Odnos s starši je osnova za VSE nadaljnje odnose

Če vas vprašam, odnos s kom najbolj zaznamuje človeka, kako bi odgovorili?

S partnerjem, otroki, starši, prijatelji, sodelavci…? Kateri odnosi najbolj vplivajo na naša življenja in morajo biti najbolj (p)očiščeni?

Seveda, vsi odnosi so pomembni. A en je najpomembnejši. To je odnos s starši. Ta nas oblikuje do temeljev in je osnova za vse nadaljnje odnose. Kdor nima razčiščenih odnosov s starši, se mu slej ko prej zalomi tudi pri drugih odnosih.

Vem, marsikdo med vami poreče, da to že ne more biti res. Sploh, kjer so odnosi (bili) težki, je človeku to še težko ali celo nemogoče sprejeti.

Zakaj odnos s starši tako oblikuje vse naše življenje?

Poglejmo na človeka z energijskega stališča, ki je zelo pomemben. Vemo, ljudje nismo le fizična bitja, nismo le to, kar lahko vidimo, otipamo. Smo mnogo več in tega se niti ne moremo zavedati v polnosti. Naša bit je sestavljena kot ledena gora. Naš zavedni del je vidni del ledene gore. To je naše življenje, ki se ga spominjamo, vemo, kaj smo doživeli. Nezavedni del je mnogo večji kot zavedni in je skrit pod vodo – skrit našemu dojemanju. Kot pri ledeni gori ne vemo, kaj je spodaj, kako velika je, tudi pri našem nezavednem delu ne vemo, kaj vse nosimo s seboj, kaj vse nas oblikuje.

Z energijskega stališča je vsak od nas polovica enega in polovica drugega starša. Kajti vsak od nas je nastal iz ene mamine in ene očetove celice. Kaj pomeni za človeka, če ima z nekom od njiju ali celo z obema izjemno slab odnos? S kom ima potemtakem slab odnos? Že slutite odgovor?

S samim seboj. Ni samozavesti, ni samospoštovanja…

Vzemimo za primer zelo grobo, prepogosto izkušnjo slovenskega človeka, katerega starš je alkoholik od otrokovih rosnih let. Njegovo življenje pod domačo streho je bil pekel; kot tudi za vse preostale člane družine. Grozljive zlorabe vseh razsežnosti. Ko se ta oseba osamosvoji, odide od doma, pogosto za seboj zapre vrata in se ne vrača več k staršu. Četudi še kdaj pride na obisk, ta starš na nek način zanj ne obstaja več. Noče nič slišati o njem ali do njega goji zelo težke občutke.

A kaj to pomeni z energijskega stališča? V kolikor človek zanika svojega starša, zanika polovico sebe. Če ga sovraži, sovraži polovico samega sebe. Če ga prezira…

Počasi si lahko predstavljate, kako težke stvari so to.

Zato je tako pomembno, da imamo s starši počiščene odnose.

Razumem, človeka, ki je doživljal kaj takega, zmrazi po hrbtenici že sama misel na srečanje s staršem, da mu pogleda v oči. Kaj šele, da bi pomislil o čiščenju odnosov.

Kaj to pravzaprav pomeni, kako doseči tako stanje?

Pomembno je, da mu v svojem srcu odpusti. Da poišče pot, da iz sebe spravi težke občutke.

Vedno pride na plan vprašanje: Je potrebno obiskovati svojega starša, ki ga je dolga leta maltretiral? Zanj skrbeti, ko obnemore…?

Ne, ni potrebno. Odrasli ljudje smo odgovorni sami zase in nihče ni odgovoren za nas, nihče ni odgovoren za svoje starše.  

Ko se človek iz srca znebi težkih občutkov, mu tudi ne bo težko iti na obisk k staršu nekajkrat letno.

Pri tem pomaga tudi zavedanje, da mu je starš dal največ, kar mu kdo lahko da - življenje.

Ni edino alkohol v družini tisti, ki povzroči globoke rane v otrocih.

Mnogo različnih primerov zlorab poznamo. 

Kadar se mama in oče nista razumela ali je eden drugega izjemno zavračal, je to v otrokovi podzavesti ustvarilo globoke rane. So primeri, ko je eden od staršev bil čustveno vpleten v odnos s tretjo osebo, ne da bi se to vedelo. Odtis na malem otroku pa se pusti.

Ali v primeru, ko so se vloge v družini zamenjale – otrok je postal na čustvenem nivoju partner svojemu staršu. To se prepogosto dogaja v družinah, kjer ni ljubezni med staršema ali v enostarševskih družinah. Še hujša travma je, ko je otrok bil starš svojemu staršu. Precej pogoste zlorabe, ko je starš ali odvisnik ali pa psihični bolnik.

Tu smo že na nezavednih ravneh, ki se jih marsikdo sploh ne zaveda, so bila pa izjemno močna bremena za otroka, v odrasli dobi pa udarijo na plano. Ali v obliki bolezenskih znakov ali težkih odnosov.

Omembe vredni so primeri, ko so ljudje v otroštvu doživljali težke izkušnje, z leti pa so se zadeve umirile, ker ali se je alkoholik šel zdraviti ali so se odnosi med starši uredili... V tem primeru človek opisuje, dojema odnose v primarni družini kot lepe. In se ne zaveda, da je dejansko v otroštvu dobil težko doto, ki jo je potrebno počistiti, ker močno vpliva na življenje v odrasli dobi.

Saj veste, kaj pravijo strokovnjaki – do petega, sedmega leta se otrok oblikuje, ustvari temelje za svoje življenje. Torej ima človek v podzavesti še vedno zapise iz težkega otroštva, zaveda pa se tega ne in ne ve, da ga to močno bremeni.

Kot sem zapisala zgoraj, odrasli ljudje smo odgovorni sami zase. Kdor je imel težko otroštvo, niso krivi njegovi starši za travme v odrasli dobi. Nikogar ni za kriviti. Vsak je odgovoren zase. Tudi za to, da počisti travme, ki jih je dobil kot otrok. Starši so odgovorni za svoje otroke do polnoletnosti (enaindvajsetega leta), po tem je človek odgovoren sam zase in svoje občutke.

Nič ni bolj nesmiselnega, kot štiridesetletnika poslušati, kako so za vse njegove tegobe krivi starši.

Če so travme hude, je potrebno poiskati terapevtsko pomoč. Sam tega zlepa ne more počistiti. Nekateri se leta trudijo z branjem literature za osebnostno rast, obiskovanjem raznih delavnic, meditirajo. A na koncu razočarani ugotovijo, da vsa ta desetletja dela na sebi niso prinesla želenih rezultatov. Potrebno je zbrati še nekaj več poguma in si poiskati terapevtsko pomoč.

Kot mora imeti hiša močne temelje, jih potrebujemo tudi mi. Straši so temelj našega življenja. Ko počistimo odnose z njimi, se nam začne življenje obračati v pravo smer. 

VEDNO OBSTAJA KOŠČEK VESOLJA, KI GA LAHKO POPRAVIMO. TO SMO MI SAMI.  - G.H.Marcel

Tatjana Miljavec 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja