Teh 10 minut vam lahko resnično spremeni življenje

Najdite vsak dan način, da se upočasnite. 

Teh 10 minut vam lahko resnično spremeni življenje (foto: unsplash) unsplash
8. 9. 2018

Staranje ima dve plati – realno (ki jo občutimo že po biološki poti) in relativno. Čas se odvija linearno in označujemo ga s koledarji in opazujemo preko ur. Toda naše notranje dojemanje časa je nekaj povsem drugega. En dan se nam zazdi, da je čas kar oddrvel mimo nas s svetlobno hitrostjo, spet drugič imamo občutek, da se kazalci na uri ne premaknejo nikamor. Nekateri izmed nas se počutijo precej starejše, kot so dejansko, drugi pa ostajajo (vsaj po srcu) večno mladi.

Biološki čas je koncept v ajurvedski medicini in je precej soroden jogi. Po tej starodavni znanosti smo se namreč vsi rodili z določenim številom vdihov v enem življenju in ko izdihnemo zadnjega, smo zaključili. Pomeni torej, da pravzaprav ne moremo nadzirati števila dodeljenih dihov, lahko pa, do neke mere, nadziramo, kako hitro jih bomo porabljali.

Ta ideja se morda sprva zdi nenavadna, a pomislimo na občutek izkustva, ki smo ga morda doživeli in se nam je zazdelo, da smo se postarali za 10 let v enem samem dnevu. Ali tedaj, ko smo se, sicer v šali, izgovarjali, da smo dobili sive lase zaradi stresne situacije. Kadar smo v stresu in v krču, imamo navado, da dihamo hitreje in plitkejše. Lahko prav začutimo, kako nas stres stara od znotraj.

Kadar pa se naučimo upočasniti dih, hkrati upočasnimo tudi naš živčni sistem. Preživeti več svojega časa v t.i. parasimpatični fazi živčnega sistema, imenovani tudi faza počitka in presnove, omogoči našemu telesu, da se obnavlja. Tako se v tej fazi odvija presnova naše hrane, obnova mišic in kože, imunskega sistema in uravnovešanje hormonskega sistema. Naša sposobnost samozdravljenja je veliko višja, kadar svoj čas preživimo v fazi sproščanja in počitka. Velikokrat se zalotimo in napačno sklepamo, da so fizične bolečine, bolezni in podobne nevšečnosti le odraz biološkega staranja, a v večini primerov so odraz našega stresa in odzivanja nanj. Leta so tu nepomembna.

Naša kultura je zasnovana na stresu. Nekaj najbolj samoumevnega se nam zdi dejstvo, da smo v stresu. Zaradi teh vcepljenih mehanizmov delovanja preživimo večino časa v t.i. simpatični, »boj ali pobeg«, živčni fazi. Tekmujemo z roki, skrbimo, da bodo naši otroci pravočasno v šoli, hitimo iz služb… Zaskrbljeni nad stvarmi in dogodki, ki se niti še niso zgodili. Naš biološki čas pa se pospeši in naše sposobnosti obnove in zaščite naših teles se znižajo: staramo se hitreje.

Zakaj je torej joga, kot tehnika upočasnjenega dihanja, nekaj najboljšega, kar lahko prakticiramo na dnevni ravni, če tudi le kratkih 10 minut? Lahko se »le« uležemo v savasana pozo (ki se na prvo oko zdi, kot da smo se samo ulegli na tla) ali prislonimo noge k steni. Kaj je tukaj najbolj fascinantnega, kar se nam zgodi? Začnemo se zavedati časa. Dojemati čas na drug način. Vse preveč hitimo na vseh koncih, želimo postoriti milijon in eno opravilo, ure v dnevu pa kar drvijo mimo nas – in nato se za teh nekaj minut spravimo v svoj prostor in počnemo – nič. Tako se nam vsaj zdi, a v bistvu v teh nekaj trenutkih naredimo zase več, kot v celem dnevu paničnega tekanja in kratkega dihanja. Počutimo se, kot da so se motorji upočasnili, ohladili in kakor, da smo čudežno pridobili še več časa, kljub temu, da kazalci na uri neusmiljeno hitijo naprej. Teh 10 minut lahko resnično spremeni življenje.

Ko se upočasnimo, si tudi dopustimo, da smo prisotni v tem trenutku – sedaj. Te mantre smo si prebrali že nešteto krat, a kaj, ko se znova in znova zalotimo, da še vedno hitimo brez postanka in da smo kar naprej izčrpani, utrujeni in brezvoljni. Še prehranjevanje poteka mimo vseh (ajurvedskih) pravil. Kar me zelo žalosti, kajti prava hrana, užita na pravi način, te lahko neizmerno obogati in nahrani. Moje skromno mnenje je, da teh nasvetov nikoli ni dovolj. Vsakič znova se moramo spomniti, kako pomembno je, da se ustavimo in povohamo cvetlice, da čutimo sončne žarke na svoji koži in si predstavljamo, da nas pogrejejo v vsako celico svojega telesa in nas ožarčijo z laserji čudežne svetlobe, ki nas celi. Da opazimo, kako se spreminjajo letni časi in da zavohamo vse vonje, opazimo vse barve, slišimo vse zvoke, in okušamo vse okuse, ki nas obdajajo. To je zame celostni pristop k ozdraviti. K zacelitvi. K osvoboditvi.

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri