Zakaj ljudje odreagirajo na tako neprijeten način?

Kaj imajo skupnega nemogoči šef, tekmovalni sodelavec, zoprna tašča, neprijazni sosed… poleg tega, da vam grenijo življenje?

Zakaj ljudje odreagirajo na tako neprijeten način? (foto: unsplash) unsplash
20. 9. 2019

Imate izjemno neprijaznega soseda. Vzvišeno hodi mimo vas, kot da ste nevidni. Ali se prepira z vami za vsako figo. Trudite se za boljši odnos, a vaše naprezanje ne pade na plodna tla.

Zelo priljudni ste, a s svojo taščo kljub trudu ne najdete skupnega jezika. Prepogosto iz nje bruhajo žaljive besede namenjene vam, imate občutek, da bi vas s težkimi pogledi najraje izstrelila skozi okno. Čuti vas kot največjo tekmico.

Imate timsko delo, ki vam je pisano na kožo. Čudovito se razumete s sodelavci, delo opravljate z veseljem. A dobite sodelavca, ki štrli iz skupine s stalnim naprezanjem pokazati svetu, kako edinstven je on. Vsi ostali ste daleč za njim. Timski duh, ki je bil prisoten do njegovega prihoda, je zamrl, zamenjala ga je tekmovalnost.

Imate šefa, ki se znaša nad vami vsemi. Vzkipljiv je. V še tako dobro opravljenem delu najde sled neuspešnosti. Ne vidi glavnine enkratno zaključenega projekta. Na dan potegne le tisto »dlako v jajcu«, ki ni najboljša. Ali vas maltretira, ponižuje… 

Vsak od nas ima verjetno kakšno izkušnjo s takim odnosom v življenju. Vredno je pogledati, zakaj so ti ljudje taki, kaj nosijo v sebi, zakaj odreagirajo na tako neprijeten način? So res taki »zmaji«, kot se kažejo?

Nasprotno, to niso močni ljudje, niso »zmaji«. Njihova ranjenost je tista, ki nosi odgovor na vsa ta vprašanja. Zavedajte se: bolj neprijeten kot je človek navzven, več bolesti, šibkosti nosi v sebi. Zadovoljen človek nima potrebe, da rani drugega. 

Sosed, ki hodi vzvišeno mimo vas, se vas verjetno boji. Vzrok je v njegovi ranjenosti iz otroštva, ki se danes kaže v izjemni negotovosti vase. Zato vas ne upa niti pogledati, da ne bi bil ponovno ranjen. Lažje mu je nadeti si masko nedostopnosti.

Preambiciozen človek, ki se ves čas dokazuje, je v svojem bistvu šibek. Starši so mu preko vzgoje dajali vedeti, da ni dovolj dober. Zato se mora vse življenje potrjevati. Tisto, kar ni dobil doma, išče neprekinjeno v nekih tekmovanjih – službenih, športnih,...

Bolj nemogoč kot je človek navzven, ali je to vaš šef ali tašča, globlje ranjen je v svojem bistvu. Da bi prikril krvaveče rane, odreagira odklonilno do okolice in si prigovarja: samo da nihče ne izve, kako se počutim, kaj nosim v sebi, kako šibek sem, zato si nadene masko »zmaja«. Na okolico deluje razdiralno, ignorantski... V živalski prispodobi takega človeka lahko poimenujemo jagnje v volčji preobleki.

Vsi ti ljudje v življenju dvakratno trpijo: prvič s svojim paketom ranjenosti. Drugič, ker morajo ves čas igrati vlogo, ki ji niso kos. Predstavljajte si sebe, da ves čas igrate nekoga drugega. Prenaporno je. Zdravje te »igralce« slej ko prej izda. Ali lepše rečeno –  opominja jih, da je potrebno začeti živeti drugače – živeti sebe, ne namišljeno osebo na odru.

Ko svojega nasprotnika spoznate, ni več nasprotnik. Prej ste mu vračali težko energijo, če ne drugače, v obliki strahu, po sistemu: kar dobim, to vrnem. Sedaj mu vračate lahkotnejšo energijo, ker razumete, da se ne obnaša neprijetno zaradi vas samih, ampak zaradi svojih bremen. Počasi jo bo začutil in se spremenil v odnosu do vas.

Zdaj razumete, kaj imajo skupnega vsi ti posebni, težje prenosljivi ljudje, ki se navzven kažejo kot »zmaji«.

Ko boste imeli opravka z njimi, boste lažje ozavestili, da imate pred seboj zelo ranjenega človeka in da ni vaša krivda, če se šef dere nad vami za prazen nič, če imate soseda, ki hodi mimo vas, kot da ste nevidni, če vam tašča ves čas dopoveduje, da niste dovolj dobra partija za njenega sina... Ta težka reakcija ni zaradi vas, ampak zaradi osebe na drugi strani. Je samo signal, da v sebi močno trpi. Glavno, da se vas to ne dotakne preboleče.

Če pa taki odnosi puščajo globoke sledi v vas in zaradi tega trpite, bi vas ta situacija rada zbudila in vam pokazala, da vi nosite rane v sebi, ki so potrebne zdravljenja.

Človek, ki ne deluje iz ljubezni, prosi za ljubezen. Daj mu jo.

Neznani avtor

Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri