Branje o tem, da je cilj evropskega zelenega dogovora doseči podnebno nevtralnost Evrope do leta 2050, spodbuditi gospodarstvo z zeleno tehnologijo, ustvariti trajnostno industrijo in promet ter zmanjšati onesnaževanje, je prav grozljivo.
Ali politikom ni jasno, da je človek s svojim ravnanjem presegel vse meje poseganja v stvarstvo našega planeta in da je skrajni čas za popolno spremembo načina razmišljanja o naši prihodnosti? Še zlasti pa me žalosti, da se politiki slepijo, da bodo od narave znova iztržili še zadnje njene danosti, le da bodo spet v tem videli svoj razvoj.
Imunost družbe do načrtovanja prihodnosti
Skrb vzbujajoče je, da se ta val besedičenja preliva iz države v državo, da je tudi znanost imuna na prazne besede o nenehnem razvoju in da k temu celo pomaga z izumljanjem vedno novih pritiskov na naravo, kot so denimo električni avtomobili.
Tudi v izobraževanju ni zaznati nobene kritične misli na načrtovano evropsko prihodnost, ki vidi svojo pot le v stalnem razvoju. Tako spremljam, da naj bi Evropska komisija pomagala državam članicam EU pri oblikovanju in izvajanju reform, ki podpirajo zeleni prehod in prispevajo k doseganju ciljev evropskega zelenega dogovora. Pomagala naj bi tudi pri oblikovanju potrebnih postopkov v centralnih in lokalnih upravah ter vzpostavljanju struktur za usklajevanje, ki so potrebne za izvajanje zelenih politik, tako pišejo v svojih dokumentih. Ampak kako v resnici pomagajo? Komu?
Pri spremljanju objav o dosežkih EU pa beremo, da so podnebni ukrepi v središču evropskega zelenega dogovora in da EU že dosega dobre rezultate pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in hkrati ohranja gospodarsko rast. Kako ni jasno, da je tako pisanje samo zaslepljevanje javnosti – da v načrte v resnici niso vnesli nobene spremembe v prid narave? In predvsem, da se vse prestavlja na leto 2050, ko naj bi dosegli podnebno nevtralnost, ničesar pa ni zapisanega o prsti, o vodi, o biodiverziteti – kar nam vse upada pred očmi.
Da je stanje zares kritično, priča tudi sklicevanje na 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki naj bi zaščitili planet pred degradacijo in podprli potrebe sedanjih generacij, ki naj bi omogočile prihodnjim generacijam prav takšno življenje. Nenavadno je, da se lahko takšne dikcije, tako zgrešeni zapisi znajdejo v "pomembnih" dokumentih in da ni nikogar, ki bi opozoril na zablodo takega besedičenja, ko pa je že zdaj jasno, da v prihodnje ni mogoče pričakovati takšnega načina življenja, kot ga imamo danes.
Slabo je tudi, da Slovenija zelo ozko in skopo sledi administrativnim okvirjem v smeri nekritičnega povzemanja vsega s strani EU in mednarodnih organizacij. Tako pišejo na Vladi RS, da si tudi Slovenija kot Združeni narodi, ki so septembra 2015 sprejeli Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, prizadevajo za odpravo vseh oblik revščine, neenakopravnosti in da se je treba bojevati proti podnebnim spremembam.
Ali ni jasno, da se človek ne more bojevati proti naravi, da je človek s svojim umom zares premalo pomemben, da bo izpostavil boj z naravo? Kako je možno, da se taki zapisi kar naprej pojavljajo v vladnih dokumentih, citirajo jih znanstveniki v prestižnih revijah z visokimi faktorji vpliva. Kako je to mogoče, če pa v teh zapisih resnično ni nič, kar bi vzdržalo realno presojo stanja in potreb, v katerih živimo danes?
Tudi Slovenija podvržena globalnim nesmislom
In za zaključek, da si bralci lahko ustvarite svojo misel, kako naj bi Slovenija dosegla t. i. trajnostni razvoj: "Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 poziva države članice, naj v okviru mehanizma za spremljanje in poročanje 'začnejo izvajati redne in splošne preglede napredka na državni in notranji ravni, za katere dajo pobudo in jih vodijo same' (odstavek 79).
Ti nacionalni pregledi bodo služili kot osnova za redne preglede v okviru političnega foruma za trajnostni razvoj na visoki ravni pod okriljem Ekonomskega in socialnega sveta OZN. Agenda 2030 v odstavku 84 določa, da bo sodelovanje v pregledih političnega foruma za trajnostni razvoj na visoki ravni prostovoljno, pri čemer bodo poročila zajemala razvite države, države v razvoju in številne druge deležnike.
Z namenom pospešiti izvajanje Agende 2030 si države v okviru prostovoljnih nacionalnih pregledov izmenjujejo izkušnje, zgodbe o uspehih in izzivih ter pridobljenih novih spoznanjih. Namen prostovoljnih nacionalnih pregledov je okrepiti politike in vladne ustanove ter aktivirati podporo številnih deležnikov in partnerstev pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja."
V tem besedičenju je več kot jasno, da ni v ospredju vsebinskih premikov, da ni razumevanja resničnega stanja in da se v politično-odločevalskih krogih še vedno ne razume resničnega razmerja med človekom in naravo. Prav zato je na nas, da opozorimo na nesmisle, ki se pojavljajo tako v dokumentih kot v izobraževalnih in raziskovalnih krogih, ker slepijo realno stanje.
Kljub temu sem optimistična, ker se resnične spremembe že dogajajo na lokalni ravni; četudi so še številčno šibke, vendarle potekajo in vse več ljudi se zaveda, da globalni pogledi na naše življenje nimajo povezave z realnostjo. Ta je lahko samo v ozki povezanosti z našo Naravo, z našim planetom Zemljo in zavedanjem naše majhnosti, pa s trudom, da poskušamo z lastnimi dejanji čim bolj podpirati procese narave, ki so nas do sedaj obvarovali.
Tekst: ddr. Ana Vovk
Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa junij/julij 2022; v prodaji od 3. junija
Preberite si še: Zdaj potrebujemo NOVO ZGODBO! + Kaj lahko berete v novi Sensi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
