Tudi partnerja je treba kdaj pohvaliti

Socialna pedagoginja Melita Kuhar Pucko na temo partnerskih odnosov in vzgoje otrok svetuje tudi v okviru spletnega portala svetovalnica.si.

19. 3. 2012

V nadaljevanju na kratko povzemamo intervju, ki so ga z njo opravili novinarji revije Lise.

Zakaj bi se dandanes v partnerski odnos vmešavala tretja oseba, ki nam svetuje? Saj imamo dar govora …

Melita: Ker imamo dar govora, a se premalo pogovarjamo. Največkrat v svetovalnici pri praktičnem delu opazim prav to, da en partner misli in je prepričan, da mora drugi partner vedeti, kaj se mu plete po glavi, in nasprotno. Nikoli se ne vprašata direktno: Ali ti veš, kaj bi rada ali rad? Ne povesta: Pričakujem, da to pa to narediš. Še več, partnerjema se zdi samoumevno, da vesta, kaj hoče on ali ona. Tega ne moreš tako jemati. Stranke učim, da se je treba pogovarjati in da je treba jasno in glasno izraziti svoje potrebe, želje, kaj nas moti, kaj nam je v redu in tudi kaj pohvaliti. Premalokrat pohvalimo, znamo pa pohvaliti otroka, ker tako piše v učbenikih za vzgojo otrok. Ne vem pa, ali sem kje prebrala, da je treba pohvaliti partnerja, ko nekaj naredi v redu ali nam pokaže, da je ljubeč, ali kaj dobrega naredi za družinsko skupnost. Treba ga je tudi pohvaliti. Znamo jamrati, kritizirati, nergati, nikoli nam ni v redu, nikakor pa pohvaliti.

Smo premalo osebni v medsebojnih odnosih?

Melita: Natančno tako; oziroma smo mimobežni, kar pomeni, da partnerja postaneta samoumevna; stvari so urejene, otroci so, zidovi so in potem sta med sabo kar mimobežna, vse je samoumevno, stvari pa tečejo po nekem svojem ritmu. Malokdaj se partnerja vprašata: Si v redu, kaj se da narediti, potrebuješ pomoč, dogovoriva se glede otrok … Skratka, ne pogovarjajo se o enotni vzgoji, kar je zelo pomembno, kot tudi to, da sta starša pri vzgoji usklajena. Včasih pridejo pari in govorijo eno uro o svojih problemih, otrok pa sploh ne omenjajo. Vprašam jih: Kje so pa otroci v tej zgodbi?

Partnerja pozabita na otroke?

Melita: Ljudje ob svojih težavah pozabijo na otroke. Tega je veliko in po mojem mnenju je vloga svetovalnice ljudem nekako dopovedati, da se je treba pogovarjati, jih tega tudi naučiti, opozoriti na veščino pogovarjanja in tudi na veščino poslušanja. Poslušanje je pomembno. Nekaj je poslušati tako, da nam gre skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven, nekaj pa je res poslušati z možgani in dojeti, kaj nam nekdo govori. Tu je velika razlika. Treba se je naučiti tudi empatije, torej vživljanja v vlogo drugega. Vse to poskušam naučiti stranke, na vse to jih nagovarjam, opozarjam, dajem primere, zglede, kako naj bi drug z drugim komunicirala in se pogovarjala ob težavah, da jih razčistita, se slišita, dojameta, kaj govorita drug drugemu, in seveda opozarjam, da se morata spoštovati. Menim, da se v partnerskem odnosu prevečkrat izgublja spoštovanje. Vse je samoumevno in ni enotnega spoštovanja. Spoštovanje velikokrat nadomesti začetno zaljubljenost. Tudi sicer pojem ljubezni temelji na spoštovanju – če nekoga ne spoštuješ, težko z njim kakovostno komuniciraš. Predstavljajte si, da živite z nekom, pa sploh ne veste, da živite z njim, otroci pa so, ker se tako pač spodobi.

Se vaše stranke dejansko ne pogovarjajo med sabo?

Melita: Pogovarjajo se, kam je treba peljati otroke, kaj opraviti, ampak o tem, da žena še nikoli v 15 letih zakona ni bila seksualno zadovoljena, se ne pogovarjajo.

Partnerski odnos torej oblikujeta oba, ne samo eden …

Melita: Seveda. Težava je tudi, če se težave ali karkoli pometa pod preprogo. Bolj to tlačita pod preprogo, več stvari prihaja na dan.

Je krivdo lažje prevaliti na življenje, kot da prevzamemo odgovornost za svoje življenje?

Melita: Na življenje in na vse druge; utrujen sem od službe, kaj bodo rekli sosedje, če se ne bomo obnašali tako in tako, kaj bo reklo sorodstvo, če ne bo po pravilih …? Primerjajo lastne otroke z otroki sosede, sorodnice, kar vedno obsojam. Tvoj otrok je zate najboljši in posvečaj se svojemu otroku, s sosedovim se bodo ukvarjali sosedje. Rakava rana je, da si ljudje med sabo ne povemo, tako kot je. To vedno znova mantram in mantram, da komu dopovem. To so stvari, ki bi jih ljudje morali slišati in se z njimi ukvarjati, ne samo odgovarjati. Ja, ja, sem slišal, ampak tudi razumeti in tudi delovati v skladu s tem, torej to kazati tudi navzven.

Katerih življenjskih področij se dotikate kot socialna pedagoginja oziroma svetovalka?

Melita: Ukvarjam se s svetovanjem partnerjem, družini z družinsko dinamiko, ki se dogaja znotraj nje, ponujam tudi pomoč pri vzgoji otrok. Marsikomu, če še zmore imeti razmeroma kakovosten partnerski odnos, zmanjka pri vzgoji otrok. Gre preprosto za stvari, ki jim ni nihče povedal ali jim niso jasne. Stvari so enostavne; otrok potrebuje ljubezen, varnost, sprejetost, ne potrebuje 100 kvadratov velike sobe s 300 avti. Najstnikom pa svetujem brezplačno.

Imajo pari težave z obračanjem na svetovalko in prihajajo le, ko jim teče voda v grlo?

Melita: Večinoma gre za reševanje stisk. Moram poudariti, da prihajajo tudi mlade ženske, stare od 28 let do 40, in to same na debato; kaj se jim je dogajalo, se jim dogaja in kaj se jim bo, če bodo naredile to in to. Torej pridejo zaradi osebnostne rasti. Navadno so to visoko izobražene ženske z dobrim poklicnim položajem, toda v čustvene in psihološke sfere se niso toliko poglabljale in jih begajo stvari, povezane s partnerstvom. Moški pa pridejo takrat, ko jim je bila zagrožena ločitev, so nad prepadom in si ne znajo pomagati; pridejo vprašat, kaj se njihovim ženskam dogaja. Takrat so zelo nebogljeni. Z ženskami, ki pridejo same, ne glede na to, ali so v odnosu, imajo otroke ali ne, se pogovarjamo. Povedo, da tega in tega 20 let niso mogle povedati nikomur. Od tukaj naprej rabijo tabuje in vzorce, ki jih imamo od naše vzgoje, civilizacije, cerkve, okolja …, ki se jih ljudje niti ne zavedajo.

Nič ni brez nič, tudi v odnos je treba vlagati …

Melita: Odnos je treba zalivati, če ga ne zalivaš, kako lahko pričakuješ, da bo nekaj iz njega. Marsikdo se sprijazni, da je to kar nekaj, in potem živijo skupaj, ker tako pač je, vzgojijo otroke, se postarajo, ko pa otroci odidejo, gnezdo ostane prazno.

Prihaja k vam veliko zakoncev, med katerimi nastane praznina, ko otroci odidejo od doma?

Melita: Prihajajo pari v pokoju, stari med 65. in 70. letom. Žalostna sem, ko jih vidim. Vse življenje so vlagali, delali hiše, otroci pa so pobegnili iz teh hiš, ker so bili oropani mladosti, saj je bil vsak cent vložen v zidove te hiše. Starši so živeli drug mimo drugega, delali po deset ur, da se jim ja ni bilo treba pogovarjati. Mešali so malto, gradili, potem ko so naredili hišo, so si našli kaj drugega, v pokoju pa ugotovijo, da živijo s tujcem, ki je ob njih, in ne vedo, kaj z njim. Ljudje, ki v zrelih letih pridejo in priznajo, da imajo težavo, so pogumni. Ženske pri 70 letih razmišljajo o ločitvah, možje pa niti ne, ker se bojijo živeti sami. To so zelo občutljive zadeve. Starejši ljudje so prav tako ljudje, ki imajo svoje vse življenjske potrebe.

Ali pri svetovanju izhajate iz tega, kar ste se naučili med študijem, ali si pomagate še s čim?

Melita: Veliko črpam iz lastnih izkušenj. Marsikdo me vpraša, kako lahko svetujem v partnerskih odnosih, ko pa sem ločena. Mogoče prav zaradi tega. Imam svoje izkušnje, in to precej neprijetne. Marsikaj je treba pretuhtati, prežvečiti, se z marsičim soočiti, tudi z lastnimi napakami, da jih ne ponavljaš nenehno oziroma v morebitnih novih odnosih.

S čim ste imeli največ težav v svojem partnerskem odnosu?

Melita: Partnerju nisem postavljala meje. Nisem zmogla reči ne, ker sem otrok ločenih staršev in mi je šlo na živce, ko sta se starša prepirala. Zato sem si rekla: Jaz se ne bom nikoli. To sem poskušala upoštevati v zakonu, kar je bivši mož, ki je tudi sicer precej dominanten, čutil in je vse bolj prebijal moje meje sprejemljivega. Ko pa prideš do meje, ki se dotika tvoje osebnosti, ne moreš več. Strankam vedno rečem: vsak ima svojih 50 odstotkov masla ali krivde, da nista uspešna v partnerski zvezi. Vsak, čeprav na prvi pogled deluje, da je on tisti, ker je alkoholik, ali ona, ker je nevrotična. Mojih 50 odstotkov je bilo v tem, da nisem postavila mej in rekla: Tega pa ne dovolim! In sem še kar požirala ter si rekla: Saj bo že …

Napisala: Suzana Golubov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri