Telepatija – sočustvovanje na daljavo

Vsak med nami je vsaj enkrat doživel takšno izkušnjo. Pomislimo na nekoga in prav on/-a nas še isti dan pokliče. Ali se spomnimo, da moramo psa peljati na sprehod, in ugotovimo, da nas že čaka pred vrati. Med ljudmi, ki tudi danes živijo skladno z naravo, je telepatija običajna tako kot hoja in dihanje. Tudi mi se jo lahko naučimo razvijati in negovati.

5. 4. 2013

Zgodba iz Afrike

Medtem ko je južnoafriški raziskovalec Laurens van der Post potoval po afriški puščavi Kalahari sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, se je njegova ekspedicija utaborila pod nekaj samotnimi drevesi, ker so iskali zaščito pred peklensko popoldansko vročino. Laurens je bil eden izmed redkih, ki ni zaspal, temveč je le strmel v puščavo, ko se mu je neslišno približal njihov bušmanski prevajalec Dabe in rekel: "Od tam bodo prišli ljudje. V težavah so."

Laurens je vstal in se zastrmel v smer, ki jo je pokazal Dabe. Niti sledi ni bilo videti o kakršnih koli ljudeh.

"Ali si prepričan, Dabe? Kako veš?"

"Ljudje prihajajo. V težavah so," je odgovoril. "Čutim tukaj", rekel je in pokazal na svoje prsi.

Nekaj minut pozneje je Laurens opazil nekakšno premikanje v daljavi. Potem je zagledal skupino bušmanov. Korakali so, kot da jih nosi Luna, upadlih obrazov in praznih pogledov. Prihajali so s sušnega ozemlja in so dneve in dneve hodili brez hrane in vode. Laurensovi ljudje so jim ponudili pijačo, hrano in ležišča v taboru.

Naša prirojena sposobnost

Informacija o prihodu skupine lačnih in žejnih, ki jo je bušman Dabe prejel in prenesel Laurensu van der Postu, je en izmed zabeleženih primerov telepatije – sposobnosti, ki je današnja znanost še vedno ne prizna ali ne razume, pa vendar zaradi tega ni nič manj resnična.

Na podlagi opazovanja preostalih primitivnih človeških skupnosti, kot so bušmani v puščavi Kalahari, so določeni raziskovalci, kot je Laurens van der Post, sklenili, da je bila telepatija včasih nekaj tako navadnega, kot sta hoja in dihanje, vendar jo je človeštvo izgubilo vzporedno z razvojem razuma, jezika in – tehnologije. Danes, ko se civilizirani človek, zahvaljujoč sodobnim napravam, mora med komuniciranjem truditi manj kot kadar koli, je telepatija dosegla svojo najnižjo točko in jo redno prakticirajo le ljudje, ki živijo v naravi.

Tako kot mišice, ki jih ne premikamo, je telepatija, kot se zdi, prirojena sposobnost, ki zakrni, ko je ne uporabljamo.

Ozren Podnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri