Zakaj se vedno znova reinkarniramo?

Da smo nekoč že živeli na Zemlji? Da se naša duša vrača in vrača? Ti je to razmišljanje blizu ali svetlobna leta daleč? 

Zakaj se vedno znova reinkarniramo? (foto: unsplash) unsplash
15. 2. 2019

Meni je bilo od nekdaj povsem jasno, da sem tu že živela. Kljub krščanski vzgoji. In veri.

Življenje me je pred leti potegnilo iz povsem zemeljskega dela na takrat meni še povsem nedoumljive poti. Ko se je astrologinja zazrla v konstelacijo zvezd ob mojem rojstvu, me je poimenovala Zdravilka duš. Na tej poti spoznavam zakonitosti Vesolja. Te so (pogosto) prvi hip nepredstavljive z vedenjem, ki sem ga imela do sedaj. Z vpogledi v prejšnja življenja sem dobila največje lekcije o brezpogojni ljubezni. Od takrat mi je kristalno jasno, zakaj je tako zelo pomembno odpuščanje. In zakaj smo tukaj… Zaradi Ljubezni.

Sigurno se ti je že kar nekajkrat v življenju zgodilo, da si ob prvem srečanju z nekom občutil-a, kot da se poznata že večnost, kaj ne da?

Ja, to je to… Res se poznata že dooolgooo. Bila sta nekoč že skupaj. Ljudje, s katerimi imamo tesne odnose, so bili po vsej verjetnosti z nami že nekoč. Če imamo z njimi lepe odnose, so bili taki že davno. Če so odnosi težavni, so bili taki že prej. Naša naloga pa je, da jih sedaj počistimo. Zato: odpuščajmo, odpuščajmo, odpuščajmo…

Rodili smo se zaradi Ljubezni. In odpuščanje je del te ljubezni.

Najlažje bo razumeti zakonitosti reinkarnacije preko primerov iz prakse.

Gospa je prišla do mene, ker se ji stvari nikakor ne postavljajo tako, kot si želi. Med vpogledom sem videla, kako je bila zelo mogočna, vplivna oseba, ki je živela v gradu. Da pa je imela zelo slab odnos do moških. Ko sem ji to povedala, se je po daljši tišini iz nje vsulo…

Vsako noč, vrsto let, je sanjala povsem enake sanje: Sprehajala se je po gradu, po enih in istih prostorih. Vsako noč… Isti obhod. Sanje niso bile neprijetne. Ker pa so se ponavljale in ponavljale, so jo zelo begale. In ji je odleglo, ko je prenehala »z nočnimi obhodi« po gradu.

Pa to ni bila njena edina povezava z gradovi. Zelo so jo privlačili. Rada jih je obiskovala, raziskovala. Na obisku v enem od njih je doživela neverjetne občutke. Ko je vstopila v preddverje, se je počutila, kot da je prišla domov. Rekla je: »Za vsako sobano sem vedela, kako izgleda, še preden je vodič odprl vrata. Vedela sem, kaj imam notri.« Seveda me je zanimalo, kje je to bilo, kateri grad v Evropi je bil… Da bi raziskali. A se ne spomni. Ker ji je bilo doživetje preveč nenavadno, da ne rečem na meji norega, je poskušala pozabiti nanj. Ni si znala razložiti in se je bala, da bi jo vtaknili na psihiatrični oddelek, če bi to povedala na glas. Zato je doživetje zakopala globoko vase. Nekoč je res bila mogočna kraljica. In dano ji je bilo ponovno priti na obisk domov, v "svoj" grad.

Drugi del sporočila pa je bil: imela je izjemno slab odnos do moških. In res v tem življenju nima sreče z njimi. Še posebno težak odnos ima s svojim sinom, kateremu se v življenju nič ne postavi na pravo mesto… Od rojstva naprej. Ko sta bila z njim pri nekem vedeževalcu, je ta sina vprašal, kdo ga je tako preklel. Na to seveda ni vedel odgovora nihče. Z vpogledom v prejšnje življenje pa je odgovor prišel na plano… Ona je bila; takrat, nekoč, ko je bil mogočna kraljica in je imela zelo slab odnos do moških. Z njim, ki ga je nekoč srčno sovražila, se je morala ponovno srečati. Tokrat v izjemno težkih okoliščinah. Gospa je razumela, zakaj se ji življenje odvija tako, kot se ji. In kaj je njena naloga tu in zdaj… Izboljšanje odnosov, ki so se začeli že davno…

Ta primer je dokaz, kako sovraštvo poveže dve duši bolj, kot ljubezen. Če se z nekom tu, sedaj, dobro razumemo, ni več potrebe, da se ponovno srečamo na Zemlji. Bomo skupaj v dušnem svetu, ko zaključimo te cikle. Če pa imamo z nekom težek odnos, je nujno, da se spet srečamo na tej dimenziji. Cilj takih ponovnih druženj je, da počistimo težke odnose. Ali drugače rečeno: brezpogojna ljubezen…

Za pokušino še en primer:

Gospa je imela čudovito mamo. Dokler kot hči ni odrasla in si našla svojega moškega, s katerim sta bila skupaj precej let pred poroko. Bil je to čudovit fant in vreden zaupanja vseh. Bolj kot se je bližal čas poroke, bolj čudno se je obnašala mama. Kot bi bila ljubosumna, se je zdelo hčeri. Če čas poroke in odhoda od doma še nekaj časa ne bi prišel, bi hči potrebovala psihiatrično zdravljenje, opisuje tisto obdobje. Tako hud je bil pritisk mame. In povsem nedoumljiv.

Izkazalo se je, da sta se ti dve ženski že srečali; v podobni situaciji: Gospa je imela zelo ljubeč in lep odnos s svojim partnerjem. Bila pa ja ob njej ženska, ki ji je to zelo zavidala. V tem življenju je to njena mama.

Ker težkih občutkov ena do druge nista počistili v življenju, ko so nastali, sta se morali dobiti tu, v podobni situaciji. Morda še težji. Da počistita te težke občutke ena do druge.

Ko je gospa dobila odgovor, zakaj se je njena mati tako grdo obnašala do nje, ji je mnogo lažje odpustila. In naloga je izpolnjena… Težke občutke sta počistili. Ne bo se jima potrebno več srečevati v tako težkih situacijah.

Preden sem stopila na pot raziskovanja zakonitosti Vesolja, mi nikoli ni bilo jasno, kako lahko živita partnerja v izjemno slabem odnosu še vedno pod isto streho, sedita za isto mizo, po možnosti celo spita v isti postelji. Vedno sem se spraševala: Kako lahko? Zakaj ne gresta narazen?!

Pa sem dobila odgovore…

To so posebni primeri (tako imenovana karmična partnerstva), ki jih veže izjemno močno sovraštvo. Kjer so bila v preteklih življenjih izrečena prekletstva en nad drugim, se ljudje srečajo v zelo tesnih odnosih tu in zdaj. Kot sem popisala prej: lahko kot starši in otroci. Največ pa srečujem take primere v obliki partnerstev. In kjer je bilo nekoč močno sovraštvo, ločitev ne gre tako enostavno. Ljudje opišejo take povezave na način: ne morem proč; kot ohromljena sem; v tem odnosu sploh ne morem povedati, kar bi rad… Močni, sposobni ljudje, ki pa v tej partnerski vezi delujejo povsem nerazumljeno. Mimogrede, pot osvobajanja obstaja tudi zanje. A čez mogočne gore osebnostne rasti, kar pa pomeni tudi: odpuščanje, odpuščanje, odpuščanje.

Ko naletim sedaj, s to širino, na človeka, ki ni prijazen do mene, se vedno vprašam:  kaj sem pa jaz nekoč neprijetnega naredila njemu, da se on danes tako obnaša do mene? Kaj me situacija uči? Na tak način ne gledam enostransko: samo tisti drugi je kriv. In posledično mi gre odpuščanje kar mimogrede. Če sem se pred leti morala še pošteno truditi, da sem določene travme spustila iz sebe, mi gre danes to z lahkoto. 

Da ne bom pisala le o težkih odnosih, za konec še drugačen primer. Da dobite občutek, kako Vesolje teži k ravnovesju.

Gospa je bila v nekem življenju kot štiriletni deček odpeljana iz družine v tempelj. Bil mi je dan vpogled tudi na njegovo mamo. Ker si kot otrok in mama nista mogla izmenjati ljubezni, ki pritiče takemu odnosu, sta se ponovno srečala v tem življenju. Tokrat kot mož in žena; z namenom, da si izmenjata ljubezen, ki si jo kot mama in otrok, nista mogla. Imata lep, osrečujoč odnos. (To pa imenujemo: sorodne duše.)

Tako deluje Vesolje. Vedno strmi k ravnovesju…

Zakaj se torej vedno znova reinkarniramo? Zakaj smo se rodili na Zemljo? Kaj je smisel vseh teh lekcij, ki nam jih prinaša Živjenje? 
Da se naučimo ljubiti. 
 
OBSTAJA KOŠČEK VESOLJA, KI GA LAHKO POPRAVIMO. TO SMO MI SAMI. G.H.Marcel

Tatjana Miljavec 

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri