"Kar počakaj, ko boš starejša, boš počasi dojela, da ne moreš spremeniti sveta..."

18. 3. 2020
Deli
"Kar počakaj, ko boš starejša, boš počasi dojela, da ne moreš spremeniti sveta..." (foto: Pexels)
Pexels

»A ne vidiš, kako ljudje izkoriščajo? Poglej sebe – kolikokrat so te že izkoristili, a ni to zadosten dokaz, kako slabi so ljudje?«

Imaš prav.

»Ne zatiskaj si oči. Ljudje so slabi, žalijo, samo nase gledajo. Ti povem primere …«

Ni potrebno. Jih poznam. Mnogo njih.

»Tudi samo življenje ni pravično. Poglej kakšne grozote se dogajajo otrokom, koliko slabega je na svetu! Poglej samo …«

Ja, ja, vem, poznam, vidim.

»In če vse to veš in poznaš – zakaj potem tako trmasto lažeš sama sebi, da svet ni tako krut in da so ljudje dobri?«

Ker tako želim.

Svet je krut in ljudje hudobni. Vem. Vsak dan lahko najdem stotine dokazov za to. Če želim. Ampak ne želim.

Kar iščeš, to najdeš. Ne morem neposredno spreminjati sveta in ljudi okoli sebe. Lahko pa v hipu usmerjam svoj pogled.

Vsak večer pred spanjem imam eno luškano navado. Spomnim in zapišem si tri najlepše stvari preteklega dne. Samo tri. Samo najlepše. S tem treniram svoj um, da se namerno osredotoča na vse lepo, kar se mi je v dnevu zgodilo in iz tega izlušči tri najlepše od najlepših. S takim treningom misli pomirjena in z nasmeškom zaspim. To ne pomeni, da v dnevu ni bilo nič slabega in bolečega. Nasprotno – v najbolj težkih dneh imam prav izziv najti tri lepe stvari. A vedno se najdejo.

Vsako jutro sama pri sebi zašepetam v nebo/vesolje/namišljenim prijateljem/ali svoji norosti: »Kaj čudežnega imaš pa danes pripravljenega zame?« Ves dan korakam po svetu z radovednim delom sebe, ki kot na preži išče  - kje je kakšen čudež. In veste kaj – vsak dan se najde kaj čudežnega! Nekaj lepega, kar moj razum ne zna matematično dokazati in razumeti. Torej - čudežno.

"Živiš lahko na dva načina. Lahko se pretvarjaš, kot da ni nič čudežno. Lahko pa imaš vse za čudež."

Albert Einstein

»Ah, ti živiš v nekem pravljičnem svetu … V svojem mehurčku."

Verjetno res. Pa saj, če smo realni, nihče od nas ne pozna prave resnice. Vsakdo živi v neki svoji iluziji. Vsakdo si sam ustvarja svojo realnost, na nek način živi "v zmoti". Če že je tako - zakaj si ne bi ustvarila tako, ki mi je všeč?

"Kar počakaj, ko boš starejša, boš počasi dojela, da ne moreš spremeniti sveta, pa če se še tako trudiš…«

Morda res.

A kakšen smisel ima življenje, če ne občutiš radosti, ko nekomu polepšaš dan? Kakšen pomen ima naš obstoj, če za seboj ne puščamo nekaj, kar se bo dotikalo src in misli še generacij za nami? Kakšen razlog je v vsakojutranjem vstajanju, če ne prav upanje, pričakovanje nečesa lepega, čarobnega?

Ne vem, če bomo kdaj »spremenili svet na bolje«. Vem pa, da je moje življenje lepše in bogatejše, če verjamem, da ga lahko. Če iz dneva v dan storim vsaj kakšno malenkost v to smer.

Petra Škarja

 

 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez