Vsak dan so okoli nas priložnosti, da smo dobri in sočutni do drugih

"Ni preveč pomembno ali je človek veren ali ne. Mnogo pomembneje je, da je dobrega srca."

Vsak dan so okoli nas priložnosti, da smo dobri in sočutni do drugih (foto: unsplash) unsplash
19. 2. 2019

Zadnjič sem se počutila kot kup psevdointeligence brez srca. Slabo, v glavnem. Zelo slabo. Obsedela sem kot kupček nesreče in se zamislila sama nad sabo. En tistih momentov, ko nikakor nisi ponosen nase. Nasprotno. Nekako se sramuješ svojih dejanj oziroma ne-dejanj. Morda še več kot to. Kot bi te zadelo spoznanje, kdo si v resnici, in to spoznanje zaboli. Nekaj, kar si ne želiš biti, a si. Uf, močen auč direktno v srce.

Kaj je bilo?

Sedim na avtobusu. Ravno tam, na sredini, ob vratih. Super mesto in prav hvaležna sem zanj, saj pot niti ni bila tako kratka, meni pa vožnje predstavljajo precejšen napor. Vsaj včasih so mi.

Avtobus poln. Na vsaki postaji se sicer malo premešamo, a glavnina ostane. V roki držim knjigo Etika za novo tisočletje, zanimiva razmišljanja Njegove svetosti DALAJLAME in poziv k etičnem ravnanju ali še več kot to – kako postati tak človek v vsej svoji biti. Dober, sočuten do drugih. Kako se zavedati, da je vsako majhno dejanje posameznika del celote sveta, v katerem živimo, in zakaj se je tako pomembno tega zavedati.

Ja, z vsem se strinjam in zelo pozdravljam tovrstne pozive! Vsi si nekako želimo tega. Vsi si nekako želimo živeti v mirnem, prijetnem svetu polnem ljubezni. To nam je naravno sanje, zato nas tako privlači in zato v nas vzbuja tako prijetne občutke. Vsi tudi nekako potrdimo, da vse to, kar je zapisano v knjigi, vemo, in še več – verjamemo, da smo taki.

Nova postaja, pet ljudi dol, štiri gor … Številke me stalno spremljajo že od malega in nehote stalno štejem vse mogoče okoli sebe.

Meni najlepša misel v knjigi: "Ni preveč pomembno ali je človek veren ali ne. Mnogo pomembneje je, da je dobrega srca."

Knjiga poudarja pomembnost sočutja in kako to sočutje treniramo, razvijamo. Ne pride čez noč. "Preobrazba se odvija korak za korakom, tako kot stavbo zidajo opeko za opeko ali, kot pravimo Tibetanci, ocean nastane po kapljicah."

Naslednja postaja 6 ljudi dol, 4 gor. Ko se voznik na hitro sprehodi po avtobusu in glasno šteje ter mi s tem pomaga, da utrjujem na novo pridobljeno znanje štetja v španščini, mi šine neizrečena misel: »Ni problema, še 5 prostih mest mora biti …«

Malo se zopet zazrem v knjigo, morda bolj iz dolgočasja kot popolne predanosti vsebini, ko bežno zasledim pred seboj starejšega gospoda, morda v 70ih letih, kako se s palico trudi ohraniti ravnotežje, saj ni še našel svojega prostega mesta, varnega pred zibanjem avtobusa. Tik pred mano, pri stopnicah pri vratih se malo nasmeje, nekaj po špansko pove, sproščen in zabaven mora biti tale gospod, pomislim, nakar se vsede na stopnico pred vrati avtobusa. Ne najbolj enostavno, moram reči. Palica v roki ni bila za lepotni dodatek, ampak zagotovo pomoč pri njegovi oteženi hoji …

Le hip za tem gospod, morda 40ih let, skoči na noge in (seveda po špansko) nekako pokaže, da nikakor ne bo dovolil, da ta starejši gospod sedi na tleh, ampak ga prosi, da se usede na njegovo mesto. Gospod s palico se temu nekaj časa upira, a tej vztrajnosti in odločnosti v svoji nameri dejanja mlajšega gospoda se verjetno nihče ne bi mogel dolgo upirati. Poda mu roko, mu pomaga vstati in mu preda svoj sedež, tik za menoj, sam pa se usede na tla, na stopnico.

Ne znam opisati občutka, ki me je v tistem trenutku zadel kot uničujoč val vode v vadiju. Vau, to boli, sem pomislila … Jaz, zagotovo 15 let mlajša od dobrega gospoda, z odličnim mestom na avtobusu za ljudi, ki težje hodijo, jaz, tam, tik poleg ... nisem storila ničesar. Gledala sem gospoda. Niti ne. Zatopljena sem bila v knjigo, ki govori o tem, kako biti dober in sočuten do drugih, ta čas, ko bi morala to dejansko biti. In nekdo je bil. Gospod, ki morda še nikoli v življenju ni bral o teh stvareh (ne morem sicer tega vedeti, a vseeno) …

Toliko o tem, kako smo vsi pametni, kako živeti, kakšni biti, tako zelo pametni v tem, toliko znanja nabiramo in akumuliramo o tem, da včasih pozabimo – preprosto to biti. Ne le vedeti.

Če bi mi kdo razlagal ta dogodek, bi sama zagotovo pomislila – jaz bi zagotovo skočila in pomagala! A ne glede na to, kako je težko to priznati – tam, v tistem trenutku, niti pomislila nisem na to. Če bi, bi zagotovo vstala in mu ponudila sedež, kot že tolikokrat do sedaj. A ne vem, kje sem bila, v katerem svetu, da mi niti na misel ni prišlo …

Malce osramočena sama pred sabo. Ta sram je najhujši, ker se ne moreš skriti pred osebo, pred katero se sramuješ. Zaprem knjigo in raje kot nabiram znanje o tem, berem o tem – začnem to živeti in opazovati, zaznavati svet okoli sebe, kdaj in kje sem lahko dobra do drugih. Kdaj imam priložnost nekoga osrečiti, mu ponuditi roko, pokloniti nasmeh – storiti karkoli, majhnega ali velikega, da v nekomu vzbudiš pozitivne občutke. Pa naj si bo to sreča, hvaležnost, ljubezen ali toplina …

Vsak dan so okoli nas priložnosti, da smo dobri in sočutni do drugih. Mnogo jih je. Res mnogo. A se mi zdi, da moramo biti tudi pozorni na to. Moramo se stalno postavljati v stanje usmerjenosti – kako lahko komu pomagam, mu storim nekaj lepega. Ko se bomo dovolj v tem natrenirali, bo to postala naša stalna praksa. DALAJLAMA sicer pravi, da je to vseživljenjski proces in trening, ker nikoli ne dosežeš stanja, kjer ne bi mogel biti še boljši.

Mene je tale gospod s palico zagotovo naučil mnogo. Mnogo več kot stotine prebranih knjig o tem. Kar naenkrat, začuda, sem od tega trenutka dalje bila postavljena v situacije, ko sem dnevno lahko mnogim pomagala in jim nekako polepšala dan. Zanimivo, da pred tem kar ni bilo teh situacij … Oziroma, kot vemo, nisem jih toliko zaznala.

In kako je res lep občutek, ko to storiš. Ne vem, kdo dobi več – on, ki si mu polepšal dan, ali ti, ki si imel možnost to storiti.

To je ena tistih klišejskih stvari, ki se slišijo pocukrano: Pomagaj drugim. A je tudi ena tistih stvari, ki jih močno občutiš, da delaš prav, ko to storiš. Čutiš … ljubezen? Morda je to občutek ljubezni in topline, po kateri vsi bolj ali manj hrepenimo. Ironično – najhitreje in močno jo začutimo, ko nas nekdo pogleda v oči, se rahlo nasmehne in brez besed izreče tisti iskren in močan – hvala.

Zapis Petre Škarja, avtorica več knjižnih uspešnic

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri