Pogosto se ženskam upira, da bi prosile za pomoč. Če se obračamo na druge in iščemo oporo, se počutimo še šibkejše. To samodoživljanje (Moram sama!) lahko izvira iz nesrečnih izkušenj, ob katerih smo bile v svojih prošnjah ponižane in zapuščene.
Človek, ki je bil kdaj hudo razočaran, doživlja pomoč kot dokaz, da si sam ni bil sposoben pomagati. Svobodneje bomo živele, če se tega občutka rešimo.
Pomoč je mogoče sprejemati na dva načina: kot beraško ali pa kraljevsko.
Kraljevska drža pomeni, da mislimo, da imamo pravico do pomoči, ker si jo zaslužimo. Čutimo, da je vsak človek pogosto česa potreben in da je prav, da smo vsi obdarjeni. Pomoč sprejemamo in si je želimo zato, ker čutimo bogastvo življenja, poznamo veselje obdarovanosti in srečo obilja. Zato prosimo za pomoč odprto in ponosno, saj sodi k našemu občutku lastne vrednosti in ga potrjuje. Odklonimo jo le, če je res popolnoma odveč.
Pomoč pa je mogoče sprejemati (in odklanjati) tudi beraško. Vsakokrat, ko prosimo, se počutimo še revnejše. Drugi imajo kaj dati, mi ne, zato prošnja poudarja naše beraštvo. Prav zato bomo tudi odklonile vsak dar, ki je prevelik, vsako uslugo, ki se nam zdi neprimerna za beračico. Prejeti kaj dragocenega in še zastonj ... je preveč. Prav zato ženske, ki pogosto očitajo in izpostavljajo svoje pomanjkanje, tudi odklanjajo vse tiste oblike ponujene pomoči, ki bi jih pripeljale ven iz beraštva.
Občutek krivde jim narekuje, da niso vredne obdarovanja, obenem pa jih grize grenkoba, saj si želijo obilja in ljubezni.
Zato je vedno dobro prepoznati svoje beraško razpoloženje, ga odklanjati in gojiti kraljevsko držo: pomagala nam bo, da bomo znale prositi z dvignjeno glavo, sprejeti največ in vsakokrat doživljati, da smo veliko vredne.
Globoko doživljajmo, da smo vredne vse možne pomoči za uresničevanje svojega blagostanja in razvoja: tudi to je samostojnost.
- Preberite si še: Za ženske, ki si želijo VEČ od življenja
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
