Vabljeni v spremembe brez trpljenja

Nehajmo se mučiti za spremembe, začnimo se navduševati nad njimi.

19. 3. 2015

Vajeni smo misliti, da je pot do tega, kar si želimo globoko spremeniti, trnova. Zdi se nujno, da krvavo posežemo v svoje življenje (in v življenja drugih) in si v težkih bitkah končno izborimo dostop do svojih sanj. Ne moremo imeti vsega, zato je normalno – tako smo prepričani – da je za kaj zelo lepega potrebno žrtvovati kaj enako lepega in pomembnega.

Mislim, da to sploh ni res. To je sad naše kulture, ki vidi v vsakem prizadevanju nujnost boja, v vsakem dosežku bolečo ceno in v vsaki spremembi uničenje česa  drugega. To je kultura, ki ji vlada ozkosrčni in zagrenjeni malik: ljubosumno božanstvo, ki nam ne privošči vsega ter nenehno izstavlja račune za vse, kar  uživamo.

Sprememba ni boleč porod

Sprememba je kot porod in obuja stare predstave o porodu. Ta mora biti – ker narava ali božja volja tako hoče – boleč in krut. Šele s tem si zaslužimo izpolnitev.

Res je, da nas spremembe spravljajo v stisko. Odkrivamo, česa vse si želimo ... in da tega še ni. Pot je lahko zahtevna, pogosto nam bo težko, strah nas bo. A to lahko doživljamo brez velike bolečine, če smo navdušeno polni svojega navdiha in ljubezni do cilja.

Prepričanje, da je treba nujno kaj uničiti, zapustiti na boleč način, iztrgati iz sebe ... je vračanje v miselnost o svetu, kjer se dobrine izključujejo.

Med dobrinami (obilje, zdravje, ljubezen, spolnost, povezanost, veselje, čast, mir, uspeh, poštenost, svoboda, odprtost  ...) ne iščemo skladja in harmonije, plodne izmenjave, ampak vidimo vojno med njimi, vojno za prevlado. Samo ena lahko zmaga, ostale morajo umreti zanjo.

Navdušeni in ekološki

Začnimo razmišljati ekološko o svojih potrebah. Vsega smo potrebni. Samo celota je živa in ustvarja zdravo moč. Vse si zaslužimo, če vse ljubimo in vse dajemo za svoje cilje. Vse naj polno živi.

Za vse je prostora v našem srcu, za vse je prostora na tem širnem, bogatem svetu. Neizčrpno je, kar lahko ustvarjamo, prejemamo in dajemo. Vse se zna povezati za skupno dobro.

Verjeti v možno obilje ni samoprevara. Samoprevara je misliti, da bomo v iskanju  boljšega življenja lahko žrtvovali pomembne dele sebe, ob tem pa ostajali sposobni uživati sadove svoje nove ljubezni.

Nad preteklost ne gremo s smrtno koso ... vračamo se tja z  dotikom, ki prebuja, kar še ni zaživelo.

Navdušujmo se nad spremembami, nad življenjem, nad seboj in nad drugimi. V tem ni iluzij. Ni prepovedanih sadov za roko, ki želi bolj ljubiti.

Ta roka ne ruva, ne rani, ne ločuje nas od ničesar, kar nam je drago. Ta roka  samo ustvarja.

Alenka Rebula

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri