Zakaj sem morala zboleti, da sem našla svoje zdravje

Zapiski nekega dekleta o tem, kaj se je naučila skozi bolezen in bolečino. 

Zakaj sem morala zboleti, da sem našla svoje zdravje (foto: profimedia) profimedia
20. 2. 2018

»Opustite um, ki razmišlja suhoparno;

Oživite drugačno obliko uma, ki razmišlja poetično.

Pozabite na svojo mojstrstvo na področju logičnega sklepanja;

Naj bodo pesmi vaš način življenja.

Od intelekta se pomaknite k Intuiciji,

od glave k srcu,

kajti srce je bližje skrivnostim.«

OSHO

To so besede enega najbolj znanih in najbolj provokativnih duhovnih učiteljev 20. stoletja, ki še danes in še vedno premika meje mogočega na ravni razuma in zavedanja. Zakaj sem se odločila spisati ta članek, je zgolj dejstvo, da sem, kot mnogi, morala pasti. In to globoko. Naj začnem s podatkom (podatek zato, ker ponazarja svet logike), da mi nikoli ni bilo mar ne za duhovnost, ne za skrb za telo, ne za »mindful« prehranjevanje… in ne zame. Dolge noči sem prebedela, jedla hitro hrano in misli (oh, te moje misli) zabasala z nesnago. Oh, kaj vse sem ti naredila, moj čudoviti stroj.

Dokler nekega magičnega dne nisem izgubila vsega. Predvsem pa zdravje. Nekaj, na kar nisem nikoli niti pomislila, mi je postalo center sveta. Nisem razumela, zakaj ravno jaz, kaj je moja karma, ali se je morda Univerzum zmotil, in bi moral kaznovati sosedo, ki je bila vedno preveč radovedna in očitujoča. Da, zagotovo si se zmotil, Kozmus moj. To ni mogoče, jaz sem pridna punčka, pridna učenka in vedno pomagam ljudem. Ko sem bila otrok sem nameravala postati ambasadorka za Unicef. Nemogoče. Jaz že nisem prava za bolezen. Bolezen se je naselila v napačno telo, v napačen um, v napačno dekle.

Joj, sem se motila. Še kako motila. Po dolgi poti, v kateri sem najprej hodila v popolni temi, brez ene same šibice, ki bi mi posvetila, sem nato nekako dobila majhno lučko. Še sama ne vem, kje. Menim, da mi jo pred vrati pustilo Vesolje. Takrat ga še nisem poznala, takrat nisem poznala ničesar. Razen tega, da sem drugačna in da ne smem s tega sveta brez, da naredim nekaj dobrega. Nisem vedela, da mi je bila usojena pot bolečine in da bom kmalu spoznala pravi pomen obstoja.

Da, to je zgodba o punci, ki je morala zboleti, da je našla zdravje. Ki je morala hoditi v temi, da je spoznala, da se prave zvezde lahko pokažejo prav v njej.

In kaj sem spoznala. Spoznala sem, da je moje telo nekaj najbolj čudežnega, kar sem dobila. V iskanju čudežev sem dobila največji čudež, čudež spoznanja, da ga nosim v sebi že od nekdaj. Trajalo je nekaj časa, da sem iz magične prehrane in popolnih diet prešla tudi na duhovnost, ki sem se jo bala od nekdaj. Ne razumem pravzaprav, zakaj, vem le, da mi koncept institucije vere ni bil blizu. Nisem pa poznala prave vere, te, po katero nisem rabila hoditi v Cerkev vsako nedeljo in s skupinskim udejstvovanjem potrjevati svojo pripadnost skupnosti. Komu že?

Tako sem sčasoma ugotovila svoje vzroke bolezni. Eden izmed njih je bil ta, da sem si umazala misli in zaradi misli zbolela. To je bilo spoznanje! Evreka!! Pomeni, da sem se lahko pozdravila tako, da sem grde misli zamenjala s pozitivnostjo, prijaznostjo do sebe in predvsem –  z LJUBEZNIJO. Celo logično je (dobra misel – dobro življenje in obratno).

Ljubezen do sebe, to je edino edino edino, kar šteje. Ne ljubezen do mame, ne ljubezen do živali, ne ljubezen do Boga. Ljubezen do sebe. Kajti tukaj leži ključ, ki odpira vrata v druge svetove, v druga srca. V srce mame, v srce živali, v srce Boga. Kajti brez samoljubezni nisem zares ljubila. Mislila sem, da ljubim.

Eni ljudje niso vredni, da jih ljubim, sem si dejala nekoč. Morda res niso. Toda enkrat sem prebrala čudovito misel, v kateri je bilo zapisano, da daj tistim ljudem, ki si ne zaslužijo ljubezni, še toliko več le-te, kajti ti so je najbolj potrebni. In daj ljudem tisto, kar sam najbolj rabiš. In če ne dobiš nazaj, daj še dvakrat več.

Dajanje. To je smisel. Ne sprejemanje. Tisti, ki ne daje, ne dobi. In tisti, ki sprejema, ne more dobiti.

Lekcije, ki mi jih je vesolje v Šoli spoznanja dalo, so še številčnejše, preveč za ta uvodni članek.

Kot je rekel Osho, razmišljajte poetično, srce skriva zaklade, logični um je lahko motilo. Ne rabimo biti pesniki, odkriti moramo le svojo lastno melodijo in sestaviti note v notni zapis, ki bo nas zavibriral v božanskost.

Nina Kirbiš 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri