Ne vem točno, kaj se zgodi v določenem obdobju, ko enostavno obstanejo vsi motorji...
Sedim pred svojim prenosnikom, belo nepopisano »platno« v Wordu deluje precej zastrašujoče, na trenutek se mi zazdi, kakor da se roga in norčuje iz mene, ker že dolgo ni bilo popisano na pravi način. Na način, ki mi je domač in poznan. Kot sem vedno znala. Zakaj sem se torej odločila javno priznati, da sem kot pisec v zadnjih tednih izgubila motivacijo za spisati nekaj, kar resnično čutim in želim deliti s svetom? Ker enostavno ni dovolj, da pišem le o lepih stvareh in to skoraj na način, ki je nadčloveški. Posebej, ko tega ne začutim. Kakor, da sem superženska, ki je na svoji poti odkrila duhovnost in novi način dojemanja življenja in da sem potemtakem – nezlomljiva. To ni resnica. Še kako krhka in ranljiva sem. V zadnjem času še posebej.
Priznam, energija in motivacija v tem trenutku nista moji najljubši prijateljici. Včasih bedim pozno v noč in premišljujem o vsem, kar sem doživela, premišljujem o ljudeh, premišljujem o življenju. Včasih se spomnim na vse punce, ki so mi kdaj pisale pisma in mi priznale vse, kar jih muči, kar jih dela nesrečne. In sem jim dala svoj čas in svojo pozornost. Slekla del sebe in jim narahlo pokazala košček svoje duše, ki jo skrbno čuvam zase. Ampak vem, vem, da to ni način do odrešenja, to nenehno skrivanje za smejočo se masko, za popolno fasado neuničljive ženske. Nezmotljive in neponovljive. Kako težko breme bi si zadala, če bi hotela ustreči vsem tem podobam.
Ne vem točno, kaj se zgodi v določenem obdobju, ko enostavno obstanejo vsi motorji in se počutim, kot da sem na osamelem otoku sredi prostranega oceana. Morje je vabljivo in vabi me, da plavam in plavam, s tokom, proti toku… Popolnoma mi je vseeno za to, samo, da sem svobodna in neomejena. A vendar, podoba v sanjah, kjer bežno zaznavam celino, je mikavna. Nismo osamljena bitja, četudi si želimo včasih odklopiti vse in vsakogar ter ne-obstajati za širni svet.
Tukaj, na tem otoku, sem sedaj sama. Vzela sem si čas zase, imam ga. V zadnjem mesecu nisem prebrala nobene knjige in knjige so zame nekaj najlepšega, kar je dobilo človeštvo v dar od matere narave. Brez svojih knjig si ne predstavljam življenja. A za en mesec sem se jim odpovedala. Nisem čutila ničesar. A v tem prostoru, kjer sem tavala in plavala, sem znova začutila, da se moram vrniti nazaj na kopno.
Prijateljica mi je povedala, da se zmeraj počuti grozno, ko se odklopi od okolice in si zaželi miru in samote. Tudi sama sem rabila dolgo časa, da sem si priznala, da je to moja pravica in ne skrita sla in potreba, potrebna skrivanja in zanikanja.
Popolnoma nič ni narobe, če smo radi na svojem otoku, nobene dolžnosti nimamo, da opravičujemo svoje vzgibe in dejanja. Ne upam si napisati točno določene situacije, ko sem se počutila, kot da delujem proti svoji volji, a lahko povem, da mi je bilo vsakič znova, kakor da mi nekdo trga del moje duše in jo namesto na varno, vrže v smeti.
NE, beseda ki jo skoraj ne poznam. Je nisem poznala. A morala bi biti del nas prav tako kot beseda DA. Nismo žrtve nepredvidljivih situacij in drugih ljudi. Nad nami nihče ne more izvajati svoje glasbe, kajti mi sami smo dirigenti lastnega orkestra. In naše melodije so tiste, ki imajo za nas prave vibracije. In vse ostalo, kar globoko v sebi že vemo, da ne deluje v našo korist, moramo utišati. Se naučiti utišati.
Da, nisem imela motivacije, nisem bila zgledni člen kapitalistične družbe, nisem ustvarila ničesar pomembnega v zadnjem mesecu in življenje je za kratek hip zastalo. In NE, ne sramujem se (več) tega, privilegij imam, da lahko svoje misli delim s svetom in da pisanje name deluje katarzično. Da se morda v tem zapisu najde še kdo, ki deli podobne misli in meni, da je za hip zastal. A dokler se premikamo, četudi kdaj pa kdaj z zmanjšano hitrostjo, smo na pravi poti. In DA, že sedaj se počutim bolje.
Hvala življenje za vse blagoslove in hvala za čas, ki mi ga podariš, da se iščem, da plavam, a na koncu dneva znova in znova vračam nazaj, v center, na kopno.
Med svoje ljudi. Med svoje duše.
Nina Kirbiš
- Poglejte si še: Toliko let sem zase menila, da nisem zares dovolj
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
