"To je napad na zdrav razvoj kulture in civilizacije sploh. Waldorfska pedagogika se poskuša temu upreti. To je poskus, tudi kompromisna rešitev, ki jo je mogoče izpopolnjevati," pravi antropozof Samo Simčič v Sensinem intervjuju.
Velika vprašanja človeštva vodijo nazaj do otroške sobe in učilnice, je trdil antropozof Rudolf Steiner – kako konkretno razumeti to njegovo trditev?
Človek je v otroških letih neposredno odprt za svetovna vprašanja, vendar jih le občuti in ne more izraziti. Poleg tega je za otroka vprašanje že odgovor. Seveda o tem ne ve nič, ker le doživlja. Zato je veliko vprašanje za nas, odrasle, kako delamo z otroki. Današnji vzgojni in šolski sistemi v veliki meri ubijajo v otroku dušo. To je napad na zdrav razvoj kulture in civilizacije sploh. Waldorfska pedagogika se poskuša temu upreti. To je poskus, tudi kompromisna rešitev, ki jo je mogoče izpopolnjevati.
Vzgojitelj oz. učitelj mora biti zgled otrokom, kajti "to, kar on je, preide na otroka, ne pa tisto, kar ga uči", je govoril Steiner. Kakšen je torej dober učitelj – katere lastnosti mora imeti?
Učitelj in vzgojitelj sta človeka v razvoju. Na okolje najbolje delujeta, če se tega zavedata in zavestno težita k razvoju svoje osebnosti. Osebnostno rasteta in obračata pogled na opravljeno delo, črpata od tod izkušnje in si postavljata nove cilje. K temu usmerjata vse atribute svoje osebnosti.
V predšolski pedagogiki otrok predvsem posnema dejavnosti v okolju in razpoloženja osebnosti, s katerimi je v stiku. V šolskem obdobju se to spremeni, učenčeva duša vsrkava ljubečo avtoriteto učitelja, namreč učitelja, ki ljubi svet, življenje in spoznanja sveta. Po puberteti je odločilno objektivno prikazovanje tem v učnih predmetih, tako da si učenec lahko o tem sam oblikuje svoje misli.
Waldorfska pedagogika ni naravnana na potrebe gospodarstva in države, temveč na zdrav razvoj človeka v obdobju otroštva in odraščanja. Za potrebe gospodarstva in države se lahko človek izobrazi pozneje na podlagi zdrave telesne in duševne konstitucije. To konstitucijo si je treba pridobiti s primernim šolanjem, kar je v današnjem stanju civilizacije izredno težavno.
Waldorfska pedagogika se trudi za to. Treba je razviti zdrava čutila za celovit organizem sveta, življenja in kulture. V waldorfskih šolah se učenci ne seznanjajo z antropozofijo in so v oblikovanju svetovnega nazora svobodni.
In kakšna je dobra šola?
Dobra šola je svobodna šola, katere kolegij sam ustvarja svojo organizacijo in svoje delo. Ne ravna se po birokratskih normah in si norme oblikuje sam v odnosu z življenjem.
Kako poteka delo v antropozofski ustanovi za ljudi z motnjami v razvoju?
Delo v antropozofskih zavodih za ljudi z motnjami v razvoju ali s posebnimi potrebami temelji na načelu, da je duh gojenca zdrav, poškodbe pa so v telesni organizaciji. Zaradi teh se duh ne more ustrezno povezati s telesom in svetom ter izražati tako kot drugi ljudje. Drugo načelo pa je, da vse posebnosti, ki jih kažejo gojenci, obstajajo v vseh ljudeh, le da so pri teh harmonično vključene v telo in osebnost in so obvladljive. Temu so prilagojeni vzgoja, šolanje in delo.
V otroštvu in odraščanju se telesna organizacija še oblikuje na temelju tega, kar je dano z rojstvom, zato je v tem času mogoče z ustreznimi terapijami marsikaj doseči. Človek sprejema svet in življenje tudi z globljimi plastmi svoje duše, in kar obleži v njih, ne pride nujno do izraza v zunanjem svetu. To je eden od razlogov, da ni mogoče ocenjevati učencev. Duh sprejema vse in to je odločilno za razvoj človekove duše, četudi se to pokaže šele v življenju po smrti.
Inteligenca se ne razvija z intelektualnimi dejavnostmi, temveč na osnovi bogastva doživetij in izkušenj ter praktičnega dela z rokami. Čutilo za življenje lastnega telesa, čutilo za ravnotežje, čutilo za gibanje, čutilo za toploto in čutilo za tip potrebujejo skrbno nego, ker so podlaga za oblikovanje višjih čutil.
Okus, vonj, sluh in vid so podlaga za ustvarjanje kulture. Najvišja čutila, čutilo za govor, čutilo za mišljenje ali razumevanje misli in čutilo za človekovega samega sebe, jaza, so v zdravem stiku z življenjem, če na zdrav način negujemo vsa druga čutila.
Terapevt mora najti ustrezen prijem, s katerim jih lahko krepi pri delu z gojenci. To je umetnost. Osnova za delo z njimi je stalno opazovanje gojenčevih navad, odzivov v njegovih čutenjih ter spoznavnih sposobnostih. Za razumevanje gojenčeve osebnosti je pomembno proučevanje poteka njegovega življenja od rojstva ali celo od nosečnosti njegove matere. Opažanja se redno in sistematično predstavljajo na pedagoških konferencah.
Odrasli gojenci so zaposleni na različnih delavnicah, v vrtu ali na kmetijskem posestvu, pri tekočih hišnih opravilih, čiščenju, pospravljanju, kuhanju itd. Bolj sposobni dobijo zaposlitev zunaj zavoda. Nesposobni za delo so pri dejavnostih prisotni in doživljajo aktivno delovno razpoloženje drugih.
Plodovi teh so pomembni za njihov duhovni razvoj v posmrtnem življenju in v pripravljanju novega, zdravega utelešenja. Delo v antropozofskih zavodih za ljudi z motnjami v razvoju je v javnosti cenjeno in ga država podpira z javnimi sredstvi.
Iz intervjuja s Samom Simčičem - antropozofom, izjemnim poznavalcem življenja in dela Rudolfa Steinerja, ki njegove nauke v svojem življenju tudi konkretno udejanja. Med drugim je z ženo ustanovil prvi waldorfski vrtec v Sloveniji in poskrbel za izobraževanje waldorfskih vzgojiteljic. Čeprav je upokojen in živi v Švici, je še vedno zelo aktiven, tudi v Sloveniji.
- Preberite si še: "Šola otrok ne pripravi na življenje, temveč ubija njihovega duha!"
