Zakaj ljubezen boli?

Z evolucijo se je v naše možgane naselil mehanizem občutka nagrajenosti, ki preplavi naše možgane vsakič, ko se srečno zaljubimo. Hkrati pa so v naših možganih zapisani tudi miselni vzorci, ki nam vsiljujejo občutek pekoče srčne bolečine, kadar nas ljubljena oseba zavrne.

Protest in predaja

Gledano s stališča psihiatrične znanosti, zavrnitev romantičnih čustev sproži pri ljudeh in številnih drugih sesalcih dvofaz­ni odziv. V prvi fazi, v stanju protesta, so naši možgani preplavljeni s povišano količino dopamina, norepinefrina in podobnih spojin, ki povzročajo razburjenost. Zato smo še bolj obsedeni, polni energije in brezupno zaljubljeni kot prej. Ta frustracija, združena s privlačnostjo, nam da ekstremno moti­­vacijo, da bi znova pridobili osebo, v katero smo zaljubljeni. V bistvu je povsem logično, da ne obupamo kar tako, če je nekdo za nas tako zelo pomemben.

S pomočjo magnetne resonance (MRI) je znanstvenikom uspelo razvozlati, kaj se skriva za odločnimi nevrološkimi vzorci, ki nas ženejo, da si to tako zelo prizadevamo. Zgodnji posnetki dogajanja v možganih pri prostovoljcih, ki so bili resnično noro za­­ljub­ljeni, so pokazali, da občutek ljubezni aktivira možgane zelo podobno kot kokain.

Prvi raziskavi na tem področju je sledila druga, ki je pri nesrečno zaljubljenih, ki so jih partnerji pred kratkim zapustili, pokazala aktivnosti v istih osnovnih predelih možganov, ki so odgovorni tudi za občutek odvisnosti. Z eno majceno razliko – možgani so bili aktivni v tistem predelu, ki ga pri odvisnikih od iger na srečo vzburjajo skomine po zmagi in velikem dobičku.

Ali po domače povedano – kdor je nesrečno zaljubljen, je enako obupan kot odvisnik od heroina, ki potrebuje svoj dnevni odmerek.

Nevroni v možganih so (vsaj začasno) navajeni, da za nagrado dobijo odmerek lju­­bezenskih kemikalij, in postanejo aktivnejši, če jih ne prejmejo pravočasno. Ta proces izzveni, če možgani ne dobijo želenega ‘odmerka ljubezni’, in občutek obupanosti, ki spremlja drugo fazo sindroma strtega srca, počasi izgine.

Ko opustimo upanje, pogosto postanemo izrazito pesimistični in se obtožujemo, češ da smo zakrivili vrsto napak, ki so pokopale razmerje. Čeprav so taki občutki izredno neprijetni, evolucijski biologi domnevajo, da je takšna prisila, da se zazremo sami vase, nujno potrebna, če se želimo iz izgube kaj naučiti. Pravzaprav bi bilo celo nezdravo, če bi se počutili nadvse optimistično, ko nas je punca pravkar zapustila. Bolečina in obsesivne misli, ki spremljajo izgubo ljubezni, nas namreč prisilijo, da še preden se na vrat na nos poženemo v novo zvezo, premislimo o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in presodimo, kako smo ravnali in kje smo naredili napako.

Drugo fazo procesa žalovanja zaradi prekinjenega razmerja zaznamuje tudi jok. Čustveno pogojen jok je povezan s predelom možganov, ki je odgovoren za čustvene reakcije in ki ga imenujemo limbični sistem. Nihče ne ve, čemu pravzaprav služi jok in ali ima morda terapevtski učinek.

Toda kar 90 odstotkov odraslih Nizozemcev, ki so sodelovali v neki ameriški raziskavi na to temo, je izjavilo, da jim jok nekoliko olajša gorje, kadar so žalostni. Solze so lahko tudi zunanji znak, da potrebujete pomoč, saj sporočajo vašim prijateljem, da potrebujete socialno podporo. Raziskave so pokazale, da jok pri ljudeh, ki nas imajo radi, povzroči občutke empatije, zaradi česar se zganejo in pomagajo tistemu, ki trpi.

Najosupljivejši simptom sindroma strtega srca je prav gotovo dramatična izguba teže, ki je celo pogostejša pri moških kot pri ženskah. Najbolj prepričljiva teorija o tem pravi, da so se naši predniki, kadar jim je žalovanje vzelo energijo, potuhnili in da so bili sposobni preživeti z manj hrane.

Sodobna znanost ne more ponuditi nič revolucionarno novega za zdravljenje strtega srca, če odštejemo antidepresive, ki pri nekaterih bolnikih dokazano lajšajo simptome hudih srčnih ran. Vse že stoletja pozna ljudska modrost.

se nadaljuje ...

R.R.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja