Zjutraj, tik pred sončnim vzhodom, bi morali peti in plesati - tako kot plešejo ptice, tako kot se drevesa zibajo v vetru in je vse v napetem pričakovanju, saj čaka, da bo sonce pokukalo izza obzorja. In potem se naenkrat prikaže.
To je pesem dobrodošlice, najlepša pesem, saj naznanja začetek dneva, začetek novega dneva, novo rojstvo.
Na Vzhodu verjamemo, da vsako noč, ko gremo spat, malce umremo. Ko spite, namreč popolnoma pozabite, kdo ste.Če umrete v spanju, ne morete vedeti, kdaj ste umrli - niti tega ne veste, ali ste še živi. Zato je spanje mala smrt, mini smrt.
In vsako jutro je mini rojstvo, novo rojstvo, vi pa morate slaviti obstoj, ki vam je podaril še en dan. Nismo ga vredni, saj smo zapravili včeraj - zapravili smo vse pretekle dni. Ampak obstoj je darežljiv in nam je dal še eno priložnost, da bi spet poskusili, živeli, se veselili in bili celostni.
Vsak dan vsaj za nekaj trenutkov opustite um in se okopajte v božanskosti. Ti trenutki so edini resnični trenutki. So edini trenutki, ko lahko rečete, da ste res živeli; vsi drugi trenutki bodo pozabljeni.
Iz knjige: OSHO: Ko se zbudim 365 poživljajočih trenutkov za zavesten začetek dneva (založba Primus)
- Preberite si še: Kam je bila skrita SKRIVNOST ŽIVLJENJA?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
