Otroci so veselje in ljubezen (ne pa odvečni križ) – če smo pravi starši, bodo to vse življenje vedeli!

Noben otrok od staršev nikoli ne bi smel slišati očitkov, da so zanj žrtvovali vse, zdaj jih pa ne posluša ...

18. 4. 2015

Starši imajo večkrat občutek, da se je njihovo življenje s prihodom otroka spremenilo v eno samo mučno odpovedovanje, žrtvovanje in nego. Zdi se jim, da zase nimajo nobenega časa, neprespani so, utrujeni, o svojem konjičku lahko le še sanjajo, čaka jih še služba, ki jim pogosto pobere še preostanek energije. Zdi se skoraj nemogoče biti vesel in izpolnjen v svoji življenjski vlogi.

Čemu odpovedovanje?

Odpovedovanje – tako kot tudi pri vseh drugih poslanstvih – tudi pri starševstvu igra svojo vlogo. Med starši, ki odpovedovanje doživljajo kot nesmiselno breme, žrtvovanje ali celo izgubo svobode, in tistimi, ki ga doživljajo kot priložnost, pri kateri ne gre za izgubljanje, ampak novo pridobivanje, je odgovorna razlika. Prek otrok namreč lahko kot roditelj daš prostor Bogu, prek njih prihajaš do spoznanj o sebi, se preoblikuješ, presegaš svoje skušnjave, omejenosti, slabosti.

Ob otrocih se lahko vedno bolj veseliš sebe takega, kot si, takega, kakršnega te je naredil Bog. Gre za vero, zaupanje in ljubezen, da je to poslanstvo in ne naloga. Potem se tega svojega poslanstva lahko veseliš in se sprejmeš kot ponosnega in veselega mamo/očeta tudi, ko si utrujen in nerazpoložen. Starševstvo je način življenja. Ob otrocih ti Bog dejansko da nezamenljivo in neprecenljivo priložnost, da si to, kar si, in da se ne pretvarjaš, da si nekdo drug.

Otrok potrebuje prav tako mamo in očeta kot si ti in tvoj sozakonec, taka mu je dal Bog. Nobenih drugih ljudi ne potrebujejo bolj in tudi noben ne more nadomestiti mesta staršev. Tudi če si utrujen in mu to poveš, pa čeprav je zato malo razočaran. Otrok si zapomni povprečje.

Otroci nas obožujejo

Otroške oči vidijo starše tako, kot jih vidi Bog: kot lepe, prijazne, idealne, ljubeče – take, kakršne nas je ustvaril. Taki pa lahko vedno bolj postajamo le na mestu, ki nam ga je on sam namenil in ne na tistem, ki bi se nam morda zdel boljši ali pa bi nam ga radi dali drugi – tistega je določil drugim.

V takem doživljanju postane starševstvo čudovita priložnost za polno in ustvarjalno življenje, kjer tudi križ postane lahek.

Starševstvo pozna tudi ednino

Žalostno in krivično pa je, da starševtvo mnogi dojemajo in doživljajo kot težko, utrujajočo, mučno in žrtveniško odpoved. Roditelj, ki je sprejel vlogo, ki je po naravni poti namenjena dvema, se ob tem, ko ostane sam (psihično ali/in fizično) počuti izigranega, izgorelega in osamljenega, saj niti v sanjah ni pomislil, da bo moral to poslanstvo prevzeti sam – tukaj izgovori, da ima drugi bolj zahtevno službo, pomembne sestanke, bolj odgovorno delavno mesto, ki zahteva ogromno časa, ne zdržijo več.

Tudi, če eden od staršev ostane sam z otrokom (zaradi ločitve, smrti zakonca), kar je absolutno krivično in je povezano z veliko bolečino, lahko ostane ali postane dober, ljubeč in zadovoljen oče/mama, vendar se resnično ne sme obremenjevati z mislijo, kako bi mu moral nadomestil drugega. Največ naredi s tem, da je to, kar je – eden od staršev. Odgovornost staršev je, da sta ob otrocih in vzgoji prisotna oba – le tako se jih lahko oba v polnosti veselita in ob njih rasteta, kajti le otroci iz takih družin lahko v polnosti čutijo, da so vredni, zaželjeni, lepi, sposobni, enkratni in nezamenljivi taki, kakršni so. Hkrati pa je vsak od njiju odgovoren samo za svojo vlogo, ne tudi za vlogo drugega. Mama je lahko samo mama, oče pa samo oče.

Mama, zakaj nisi vesela, ko se igram?

Včasih se starši ob otrocih počutijo, kot da so z njihovim prihodom izgubili sebe – take, kot so se poznali prej, da so izgubili čas zase, za svoje hobije, sproščeno življenje. Zdi se jim, da se prav zaradi njih ne morejo samouresničiti tako, kot so si včasih želeli ... Vsa ta stiska kaže na to, da jih je strah otroštva, saj je zanje otroštvo povezano s strahom, odpovedjo in tesnobo.

Sami ob svojih starših niso dobili občutka, da so bili veseli njihovih konjičkov, zanimanj, zamisli in norčij, neprestane akcije in igre, njihovega prostega časa, ob njih niso uživali in se jih veselili ... Ta stiska izhaja iz otroškega hrepenenja po tem, da bi se kot otrok ob starših lahko spočil in bil sebe res vesel. Prav izkušnja, da ob starših niso imeli priložnosti začutiti, da so bili ob njih sproščeni in veseli, jim sedaj otežuje to, da bi sami uživali ob otrocih, imeli skupne hobije in skupni »čas zase« ter ob tem vseeno ohranili sebe.

Odpoved sebi ne pomeni, da sebe zamenjaš, ampak da si lahko v vsaki situaciji ob komer koli sproščen. Ob otrocih se soočiš s svojimi pomankljivostmi, postaneš iskren do sebe in do otrok in se v svojem starševskem poslanstvu samouresničuješ. Razvijaš domišljijo (pripoveduješ pravljice), senzitivnost (ko skušaš razumeti otroka, bolje razumeš sebe in druge), ustvarjalnost (rišeš, zidaš gradove ...), veselje do sebe (otrok se te razveseli, ko prideš iz službe ...), si bolj fizično dejaven (ko z njimi tekaš, jih nosiš v gore), bolje izkoristiš čas (v enakem času narediš dvakrat več ...).

Enostavno lahko v vsem tem uživaš in se odpoveš vsemu nebistvenemu, nepotrebnemu za uresničevanje v Ljubezni. Tako doživljanje in razumevanje starševstva pa nima več slabšalnega, temveč odrešenjski prizvok.

Prožno starševstvo

Sposobnost prožnega odzivanja je eden izmed največjih izzivov starševstava. Pomeni, da smo sposobni odložiti zadovoljitev in neimpulzivno reagirati, kar je osnova čustvene zrelosti in sočutnih odnosov. Pri pretirani utrujenosti, razočaranju, jezi in stresu, kar se hitreje zgodi pri preloženi odgovornosti na enega od staršev, je ta sposobnost oslabljena.

Delati se heroje in si natovoriti več križa, kot nam ga nameni Bog, in misliti, da smo z iskanjem trpljenja bliže Bogu, ni modro. V takih primerih veliko tvegamo, da otrokom povzročamo stres, česar pa Bog ne želi, saj sv. Pavel jasno pravi: »Ne grenite svojih otrok!« (Kol 3,21) Če se ob otrocih ne uspemo uresničiti bolj kot na potovanjih, v športu, na koncertih ipd. in če mislimo, da se moramo za otroke žrtvovati in celo pričakovati, da nam bodo za to hvaležni, potem to ni ljubezen in tudi ne pravo straševstvo.

Noben otrok ne bi smel nikoli slišati od staršev očitkov, da so zanj žrtvovali vse, zdaj pa dela vse po svoje, jih ne posluša ...

Ob zdravem starševstvu se ti svet tako odpre, da opaziš, poskusiš in narediš stvari, za katere sicer ne bi niti vedel, da obstajajo.

Otroci so veselje in ljubezen (ne pa odvečni križ) – če smo pravi starši, bodo to vse življenje vedeli!

(P.S.: Najprej pa moramo verjeti sami.)

Andreja Poljanec, Študijski in raziskovalni center za družino (ŠRCD)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri