Ravno sem se vrnila s potepanja po eni izmed azijskih držav, pa ne morem mimo tega, da vam, bralkam, ne bi posredovala nekaj svojih opažanj življenja in odnosov ljudi z druge strani sveta.
Prvo, kar najprej opazim, ko se vsako leto znova potikam po omenjeni celini, je občutek, da so odnosi, ki jih živijo Azijci, zelo naravni. Da razvoj otroka sprejmejo kot nekaj, kar je naravno, prav tako odraslost, staranje in smrt.
Drugo, kar opazim, pa je to, da tam otroci skorajda ne jokajo.
In tretje: tradicionalna porazdelitev moške in ženske vloge v družini, kjer moški skrbi za dobrobit družine, mama pa za vzgojo otrok in gospodinjstvo.
Brez kompliciranja in panike
Opazila sem, da starši ne komplicirajo in ne paničarijo, če letijo z dojenčkom 10 ur na letalu ali če se z malčkom na avtobusu peljejo pet ur v vročem in natrpanem prostoru in po možnosti še stojijo. Tudi pritožujejo se ne, saj je to za njih nekaj povsem običajnega. Seveda ni izvzeto, da otrok ne bo zaradi utrujenosti ali lakote na poti jokal, ampak to starši hitro uredijo.
Imeti majhnega otroka v Aziji ni nekaj, čemur bi starši, pa tudi kultura sama, posvečali prepotrebno pozornost in bili prežeti z idejo, da je otroku treba omogočiti pogoje, v katerih bo doživel čim manj frustracij in stisk. Imeti otroka je del življenja, skrb zanj pa nekaj naravnega.
Čudila sem se tudi temu, da nekateri dojenčki sploh ne nosijo plenic, pa sedijo v restavraciji, na vlaku ali jih starši prenašajo v naročju. Si predstavljate sebe, kolikokrat bi v trgovini ali avtu preverile, ali se je otrok podelal v hlače? In kaj vse potrebujete, da ga očedite?
Potrpežljivi otroci
Da sem slišala zelo malo otroškega joka na ulicah, trgovinah, vlakih, avtobusih in letalih, se mi je zdelo kar malo čudno, saj je pri nas, ko se na primer človek odpravi v nakupovalni center, otroški jok iz kakšnega kotička trgovine vedno prisoten.
In ob otroku, ki se meče ob tla, starš v stiski mnogokrat ne ve, kako odreagirati. Kajti pri nas so otroci že od najbolj zgodnjih mesecev in let iz izkušenj naučeni, da iti v trgovino pomeni tudi to, da se njemu nekaj kupi. In ker je nakupovanje stres za starše, se ta projicira tudi na otroke, ki ga izražajo prek nemira in joka.
Azijski otroci teh trgovinskih skušnjav nimajo. Preprosto so ob mami in očetu, ko na tržnici nakupujeta, se med seboj pomenkujeta, brez pričakovanj. Otroka držita za roko ali v naročju, kjer ta mirno ždi ali spi. V njuno medsebojno komunikacijo ni vključen kot nekdo pomembni, za katerega je treba kupiti to in ono in bi imel tudi on kakšno besedo pri vsem skupaj.
Azijski otroci so tudi navajeni čakati: v vrstah, na postajah, za obroke. Zato so potrpežljivi in lahko prenašajo neke vrste naporov, ki bi jih pri nas otroci s težavo, saj so naučeni, da se stvari dogajajo hitro in da je za njih poskrbljeno, da bi doživeli čim manj frustracij.
Ne želim izpostaviti, da so naši otroci kaj slabši od azijskih, ne, samo drugačni so, saj živijo v drugačnem okolju in odraščajo ob drugačnih starših.
Morda nas azijski starši lahko naučijo, da je starševstvo manj naporno, če poteka po naravni poti, kjer se ne komplicira, ampak poenostavlja, ne zavija otrok v varno vato, ampak predstavi življenje, kakršno pač je.
Najbolj pa me veselijo doživetja, ko na poteh Azije srečujem slovenske družine z otroki, kjer starša otrokom omogočita spoznavanje in izkušanje raznolikosti kultur.
S potovanjem lahko starši otrokom podarijo zelo veliko, zlasti pa odprejo oči, da njihovi azijski vrstniki živijo drugače, z manj vsega, a so ne glede na materialni primanjkljaj nasmejani in srečni, preprosti in radoživi, potrpežljivi in prisrčni, radovedni in vedoželjni.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
