Umberto Galimberti o času, ki mu vlada odsotnost smisla

Ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti je neizprosen kritik sodobnega časa, v katerem smo, kot pravi, priča krizi temeljev naše civilizacije: živimo namreč v času, ki mu vlada odsotnost smisla.

Umberto Galimberti o času, ki mu vlada odsotnost smisla (foto: Shutterstock) Shutterstock
25. 10. 2015

Po tem je po njegovem mnenju trenutna kriza drugačna od prejšnjih, ki se jim je Zahod znal prilagoditi. Pozitivnost in optimizem so zamenjali pesimizem, nemoč, žalost, osamljenost, egoizem. Simpatični filozof zase pravi, da po značaju ni pesimist, a hitro doda, da je optimizem kvaliteta ljudi, ki niso dobro informirani. Avtor izjemnih del, kot sta med drugim Grozljivi gost: nihilizem in mladi in Miti sodobnega časa, je svoja razmišljanja na javnem predavanju v Cankarjev domu poleti 2015 podelil tudi s slovensko javnostjo.

O življenju v puščavi nesmiselnosti

"Bog je mrtev," je v 19. stoletju oznanil nemški filozof Nietzsche, avtor teorije o nihilizmu. Njegova napoved o zatonu modernega človeka, dvatisočletnega moralnega in duhovnega gibanja in razvrednotenja najvišjih vrednot, se uresničuje. Bog je očitno še kako mrtev. Živimo prežeti z ničem. Izgubili smo življenjski smisel, s tem pa tudi vrednost življenja. Vladata nam brezdušna znanost in tehnika, katere imperativ je zgolj delovati, dosegati rezultate. Torej je imel Nietzsche še kako prav, ko je zapisal: "Moderni človek iz izkušenj verjame zdaj v to zdaj v drugo vrednoto, potem pa jo opusti. Krog preseženih in opuščenih vrednot je čedalje večji. Vedno bolj je opaziti praznino in revščino vrednot."

Na veliko smo odprli vrata grozljivemu gostu – po Nietzcheju nihilizmu, ki se ni izkazal zgolj kot filozofski konstrukt, temveč povsem otipljivo množično stanje duha zahodne civilizacije, ki se je povsem izgubila v bivanjski brezsmiselnosti. Pozabili smo na osnovna človeška vprašanja, ki osmišljajo naš obstoj in ki so si jih zastavljali še naši pradedje – Kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo. Smisel življenja si človek izrazi, če si odgovori na vprašanja, čemu živim, kaj je moja življenjska naloga, kako se lahko uresničim glede na svoje duševne moči, sposobnosti, ki jih premorem. Ta vprašanja bi si moralo zastaviti vsako pametno bitje in resno premisliti, kaj naj si odgovori. Toda v vzdušju, ki ga širi nihilizem, o smislu življenja, večina ne razmišlja.

Še posebej problematično je stanje duha današnje mladine, ki je prva žrtev nihilizma. "Mladi se ne počutijo dobro, čeprav se tega pogosto ne zavedajo," opozarja Galimberti. "Svojega nelagodja ne znajo opisati, ker so že dosegli tisto stopnjo emotivne nepismenosti, ko ne morejo več prepoznati svojih čustev, predvsem pa jih ne znajo imenovati. V komunikacijski puščavi, kjer družina ne predstavlja več nobene spodbude in šola nobenega zanimanja, se vse besede, ki vabijo k zavzetosti in pogledu, usmerjenemu v prihodnost, pogrezajo v neizrekljivost, s katero se lahko meri samo še kričanje."

Mladim manjka cilj, njihova prihodnost ni več predvidljiva. "Sprašujejo se, zakaj naj sploh delajo, ko pa nimajo nobenega zagotovila, da jim bo delo zagotovilo boljšo prihodnost. Smisel se nanaša na prihodnost, ker je ta zamegljena, raje delujejo po logiki: če svet ne deluje, se bom raje zapil in zadel," opozarja Galimberti. "Če je prihodnost nekoč predstavljala obljubo, zdaj predstavlja grožnjo. Kadar je človeška psiha odprta proti prihodnosti, je zdrava. Kadar prihodnost zapre vrata in se upanje izkaže za prazno, življenjska moč usahne in nemotiviranost narašča. Če prihodnosti kot obljube ni, se želja ustavi v sedanjosti – iz tega torej izvira razmišljanje sodobne mladine, da je bolje uživati danes, če je bodočnost brez perspektive. Sedanjost je treba živeti čim bolj intenzivno, vendar ne zato, ker bi to prineslo veselje nad življenjem, temveč zato, ker zakrije tesnobo bivanja v brezsmisel¿ni bivanjski puščavi.

Grozljiv, gost nihilizem je globoko vdrl v čustva mladih: "Bega njihove misli, briše jim upe in obzorja, slabi dušo, načenja čustva in tem čustvom jemlje moč," poudarja Galimberti. Čustveno življenje današnjih mladih je zelo primitivno, živijo kot mali nasilneži, veliko je medgeneracijskega nasilja. Nizek nivo čustvenosti se kaže tudi v jemanju drog. Večina odgovorov na vprašanje, zakaj jemlješ ekstazi, se glasi: zato, da lahko čutim svoja čustva. Priča smo hudim patologijam, značilnim za nizka čustva, ki se kažejo v ekstremnih primerih, kot so nezmožnost razlikovanja med obrekovanjem in pretepanjem ter celo nezmožnost ločevanja med dvorjenjem ženski in posilstvom. Gre za deficit čustev, nezmožnost shranjevanja občutkov in prepoznavanja, kaj je hudo in kaj ni," razlaga Galimberti.

Tesnobo in osamljenost mladih še dodatno krepi internet, ki je že ustvaril vsesplošno osamljenost. Mladi niso povezani med seboj, temveč z zaslonom, so kot menihi, zaprti med štirimi zidovi. Njihov občutek povezanosti s svetom je le navidezen. ''Razumljivo je, zakaj nimajo upanja in se vdajajo brezupu," razlaga Galimberti. "Ko si mlad, lahko počneš veliko stvari, toda današnja mladina je apatična in vdana v usodo. Svet je postal globalni svet, jaz pa v njem prepoznavam inertnost, brezup. Mladi uničujejo bogastvo svojih staršev. Priča smo generaciji ravnodušnežev, ki ne ve, ali naj nasilnost sprosti na drugih ali na sebi; ima nizko samospoštovanje; je lena in preveč izpostavljena vplivu televizije. Zanima jih le, kako si pridobiti čim večjo količino prostega časa. Četudi poznajo razliko med dobrim in zlom, se požvižgajo nanjo."

O ravnodušnost staršev in šole

Galimberti opozarja tudi na težave pri vzgoji mladih. Prepričan je, da bi morali v šolah imeti govorilne ure predvsem za starše, ki jih ne zanima več, kako vzgajati otroke. Svojim otrokom hočejo biti prijatelji, čeprav ti potrebujejo avtoriteto. "Otroke raje zamotijo z igrami in igračami, otrok pa mora nujno občutiti nemir, ki spodbuja njegovo kreativno dimenzijo. Če namreč ne razvije domišljije v otroštvu, je tudi pozneje ne bo."

Današnja družba priganja mladost­nika, da hitro dozori, ne zna pa mu pokazati kontinuitete med pripravo z učenjem in med vstopom v svet dela, ki je nekoč pomenila prvo utrditev samozavesti, je kritičen Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem med mladimi. Če človek želi o sebi oblikovati primerno predstavo, mora imeti o sebi pozitivno mnenje, samozavest, in sprejemati tudi negativno. Človek torej mora samega sebe sprejemati, da lahko kljubuje življenju, opozarja avtor. Vendar pa samozavest in sprejemanje samega sebe žal ni zadeva današnjih šol.

"Koliko učiteljev sploh preverja učenčevo stopnjo samozavesti? Koliko učiteljev se zaveda, da je večina učenja odvisna od samozavesti, ki spodbuja dobro voljo in ne obratno? Koliko jih s primernimi priznanji krepi samozavest, in se skuša izogniti temu, da bi jo uničilo s pridevki in z zasmehovanjem, zaradi česar bi, če bi jih naslovili na odrasle, pristali pred sodiščem? Kaj naredi šola v prid mladostnikovemu veselju (do samega sebe), ki je pravzaprav priznana, potrjena identiteta, sprejeta resničnost, presežena frustracija?" se sprašuje italijanski filozof. In obenem ponudi odgovor: "Izvaja programe ministrstva za šolstvo, ker trdi, da njena naloga v resnici ni vzgajati, temveč samo izobraževati. Toda stvar je malo drugačna. Če že, se izobraževanje lahko zgodi šele skozi vzgojo. In vzgoja ne pomeni samo olike, temveč je počasno usvajajnje veselja nad samim seboj preko potrditev."

Iz šole so prav tako pregnane vse vsebine, ki se ne dajo izračunati, torej ustvarjalnost, čustva, identifikacija, projekcija, želje, veselja, žalosti, ki zaznamujejo odraščanje in ki jih šola sploh ne upošteva. Zato po Galimbertijevem mnenju v šoli uspevajo predvsem tisti, ki so manj kreativni, s skromnim čustvenim ogrodjem in omejeno fantazijo, ker je njihov um manj obremenjen in zato lažje skladiščijo pojme in informacije.

Za odraščajočega človeka tako izjemno pomembna čustvena vzgoja je pregnana iz šole, ljubezen v njej pa omejena zgolj na simpatije in antipatije. "Identiteta marljivih učencev se gradi na neuspehu manj pridnih oziroma 'nezadostnih', povedano v šolskem žargonu. Če učimo brez čustvenega nagrajevanja, je danes največje tveganje za učenca v šoli čustvena zanemarjenost oziroma tako površna skrb za čustva, da je že kontraproduktivna," meni Galimberti in dodaja: "V šoli je odpovedala čustvena komunikacija, z njo pa tudi vzgoja srca – organa, s katerim čutimo, kaj je prav in kaj ni." Inteligenca in znanje pa ne delujeta brez srca. Znano je, da se učimo od ljudi, ki nas navdihujejo in so nam všeč. Največ se naučimo od tistih, ki nas nagovarjajo na ravni čustev. Vendar pa je po mnenju Galimbertija le malo učiteljev, ki bi bi bili tudi zavzeti, ne le izobraženi, tistih, ki bi čutili skrb za mlade kot svoje življenjsko poslanstvo. Zato se povsem upravičeno sprašuje – če nekdo, ki je velik samo meter in pol, ne more postati predsednikov telesni stražar, zakaj potem nekdo uči samo zato, ker ima diplomo, zakaj od njega ne zahtevamo, da pozna psihologijo, zna komunicirati in ima karizmo?

Na vprašanje, kaj storiti glede tega, filozof pravi, da ne ve, vendar pa učiteljem in staršem otrok v t. i. neskončni adolescenci polaga na srce naslednje: "Nikoli ne pretrgajte komunikcije, pa naj bo dobra ali slaba, ne glede na to, kaj vaši otroci ali učenci počnejo." Medtem ko mladim svetuje: "Opustite krščanski koncept upanja. Ne čakajte na prihodnost, temveč si jo vzemite."

Galimberti: Človek mora rešiti svojo dušoO sreči

Ali danes sploh lahko še govorimo o sreči? Galimbertijev odgovor: "Sreča je odvisna od uspeha človekovega lastnega daimona, povedano po grško – od prepoznavanja tega, kar vsak od nas v resnici je, torej v lastni duševni moči, v lastnih zmožnostih in vrlinah. Najpomembnejše za sodobnega človeka je, da reši svojo individualno dušo. Ko spoznamo svojega daimona, ga je treba uresničiti v nekem ravnovesju, v okviru svojih mej. A kaj, ko je danes to nemogoče zaradi prevladujoče logike, ki človeku narekuje, da uresniči sebe, če uresniči potrebe nekoga drugega. "Humanistični motiv je v sodobni družbi izginil, zamenjal ga je ekonomski motiv. Ni pomembno, kaj ljudi motivira pri delu, temveč kako motivirati ljudi, da prispevajo k čim večjemu zaslužku podjetja. Vladajoča znanstveno-tehnična paradigma stremi k odličnosti in želi, da ljudje postanejo računalniki, ki ne zbolijo, ne zanosijo ... Gre za kolaps realnosti. Postali smo družba tehnike, v kateri se posameznik sprašuje, ali je primeren ali ne. Posledično to poraja občutek neprilagojenosti in veliko stopnjo tekmovalnosti. Vsako leto imamo višje cilje. Ključna življenjska dilema je, ali nam bo uspelo ali ne. Pri tem je naše čustveno življenje odrinjeno na rob. Nikogar ne zanima, kako se v resnici počutimo. Pomembno je le, ali si v ponedeljek zjutraj sposoben delovati kot računalnik."

Kot še pravi Galimberti, psihiatri danes ugotavljajo, da se je spremenila tudi depresija. Ljudje ne trpijo več zaradi neuspeha pri doseganju sreče, temveč zaradi nedoseganja uspeha. Depresija dandanes izvira iz občutka manjvrednosti, ki izhaja iz neupoštevanja zakonov. Značilnost sodobne družbe namreč je, da je vse dovoljeno.

"Človek želi biti v sodobni družbi boljši, kot je, in to brez kakršnekoli omejitve. Prometeja, ki so ga Grki omejili, smo odklenili," svari Galimberti. Nenehno hočemo nekaj več in imamo nerealna pričakovanja. Od sebe pričakujemo nemogoče in naivno nasedamo oglaševanju, ki temelji na proizvajanju vedno novih potreb, ki potrebujejo nove produkte, da bi bile lahko zadovoljene. Zato bi bila lahko kriza, v kateri smo se znašli, po mnenju Galimbertija hkrati priložnost za prebujanje naše zavesti. Morda bo kriza pripomogla k temu, da se začnemo spet povezovati, obračati drug k drugemu. Revnejši bomo morda sprevideli, da potrebujemo drug drugega, da moramo spet vzpostaviti medsebojno solidarnost, ki je izginila. Zato je pot v srečo tudi pot komunikacije. Pomembno je vzpostaviti medsebojne komunikacijske procese in razvijati empatijo. Zgraditi pa moramo tudi univerzalno etiko, ki bo upoštevala Kantov citat, ki pravi: ''Morala je za človeka in ne človek za moralo.'' To smo pozabili.

O ljubezni

Ugledni italijanski profesor je spregovoril tudi o ljubezni, ki zanj predstavlja nekaj neracionalnega: ''Ko ljubimo, ne razmišljamo racionalno, sicer bi šlo za igranje na odru, za pretvarjanje. Ljubezen omogoča, da naša norost pride na površje. Ljubezen našo 'norost' postavi v ospredje: zaljubim se v osebo, ki razume kakovost moje norosti. To pomeni, da sem pred ljubljeno osebo nag, še preden se slečem. Druga oseba mi omogoči, da se potopim v svojo norost. Ljubezen predrugači človeka. Njegov jaz po izkušnji ljubezni, četudi je nesrečna, ni več takšen, kot je bil prej. Ljubezen nas naredi drugačne, ker se soočimo s svojo norostjo, jo spoznamo. Tako je ljubezen pravzaprav odnos med našo norostjo in racionalnostjo''.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri