Veliko srce je zmožno nemogočega!

Človek je brezmejno in neizmerljivo morje – nedoumljiva skrivnost, ki na poti uresničevanja samega sebe in drugega nenehno pada in vstaja. Naj vam pričujoči miselni utrinki in poglobljene refleksije o človekovem odnosu do sebe in drugega služijo kot drobna pomoč na tej poti.

Veliko srce je zmožno nemogočega! (foto: unsplash) unsplash
9. 10. 2018

Šele ko boš usvojil želeni odnos do samega sebe, boš obvladal odnos, kakršnega želiš imeti do drugih, do sveta in do življenja samega.

Temeljni človekovi potrebi sta potreba po drugem in da si drugemu potreben. Pomenita pa navsezadnje eno in isto. Njuna metafizika je: potrditev lastnega obstoja, osmislitev lastnega bivanja in ovrednotenja svoje takšnosti.

Tvoje odpuščanje drugim bo najgloblje in najpristnejše takrat, ko boš sam to odpuščanje pri sebi ne samo želel, marveč tudi resnično potreboval.

Vsak trenutek zase je način, kako si s svetom (in s samim seboj); in ne način, kako je svet s teboj!

Kako je lahko oproščeno, kar ne more biti oproščeno? Kako je lahko odpuščeno, kar ne bi smelo biti odpuščeno? Toda veliko srce je zmožno nemogočega!

Med tem in onim človekom je lahko več razlike kot med rastlino in živaljo.

Recimo, da človek doživi krivico: če je velika osebnost, bo poskrbel, da nihče ne utrpi takšne krivice z njegove strani; če je majhna osebnost, nedorasel, nizkotni duh, potem bo iskal priložnosti, da krivico, ki je je bil (nenamerno) deležen, prizadene tudi drugemu, misleč, da se bo tako 'spravil s hudičem'. Toda revež ne ve – prav s tem se bo šele hudič resno spravil nanj!

Eden izmed dejavnikov, ki prav gotovo pripomore k boljšemu medsebojnemu razumevanju vsakega para, je ta, da oba partnerja razvijeta čut za nasprotni spol. Moški ne sme biti neroden in dolgočasen – to je 'pristop', ki žensko najbolj odvrača (četudi ji zna na začetku celo ugajali); ona pa predvsem ne sme biti brezobzirna in bahava!

Največja in dosmrtna življenjska preizkušnja je: odnos z bližnjim!

Tam, kjer je več življenjske energije, več vedrine, tam je manj občutka krivde. In obrnjeno: zagrenjenost je vselej povezana s krivdo, bodisi našo lastno bodisi z občutkom krivičnosti, ki nas je doletela od zunaj. A zadnji vzgib moralne presoje ne sme izhajati le iz občutka preobilja; ni preprosto volja do moči, temveč notranji glas, ki se včasih pojavi bodisi kot odmev vesti bodisi kot nekakšna etična intuicija.

Ko moški najde svojo žensko, najde samega sebe. In ko ženska najde svojega moškega, najde samo sebe. Šele dva, ki se ljubita, ostajata pri samem sebi. V ljubezni se vsak sebi razodeva v drugem.

Raid Al-Daghistani, O odnosu in drugem, Odsevi in sledi (2009).

Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa oktober/november; v prodaji od petka, 5. oktobra 2019 

Poglejte si še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri