujem obe in nobene se ne sramujem. Ni me sram priznati, da sem poleg ženstvenosti tudi precej pametna oseba. Pametna ženska. Ne bom se več pomanjšala v družbi. Ne bom opravičevala svoje izobrabe češ, saj ni bilo tako težko. Bilo je težko, veliko noči sem se učila, veliko časa sem posvetila izobrazbi. In ni me strah priznati, da sem si vse, kar imam, tudi presneto zaslužila. In ne bom dovolila, da mi kdorkoli to spodnese.
Hkrati pa sem nežno bitjece in čustvena bojevnica. Lepa in mila rožica, ki bo znova in znova vzklila, četudi se jo kdaj potepta.
Čustva in inteligenca gresta zmeraj skupaj. In brez čustev nas ni. So edina susbstanca, ki lahko prodre v naše duše.
Znova poudarjam, možgani so naše orodje, ki nam pomagajo, da se prilagajamo večno spreminjajočemu se svetu in sodelujejo pri duhovni rasti. Čustva pa so orodja, s katerimi izražamo sebe in s tem pokažemo svetu, kdo smo in koliko smo vredni.
In če zatorej ne povemu nekomu, kako čutimo, smo lahko še tako inteligentni in pametni, a tiste osebe ne bomo uspeli obdržati ali ji preprečiti, da odide. Ker vsi enostavno potrebujemo tudi vedeti, da smo ljubljeni in da bi svet brez nas bil veliko bolj osiromašen. In brez inteligence ne bi bili sposobni tega dojeti. Tega, da moramo uporabiti čustva ob pravem času in na pravem mestu. In zaradi tega potrebujemo oboje. Možgani in čustva gredo skupaj. Kot jagode in čokolada. Kot ti in jaz.
Mi vsi smo iz iste snovi...
Nina Kirbiš
Poglejte si še:
- 6 lastnosti močne osebe s krhko dušo
- Odnosi: moški in ženska sta odpovedala pri igranju njunih naravnih vlog
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
