Vodenje prihodnosti: Tatjana Fink

Zaupanje, ustvarjanje nove vrednosti, zanesljivost, strast, partnerstvo. To so osnovna vodila, ki jih udejanja Tatjana Fink. Svoje uspehe v gospodarstvu niza tri desetletja, najbolj je zaznamovala Trimo. To je bilo njeno podjetje, v njem so jo z vsem dolžnim spoštovanjem imenovali generalica.

Trimo je popeljala v več kot desetletno strmo in neprekinjeno rast. Njena poslovna odličnost je bila nagrajena že leta 1999 z nazivom Manager leta, večkrat je bila imenovana za najbolj vplivno in spoštovano menedžerko … Vrhunski gejzir energije, tako da je skupaj s Petrom Druckerjem, ki se spozna na podjetništvo, prepričana, da je po 50. letu čas za novo kariero. Videti pa je tako, kot da jih ima ravno 40!

Zdaj ustvarja nove vrednosti z inovacijami za prihodnost. Tudi o njih bomo slišali na srečanju, poimenovanem Žarenje novih energij v Klubu Cankarjevega doma v četrtek, 25. februarja, skupaj z direktorjem Steklarne Hrastnik Andrejem Božičem in ob voditeljici Tadeji Zupan Arsov. Naslov: Vodenje prihodnosti.

 

Zdaj je misija Tatjane Fink, da gradi zaupanje v talentiranih ljudeh, in jih prepriča, da so sposobni še veliko več, kot zdaj mislijo, da so. »Moje poslanstvo je, da navdušim in opolnomočim menedežerje voditelje, da bodo uspešni. Vlivam jim dodatno moč. Premalo se zavedamo, kako dragoceno je mentorstvo, da imaš nekoga, ko potrebuješ dodatno znanje ali ti moč pojenja. In ko si dovolj odprt, te bo nekdo našel in podprl.«

Pravi, da za poslovne odločitve ni pomemben le material, s katerim se ukvarja podjetje. »V Trimu nismo videli le jekla in konstrukcij, s sodelavci smo bili usmerjeni v rešitve.«

Ste imeli dobre mentorje?

Moji najboljši učitelji so tisti, ki od mene zahtevajo skoraj nemogoče, to pospešuje razvoj in napredek. Od začetka kariere mi je najbolj pomagalo, da sem spraševala in spraševala. Na tisoče vprašanj! Spoštujem in poslušam in se učim od vseh ljudi, srkam od vseh, vse me zanima. Nato sestavim mozaik, ampak na koncu naredim unikatno zgodbo, moja duša mi ne dopušča, da bi nastajale kopije.

Kdo so ljudje okoli vas?

Navdihujejo me tisti, ki živijo svoje poslanstvo, ki so čisti in malo igrivi, tako osebo lahko spoštujem kot avtoriteto. Rada sem blizu trendsetterjev, rada prisluhnem, kam bo šel svet, kako se lahko vkomponiram vanj. Pomagalo mi je, da sem se povsod počutila kot doma, pa naj bo to na Afrika, Amerika, Evropa ali Azija. Vedo sem znala navezati odnose z ljudmi.

Lahko poimenujete koga, ki vas je intenzivno navdahnil?

V zadnjih letih me je spodbudilo delo The Charge Brendona Burcharda (knjiga z naslovom Naboj, podnaslov Aktiviranje desetih človeških vzgibov, ki te poživljajo). Intenzivni pa so tudi izobraževalni videi Jeffa Walkerja. Sicer pa sem hvaležna za priložnost, da sem lahko s sodelavci ustvarila mednarodno uspešno zgodbo. In vedno znova me navdihuje razigranost in kreativnost, otrok in odraslih.

V poslu ste pravzaprav dobrih 30 let, res zgodaj ste začeli.

Spominjam se, da je komercialni direktor nekega podjetja, ko smo delali športne dvorane za egiptovsko vojsko, v smehu rekel, da me ne bi pustil med toliko moških, če bi bila njegova žena. Res sem bila še mlada, okoli 30 let mi je bilo. A ljudje po celem svetu smo si zelo podobni: če vzpostaviš zaupanje, bo sodelovanje odlično. Po drugi strani pa sem se vedno znala obdajati s sodelavci, ki so potem v danih okoliščinah naredili najboljše možno.

Kaj vas je najbolj oblikovalo?

Neizmerna radovednost, stalno učenje in izboljševanje ter preskušanje v praksi. Vedno sem stremela po globalni konkurenčnosti, spodbude za to pa so bili zadovoljni in srečni ljudje.

Kako izkušnje uporabljate zdaj, ko vas ne veže delo za korporacijo na svetovnih trgih?

Zdaj intenzivno delam v novih zgodbah, cele dneve, tudi po 12 ur. Sem polno zasedena s kupom projektov. Žene me strast po tem, da živim polno življenje, delo me izpolnjuje, obenem mi pomaga k rasti, veliko se učim. Predvsem pa pomagam drugim, da naredijo kakšen korak manj in pridejo hitreje do cilja.

Bi izpostavili kakšno od teh svojih strasti, ki jim pomagate vdahniti življenje?

Zelo zaupam v Easycarb, učinkovita in svetovno unikatna celostna rešitev za merjenje vsebnosti ogljikovih hidratov v hrani za diabetike s posebno tehtnico in z mobilno aplikacijo. Avtorja projekta sta 30-letni doktor biomedicine Klemen Zupančič in njegov 6 let mlajši brat Luka, ki na Dunaju končuje magistrski študij iz regenerativne medicine. Okoli njiju je izjemna ekipa, verjamem v svetovni prodor te rešitve!

 

Ljub pa mi je tudi projekt Slovenska pručka; tu sem v  vlogi idejnega vodje in tržnika. Obliko zanjo je načrtoval in domislil Matic Treven, izdelava tega čudovitega in praktičnega izdelka s tradicijo pa se je zgodila v mizarstvu Florjančič. Pručka, za katero smo odkrili, da je njen izvor v starem Egiptu, se lahko prelevi v marsikaj, tudi servirno mizico za zajtrk v postelji, lahko postane celo stojalo za prenosni računalnik. In, pomislite, že ob njenem izvoru ji je bilo namenjeno, da se ob njej spočije duša! Seveda je narejena iz slovenskega lesa.

Kaj pa čutite kot največji dosežek?

Na poslovnem področju je to udejanjanje globalne zgodbe Trima, z lastnimi rešitvami, razvojem novega poslovnega modela, novimi proizvodi, s tehnologijami, prepoznavnimi blagovnimi znamkami, z greenfield investicijami, razvejano tržno mrežo in usposobljenimi zaposlenimi.

Pri čem ste v Trimu čutili največ zadovoljstva?

Ko smo razvijali in udejanjali nove strategije, obenem pa z inovativnimi ekipami dvigovali kompetence zaposlenih. Opazovati, kako napredujejo, je bil resničen užitek, obenem pa smo razvijali nove produkte, gradili tovarne … Sodelovanje z McLarnom (formula 1) je bilo denimo res vrhunsko. Kdaj smo bili tudi utrujeni, ampak to so bila res intenzivna leta.

Je v vašem hudem tempu sploh prostor za smeh?

Seveda se smejemo, tudi v poslu – nedavno sem klicala poslovnega partnerja, mu na dolgo in široko zrecitirala vse potrebno in na koncu ugotovila, da to ni oseba, ki ji je bil klic namenjen! Zelo smo se smejali. V kinu pa me je recimo zelo sprostil Cvitkovičev film Šiška de luxe.

 

Največ smeha prinašajo moji trije vnuki; vedno znova občudujem, koliko talentov imajo in kaj vse nas bodo še naučili. Neizmerno pa sem hvaležna tudi svojemu možu, ker se zna neverjetno predati igri s temi otroki, to pa je dar!

Kaj se vam zgodi, ko dosežete cilj?

Ja, se utegne zgoditi, da mi ni več zanimivo. In grem na polno v novo zgodbo. Že oče mi je rekel, da ve, da bom naredila vse, česar se polotim. Enostavno moram odigrati igro do konca! Ničesar ne morem pustiti nedodelano. Pri tem se obrusim, izostrim svoje znanje, ga poglobim. Z ljudmi je kot z diamanti: bolje je pobrušen, več karatov ima, dražji je.

Kaj so pa vaši 'diamanti'?

Najraje imam svojo strukturo molekularne organizacije: ko v tim vpleteš določene ljudi, določiš njegovo vlogo in dinamiko poti izdelka ali rešitve. Če vstopi v to molekulo kdo drug, prinese nove kvalitete. Tako sem ravnala povsod, pa naj je šlo za razvoj novega izdelka, osvojitev novega trga, za poslovno partnerstvo, ali, navsezadnje, iskanje lokacij za dopust: vedno v nov kraj! Vse me zanima.

Je cilj dobro pravilno in glasno poimenovati, ali ga je bolje skrivati, dokler ni uresničen?

Pravilno poimenovanje je zelo pomembno. Sama se zelo ukvarjam s t. i. wordingom, jasnostjo izraza. Zelo ji sledim, tudi v odnosu do ljudi, do stavkov, do fokusa. Pri vodji je zelo pomembno, da zna pravilno komunicirati, in z različnimi nivoji v podjetju in v družbi. Če si z umetniki, se pogovarjaj njim primerno, z arhitektom drugače kot z računovodjo, s kemikom drugače. Nujno je, da se cilj jasno poimenuje! Seveda pa je do tega, da se ti izlušči bistvo, potrebno veliko brušenja in čiščenja.

Sprejemate to, da ste ženska, kot prednost?

Velikokrat. Je pa res, da je svet bolj naklonjen moškemu spolu, njim več dovolimo! Ženska mora biti perfektna, moški pa ... ni nujno! Poleg vsega sem vedno mislila, da moram kot ženska še toliko bolj pomagati drugim. S tem ni nič narobe, le če se pri tem izčrpaš in pozabiš nase, potem je čas za nov premislek.

Je bilo v vas že kot otroku 'vpisano', da ste namenjeni svojemu poslanstvu?

(smeh) Že v osnovni šoli smo se pripravljali na t. i. Pokaži, kaj znaš, že v 4. razredu. Vedno se mi je zdelo, da moram nekaj organizirati!

So se kdaj pojavili dvomi – kaj pa če je bolj plodna pot v kakšni drugi smeri?

Omahovala sem samo med študijem kemije ali ekonomije; izbrala sem slednje ter to tudi nadaljevala na MBA študiju, ni mi žal. Če pa kje vidim, da se kaj ne ujema z mojo potjo, to zelo jasno povem. Tega pravzaprav ne razumem, pač pa čutim. Čas, ko me je vlekla energija na vse konce, se je zaključil, zdaj delujem povezana v projektih, ki me pokličejo. Tako sem malo manj v teh frekvencah, ki jih je zahtevalo delo v Trimu, kjer se je ob eksaktnosti pojavila tudi rutina. Ko si v takem poslu, moraš vsako leto skočiti dlje; če ne, si aut!

Zdi se, da še vedno zelo veliko delate!

Še več, zdi se, da sem obsedena z delom, bolj počasi se zdravim. Meni je delo zabava, izpolnitev. Pravzaprav sem bila celo preveč predana delu, vedno se mi je zdelo, da moram v vsakem trenutku obvladati prav vse. Zdaj pa mislim, da je treba bolj poskrbeti zase, da se vzpostavi ravnotežje, da imaš čas za dopust, počitek, mir, zabavo, delo in družino. Časi, ko sem bila v Trimu, so bili drugačni, zdaj prihajajo časi, ko bomo to lažje udejanjali!

Kako se umirite?

Potrebujem čisto tišino, tako se umirim. Včasih grem zares ali pa samo miselno na bližnji hrib. Ali pa se samo v miru usedem in je to že meditacija. 

Kje ste najraje sodelovali?

Res je bilo veliko področij, kjer sem ali sem bila polno vključena: nadzorni sveti, Rastoča knjiga, delo pri Vladi RS in predsedniku republike, IEDC Bled, Banka Slovenije, Lionsi, Združenje Manager ... Rada sem sestavljala te mozaike. Na enem od srečanj Združenja Manager v Portorožu sem se, denimo, med večerjo zaklepetala s švicarskim predavateljem o tem, kaj delam – na temo inovativnosti. Prihodnji dan, ko je bil na vrsti za predavanje, je v svoji prezentaciji predstavil dobro prakso Trima. Vsi so se čudili, a preprosto sva vzpostavila odnos in z lahkoto debatirala. 

Tujci lažje pohvalijo?

Gotovo. V poslu, še posebej v  Sloveniji, je premalo pohval, zato je toliko stresa in depresij. S pohvalo damo veljavo sodelavcu, partnerju, tudi sebi, tudi otroku. Vsak dan je dobro, da imamo pri roki stavek, s katerim si zagotovimo, da smo super, da smo lepi … Samo en stavek! Kot Abraham Lincoln, ki je v prelomnih časih spravil k sebi v žep časopisni izrezek, kjer je pisalo, da je super predsednik, da bo naredil velike spremembe in prinesel Ameriki blagostanje.

In kako prenašamo samozavest Slovenci?

Slovenci smo izjemno sposoben narod. Uspešni smo na različnih področjih. Največ škode pa si naredimo sami, ker Slovenec bolj ceni tujca iz Zahoda kot Slovenca. Samozavesti povprečnemu Slovencu kar primanjkuje. Imamo pa tudi svetle izjeme, ki se držijo dosledno in samozavestno svoje poti in uspejo ustvariti izjemno zgodbo. Mislim tudi, da je mlada generacija bolj samozavestna, ker ima tudi mnogo več možnosti, da je vpeta v svetovna dogajanja.

Kako pa je bilo na vašem začetku v Trimu pred približno četrt stoletja?

Leta 1992 sem bila ena redkih žensk v tako moškem poslu. Že takrat sem verjela, da lahko jasna usmeritev prinese dobre rezultate. Zato sem vsako leto oblikovala energijski stavek, okoli katerega smo fokusirali aktivnosti celega  kolektiva. Ko smo ustvarjali novosti, smo rasli, ljudje potrebujejo rast; če samo bereš, še ne rasteš. Izkušnje, ko sam poskusiš nekaj novega, te podžgejo s strastjo, in to prinese rast. Ves čas smo verjeli vase in v naš uspeh.

Kako usmerjate svoje velike zaloge energije?

Včasih se zdi, da se tega ne da ubesediti, pa vendar: vse se začne z mislijo – če mislim: meni je tako hudo, kako sem uboga – potem se bo to zgodilo! Rešitev je že nekje, pojavi se, ko se fokusiraš. In še nekaj se mi zdi pomembno: s čigavo glavo misliš? Z glavo, kot se ti oblikuje v medijih? Z glavo svojega šefa? Soseda? Ali misliš s svojo glavo? Verjamem, da postajamo misleča družba. Toliko potvarjanj je vsenaokrog nas, toliko mahinacij, malverzacij. A ključno vlogo zdaj in v bodoče bo imel le, kdor bo mislil z lastno glavo in bo hodil po svoji poti.  Notranja moč je močnejša od zunanjih okoliščin. Sama sem v kratkem obdobju neprecenljivo veliko spoznala, hvaležna sem za te izkušnje, ki so mi prišle na pot.

Iz česa črpate svojo samozavest, v čem ste najboljši?

Vedno sem strastno delala, fokusirana na rešitve. Živim svoje življenje. Ko imaš sebe, imaš vse! Vem, kje je moja največja konkurenčna prednost. Zavedam se, da znam v prakso pripeljati teorijo, kar sem poimenovala INNOVATION IS CASH. To pomeni, da ustvariš nekaj novega, kar prinaša koristi za ljudi. Če inovacije ne moreš prodati, če ne prinaša zdravih rešitev in koristi za vse, potem nima vrednosti za uporabnike. Moja prednost je, da znanje prenašam na osnovi izkušnje, tega, kar sem sama doživela. Celo življenje sanjam, tako, da si naredim neko imaginacijo, imam idejo, v katero verjamem in jo tudi izpeljem.

To ni vedno enostavno, saj je na tej poti ustvarjanja tudi veliko ovir, včasih nerazumevanja, odpora do novega in še česa, kar je treba preseči. Če te pri tem omejuje strah za pozicijo, ne boš nikoli mogel doseči, kar bi v resnici lahko. Ko ti na koncu uspe, dobiš nagrado, ki ti jo preda univerzum v obliki nove močne ustvarjalne energije.

Je sploh kaj, kar vas lahko spravi iz ravnotežja?

Ja, seveda, iz tira me spravi, kadar ljudje ne spoštujejo dogovorov, kar je moja visoka vrednota. Vedno ima vsak pravico reči ne, nikomur ni treba nič narediti, če noče. Če pa se nekaj dogovoriva, pa računam nate! In ko tega ne storiš, si nekoga pustil na cedilu. Zdi se mi, da Slovenci prepogosto puščamo sami sebe na cedilu. Se vam ne zdi? Veliko izgubljamo zaradi tega. Vsi.

Zdi se, da vsa ta desetletja opravljate količino dela za eno celo korporacijo; poznate še koga s takim energetskim potencialom?

Vsaj dva moja sodelavca! Je pa res, da mi je narava dala ta močni energijski naboj, veliko ognja, kot pravijo tisti, ki se spoznajo na energijo. Napajajo pa me uspehi in pozitivno razmišljanje. In ne kompliciram, zelo se mi zdi pomembno, da ne zgubljam časa, v trenutku sem fleksibilna. Kar koli vlečeš za sabo, neko neodločnost, te ovira in upočasnjuje.

Kako se še okrepite? 

Nekaj energije ti je prirojene, nekaj je pridobiš. In sam sebe lahko energetiziraš, da postaneš tako rekoč samooskrben! Energijo ti daje že pozitivna misel, objemi, da veš, da si nekomu v podporo, in ko se veseliš uspehov. Negativna informacija, negativno razmišljanje, če krivdo vališ na druge, to te neskončno oslabi.

Katero spoznanje v karieri je bilo za vas najbolj presenetljivo?

Toliko je talentiranih ljudi, ki ne izkoristijo svojih potencialov, ker sta jim rutina in udobje bolj pomembni. S skupnimi močmi bi lahko ustvarili mnogo več in bili predvsem bolj srečni. Ta cona udobja in rutine nam preprečujejo, da bi rasli, razvijali stvari, toliko možnosti se ponuja.

Kdaj ste najbolj sproščeni?

V delu (smeh), sicer pa intenzivno rada plešem, plavam, smučam ... S plesom je povezano veselje, to je tudi telovadba; za kreativnost potrebuješ veselje, žalosten ne moreš ustvarjati nič novega. Najbolje ustvarjaš, ko si vesel, strasten, poln energije. Za razvedrilo ali poglobitev rada recimo preberem kakšno Pavčkovo pesem in prisluhnem čudoviti Adele, ob Mozartu pa se sprostim in učim. Predvsem pa me ohranja sproščeno, če lahko živim to, kar mi narekuje srce: Bodi in ostani svoja, živi svoje življenje.

 

Organizatorji inovativnega druženja v Cankarjevem domu so zapisali na povabilu:

Tatjana Fink in Andrej Božič imata za sabo in pred sabo ves svet: strastna zagovornika sodelovalnega voditeljstva sta podjetna na več kot petdesetih svetovnih trgih. Ona sredi novih zgodb, on na novem vrhu uspehov. Kar delata, imenuje ekonomski besednjak prestrukturiranje, sanacija, startup. Obogateno s prevodom v svetove duha so to: Odločitev za spremembo, Pot in Uresničitev potenciala.

Prekršiti zakon te dežele – slabo novico obrniti v dobro – je privilegij podjetnika, je zapisal nagrajeni indijski pisatelj Aravind Adiga v romanu Beli tiger. Privilegij naše dežele je imeti taka podjetnika: Tatjana Fink in Andrej Božič, voditelja prihodnosti. Na Žarenju novih energij v Klubu Cankarjevega doma v četrtek, 25. 2., ob 19. uri. Vabljeni!

S. T.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja