Zamera je kot utež

»Odpuščaj hitro, kajti vsi, ki hodimo po svetu, smo ranjeni.«

Zamera je kot utež (foto: unsplash) unsplash
26. 5. 2019

Ljudje, posebej tisti nam najbližje, se pogosto obnašajo na načine, ki nam morda niso všečni ali nas spravijo ob pamet. Velikokrat se zgodi, da nimajo prav nobenega občutka za besede, ki lahko precej zabolijo. Kritike in izpostavljanje napak pa tudi krivica, ki nam jo zadanejo, nas precej zaboli. Včasih pa nas preprosto le pustijo na cedilu ali pozabijo na nas, kadar jih najbolj potrebujemo.

Vso to početje nas na nek način rani. In rane lahko ostanejo leta in leta. Bližje, kot nam je ljuba oseba, ki nas je prizadela, globlje so rane in večji vpliv imajo na nas.

Vsi si želimo, da bi bili razumljeni, želimo si nežnih besed in veliko razumevanja do naših napak in morebitnih žalitev. Želimo si, da bi drugi spoznali, da nismo iz kamna in da se napake lahko storijo, tudi če jih sami nismo hote priklicali. Želimo si odpuščanja.

Zaslužimo si priložnost obnove in zacelitve. Da lahko pokažemo svojo dobro stran. Le tega si želimo. Toda kaj se zgodi, kadar se kdo do nas obnaša tako, kot si ne želimo? Obstati na istem mestu in pogrevati znova in znova napake drugih je precej utrujajoče in nas pušča zamerljive in zamorjene. In dlje, kot napak drugih ne spustimo iz svojih misli in srca, močnejše in bolj strupene postajajo za nas. In ogenj zamere gori z veliko močjo. Toda, ali nas lahko opeče?

Ko sem bila v srednji šoli, so popularni otroci ustanovili glasbeni band. Prav vsak učenec na šoli je hotel postati del njega. Igrala sem piano in čutila sem, da tudi jaz spadam vanj. Toda piano je igrala tudi ena izmed mojih najboljših prijateljic, a ne tako goreče, kot sem ga jaz. Dobila sem mesto v skupini. Ko smo pričeli z nastopi, piana ni bilo zmeraj na razpolago, zato sem si izbrala drug instrument, imenovan melodika. Vanj si pihal, a imel je tipke kot klavir.

Igrali smo vedno več in vedno bolje. Vse je potekalo kot po maslu, vse dokler nekega večera nismo imeli koncerta na prizorišču blizu mojega doma. Melodika je ostala pri vodji skupine, v njegovem domu in prosila sem, da naj se mi jo dostavi nazaj, ker sem jo potrebovala za večerni nastop. A melodike nismo več našli. Očitno je bilo, da jo je nekdo izgubil ali morda celo ukradel. Bila sem popolnoma iz sebe in resnično sem jo hotela poiskati. A je več ni bilo. Nastop se je začel in končal brez mene. Bila sem žalostna. Čez čas je na plano prišla resnica.

Melodiko so dostavili na prizorišče, kot dogovorjeno. Tista prijateljica, ki sem jo omenila in ki je prav tako igrala piano, jo je bila vzela in jo skrila pred vsemi.

Bila sem zaprepadena. Počutila sem se izdano, besno in kakor, da so mi bile kršene vse pravice. Tisti trenutek bi ji lahko dejala marsikaj hudega, kar bi kasneje obžalovala. Nisva spregovorili nekaj let. Nato sem dobila delno opravičilo, a med nama ni bilo nikoli več enake kemije, kot pred tem incidentom. Najine poti so niso več prekrižale. 

Kaj se zgodi z našimi možgani, kadar se oklepamo zamer?

Deli možganov, ki so specializirani, da se odzovejo ob kritiki, se okrepijo. Z mislimi o zameri se hranijo. Nevroni v tem predelu ustvarijo več povezav, kar le še okrepi te odzive. In vedno, kadar se nato nekdo obnaša tako, kot nam ni všeč ali se z njim ne strinjamo, naši možgani aktivneje in hitreje skočijo na kritiziranje in prehitre sodbe.

Vse to je precej razumljivo in ne tako nenavadno. Nismo sami v gojenju kritik. A plačamo lahko precej visoko ceno.

Isti del možganov, ki je zadolžen za kritiziranje drugih, je namreč zadolžen tudi za kritiziranje samih sebe. Nagnjeni smo k težjemu odpuščanju ne le napak drugih, temveč predvsem lastnih. Sprejemanje samega sebe se zmanjša. Vedno težje in težje se cenimo in imamo radi.

Nadalje se te možganske povezave pokažejo v vrtečem se krogu nenehnega kritiziranja sebe in ostalih, ki nas obkrožajo in to oslabi naše medsebojne odnose, ki jih še kako potrebujemo.

Študija med 5,475 moškimi in 4,580 ženskami s starostjo nad 50 let, je pojasnila, da že ena slaba misel oz. nepodprtost s strani ljubljenih, povzdigne tveganje za potencialno demenco za 31 odstotkov. Negativna podpora v tem primeru pomeni, da smo obkroženi z veliko kritike, z nezanesljivimi odnosi ali odnosi, ki nam ne prinesejo zadovoljstva.

Kaj lahko sedaj storimo, da prekinemo ta vzorec kritiziranja pri nas in pri drugih?

Najprej se vprašajmo, kateri so vzroki oz. težave, ki so nas privedli do neželenega obnašanja? Zakaj smo sploh pričeli s tem? Najdimo razlage, ki oslabijo vpliv »slabega« obnašanja na naš um. Pomeni, da ne poveličujemo negativnih mislih, kot da so nekaj, kar je del naše biti in da smo mi zaradi tega nevredne osebe. Dejanje, tudi če je slabo, ne pomeni, da smo mi slabi. Morebiti so bile slabe le okoliščine, zaradi katerih smo se obnašali tako, da smo kasneje obžalovali. Najdimo razloge in razumevanje v sebi po motivih, zaradi katerih smo storili ali dejali nekaj, kar smo in na kar nismo najbolj ponosni. Velja v obeh primerih, torej kadar kritiziramo sami sebe ali druge.

Podarimo si dar odpuščanja, okrepimo svoje dobre misli in to, kar je potrebno, da se prenehamo kritizirati in obsojati. Darilo lahko podarimo tudi drugim; zavejmo se, da smo prav vsi ljudje občutljiva bitja, nagnjena k napakam ali slabemu početju. In da je to v človeški naravi. Kar pa nas ne naredi nič manj vredne ljubezni in spoštovanja.

Ko odpustimo, ne pomeni, da se spravimo z žalitvijo ali bolečim dejanjem, temveč, da naredimo spravo z medsebojnim odnosom in zaupanjem. Toda odpuščanje se lahko nadaljuje tudi, če do tega ne pride. Kajti tega ni lahko zmeraj doseči. A bolj, kot vadimo razumevanje in odpuščanje, začenši pri sebi, bolj se nam okrepijo vezi in povezave v možganih, ki so zadolžene za dobro počutje in samozavest. Prav tako so tam tisti deli, kjer prebivata empatija in sočutje do drugih. Take okrepljene vezi nam olajšajo sprejemanje ljudi in samih sebe z vsemi napakami in slabimi odločitvami.

Želim si, da bi se lahko vrnila v preteklost in popravila svoj odziv na prijateljičino potegavščino z melodiko. Želim si, da bi jo lahko bolje razumela. Da bi se lahko postavila na njeno mesto in poskušala… razumeti. Konec koncev, kdo ve, kako bi v istem primeru odreagirala sama, če bi bile vlogi zamenjani in bi bila jaz tista, zaslepljena od zavisti.

A preteklosti ne gre spreminjati. Vse, kar lahko storimo za boljšo kvaliteto življenja je to, da se sprejmemo, sprejmemo druge in prenehamo z zamerami. Navsezadnje to ne prinese nobene koristi, je le še ena utež, ki nam onemogoči lahkoten korak. A mi nismo bitja, ki bi morala trpeti in se s težavo premikati. To ni naš cilj. To ni naša usoda.

Joel Almeda, zdravnik, ki preučuje možgane in njihovo zaščito pred staranjem,

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri