To, ali se bo otrok z veseljem identificiral s svojim biološkim spolom ali pa bo do njega čutil odpor, je predvsem odvisno od odnosa njegovih bližnjih do nje/njega, odnosov med staršema ter odnosa širše družbe do oseb istega spola, kot je otrok.
Osebnostni razvoj in zorenje spolne identitete
Glede na sodobne trende v današnji hitro se spreminjajoči družbi moramo opozoriti na pasti, ki jih te prinašajo. Zadnje čase se tudi v vrtcih in šolah pri nas, brez vednosti in soglasja staršev, s predstavitvami različnih spolnih identitet prehitro vdira v otroški svet. S ponujanjem propagandnih sporočil v zvezi s spolno identiteto se vnaša zmeda v otrokov notranji svet, ki je na kritično presojo teh informacij še povsem nepripravljen. Vse to se dogaja pod pretvezo povečanja strpnosti do LGBT skupin. Ni sporno, da je nujno razvijati strpen odnos do oseb, ki se v katerem koli aspektu razlikujejo od nas, vendar način, na katerega se to izvaja, je nestrokoven, neustrezen in zbanaliziran, kar otroke in tudi njihove starše lahko spravlja v bolj ali manj izrazite stiske. Posledice so vidne v vse pogostejšem nezadovoljstvu s svojim biološkim spolom in občutnem povečevanju števila oseb, ki želijo spremeniti spol. Še bolj alarmantno je dejstvo, da se starostna meja pri tem ekstremno znižuje.
Banaliziranje tega problema s strani družbe bo imelo hude posledice na duševnem zdravju mladih, pogosto so namreč v ozadju takšnih zahtev povsem drugi razlogi (problemi); duševne stiske povzročene z različnimi vplivi sodobne družbe, ki močno spreminjajo odnose v družini, rahljajo čustvene vezi, kar pripelje do zmeraj večje odtujenosti, zmanjšujejo občutek lastne vrednosti in sprejetosti in spreminjajo temeljne človeške norme. Občutek globokega nezadovoljstva in stiske mladih se pogosto le preslikajo na področje spolne identitete, za rešitev katere skomercializirana in na profit naravnana družba in medicina ponujata hitre rešitve. Če je odločitev prehitra in zgrešena ter podprta s prezgodnjimi medicinski posegi v telo, poti nazaj žal ni več. Posledično se tekom življenja duševne stiske lahko samo še poglabljajo in neredko končajo tragično (Vir 1). Žal je ta trend v porastu tudi zato, ker je pravočasna psihološka podpora večini mladih nedostopna.
Po rojstvu otroka se med dojenčkom in negujočimi bližnjimi (najpogosteje je to mati) postopoma razvije izjemno močna čustvena vez, ki jo imenujemo simbioza. Sprva je to popolna zlitost dojenčka z materjo, ki se postopoma rahlja in dojenček začenja prepoznavati, da on/ona in mama nista eno bitje. Takrat se pri otroku začenjajo procesi diferenciacije, separacije in identifikacije. To je obdobje prepoznavanja ločenosti med JAZ-om in NE JAZ-om, kar otroku omogoča večjo samostojnost in željo po raziskovanju, hkrati pa mu budi tudi številne strahove.
Po zaključitvi obdobja simbioze (pod ugodnimi čustveno-razvojnimi pogoji se to zgodi okoli tretjega leta otrokovega življenja) se pospešeno nadaljujejo razvojni procesi. Otrok zmeraj bolj širi svoje gibalne, zaznavne, kognitivne in čustvene sposobnosti, kar se kaže z radovednim raziskovanjem okolja in odnosov. Postopoma se širi njegov socialni krog in utrjuje vpetost v mrežo vrstnikov. Ob ustrezni čustveni klimi zorijo tudi različni aspekti otrokovega notranjega čustvenega sveta.
Otroci že zgodaj (večinoma po tretjem letu starosti) začenjajo kazati interes tudi do fizičnih razlik med spoloma.
To, ali se bo otrok z veseljem identificiral s svojim biološkim spolom ali pa bo do njega čutil odpor, je predvsem odvisno od odnosa njegovih bližnjih do nje/njega, odnosov med staršema (dominacija/podrejenost) ter odnosa širše družbe do oseb istega spola, kot je otrok.
Že v predšolskem obdobju se pojavijo prve simpatije in »zaljubljenosti«, ki so v tem času podložne hitrim spremembam. To so prvi začetki otrokovega raziskovanja čustvenih navezav in spolne privlačnosti. Sčasoma se pojavlja sram ob kazanju zanimanja za osebe nasprotnega spola in se začenja proces odmikanja. To se dogaja v obdobju latence, ki med osmim in desetim letom starosti prehaja v obdobje predpubertete. Takrat se pospešeno formirajo istospolne skupine, ker je v tem obdobju v ospredju potreba biti sprejet v socialni mreži vrstnikov istega spola. Interes za drugi spol se za nekaj let na videz potuhne, skrije in se kaže večinoma le v igrivem izzivanju in nagajanju vrstnikom nasprotnega spola.
V drugi polovici predpubertete se začenjajo pospešeno izločati tudi spolni hormoni, kar se kaže s prvimi znaki spreminjanja telesa otroka/najstnika in v pojavljanju takrat še komaj zazanavnih sekundarnih spolnih značilnosti. V čustvovanju in vedenju se posledično že nakazujejo odkloni v smislu nihanja razpoloženja, večje občutljivosti, impulzivnosti, slabši motivaciji za sodelovanje v opravljanju svojih obveznostih, upiranju in zavračanju autoritet, veliki potrebi po samostojnosti, slabši zbranosti, upadu motivacije za učenje in posledično slabšanju šolskega uspeha. Te so posledica tako fizioloških, kot tudi psiholoških sprememb značilnih za to obdobje.
Nekje med desetim in štirinajstim letom (pri deklicah prej, pri fantih praviloma pozneje) se ti procesi spolnega in mentalnega zorenja pospešijo. Spolni hormoni se izločajo v bistveno večji količini kot prej in so kar nekaj časa še v občutnem neravnovesju, kar stopnjuje zgoraj opisane spremembe v funkcioniranju najstnikov. V tej fazi se spolni interes močno prebuja in se iz homogenih skupin vrstnikov spet oblikujejo mešane skupine.
Takrat se začenja obdobje intenzivnega spoznavanja lastne spolnosti, raziskovanja, eksperimentiranja, preizkušanje meja, vzpostavljajo se prve nekoliko globlje ljubezenske in erotične vezi. Za to obdobje, sedaj že zgodnje adolescence, je značilna nestabilnost in zmeda glede svoje identitete na vseh področjih. To je fiziološko, razvojno pogojena kriza identitete, v ozadju katere je spreminjanje in včasih celo podiranje v otroštvu vzpostavljenih vezi, vrednostnih norm, interesov... To je obdobje globokih sprememb in pretresov. Ta zoritvena kriza se ne kaže le na področju spolne identitete, temveč širše zajema celotno osebnost adolescenta.
V tem obdobju se pogosto pojavlja tudi nihanje v odnosu do svojega biološkega spola in nestabilnost v erotičnem interesu do vrstnikov nasprotnega in tudi istega spola. To obdobje zmede je nujno sprejeti kot normalen, fiziološki proces zorenja. V tem obdobju še ne moremo poznati dokončne opredelitve mladostnikove spolne identitete in spolne usmerjenosti. Odnos do lastnega spola se v tem obdobju še lahko spreminja. Morebitno neujemanje biološkega spola in notranje čustvene naravnanosti glede tega še ni dokončno. O izoblikovani osebnostni, spolni identiteti ter spolni usmerjenosti lahko torej govorimo le po zaključku obdobja nihanja, ko ta postane že stabilna.
Če se oseba za spremembo spola odloči, ko je osebnostno zrela in je njena spolna identiteta stabilna, potem ni nobenega razloga, da se proces spreminjanja spola ne bi izvedel, medicinsko posegati v telo osebnostno še nezrelih mladih ljudi, pa je strokovno in etično nedopustno.
Postopki za spremembo spola pri nas zaenkrat še vedno potekajo preko zdravstvene stroke z obravnavo preko multidisciplinarnega strokovnega tima (konzilija), vendar žal tudi pri nas, strokovnjaki na področju duševnega zdravja vedno bolj sledijo dokrtini zahoda in zagovarjajo, da bi se naj postopek spremembe spola poenostavil in opravil le na podlagi želje posameznika, brez poglobljene psihodiagnostike in resnejše psihološe priprave, ki je sedaj še obvezna. V svetu je vedno več držav, v katerih se takšni posegi že opravljajo po poenostavljenem postopku, tudi če mladostnik še ni polnoleten. Takšno ureditev so med prvimi uvedli v Kanadi, Veliki Britaniji in ZDA, vendar se ta trend žal hitro širi tudi na druge države. Še bolj zaskrbljujoče je, da se ta ideologija uveljavlja na vse več področjih, tudi v svetu športa. Nekaj mednarodnih športnih zvez spreminja-posodablja svoje pravilnike, da lahko na tekmovanjih sodelujejo trans osebe, ki so s postopkom spreminjanja spola pričele pred 12. letom starosti (vir 2).
V ozadju želje po spremembi spola so le redko biološki razlogi. Najpogosteje so to različne čustvene stiske najstnikov, povezane z nesprejemanjem svojega hitro spreminjajočega se telesa, ob šibki ali neustrezni čustveni povezanosti znotraj družin, pomanjkanje podporne socialne mreže, ali pa širok razpon drugih psiholoških problemov in duševnih stisk. Otroci in mladostniki prepogosto postajajo žrtve aktualnih družbenih trendov in »modnih muh«, s katerimi zapolnjujejo notranjo praznino, katero ustvarja sodobna družba.
V zmedeni družbi, ki ne nudi ustreznih vrednot ter možnosti zdrave čustvene povezanosti in podpore mladostnikom in ob hudih pritiskih tovrstne, široko prisotne, agresivne propagande, hitro pride do zmede v identiteti osebnostno še nedozorele osebe. Posledice prehitrih in strokovno nezadostno pretehtanih odločitev so lahko zelo hude, pogosto nepopravljive in lahko puščajo usodne posledice za celo življenje osebi, ki je podlegla propagandi, ki banalizira problem.
Kot družba bi se morali usmeriti v zagotavljanje organiziranega nudenja psihološke pomoči mladim, prednostno prav v tem obdobju zorenja, ne pa v prehitro realizacijo spremembe spola, preden oseba doseže psihološko zrelost in stabilnost identitete. Žal je pravočasna psihološka pomoč, ob aktualni ureditvi in pomanjkljivi mreži centrov za duševno zdravje ter premajhnem številu ustrezno izobraženih strokovnjakov, dejansko nedostopna.
Kakršnokoli hormonalno ali kirurško poseganje v telo, v smislu spreminjanja biološkega spola, bi bilo strokovno gledano sprejemljivo in etično dopustno le po zaključenem obdobju adolescenčnega zorenja ter ob poglobljeni in skrbni analizi psihološkega ozadja te želje, ob sodelovanju multidisciplinarnega strokovnega tima. Poenostavljeni postopki, ki se tudi v naši družbi zmeraj bolj afirmirajo, žal tudi ob podpori dela stroke, pri tem služijo le različnim interesom, ki s pomočjo otroku ali mladostniku v stiski nimajo prav nobene zveze.
Pomembno je vedeti, kaj je v ozadju tovrstnih perfidnih pritiskov in »novitet«, ki jih finančni podporniki le-teh zavijajo v všečni paket, ki ga okrasijo s človekoljubnimi propagandnimi sporočili. Moramo se vprašati KDO in s kakšnim NAMENOM fluidnost spolov agresivno poriva v naše življenje. Če ne vidimo le »drevesa«, ampak se zavemo celotnega »gozda«, potem nam je jasno, da so to finančne elite, ki delujejo preko korporativnega kapitala, ter grobo in agresivno spreminjajo vse aspekte našega življenja po svojih načrtih. Zagotovo vemo, da njihovi interesi nikakor niso v skladu z dobrobitjo ljudi. Njihov cilj je razgradnja tradicionalne družinske organizacije, ki je osnovna celica naše družbe in naravnih principov ohranjanja vrste. Ob tem je jasno, da je zagovarjanje spoštovanja LGBT skupnosti le krinka in da LGBT skupnost finančne elite izrabljajo za svoje namene, ki so v popolnem nasprotju s spoštovanjem kogarkoli in česarkoli, razen zasebnih interesov (hlastanje po dobičku ter prisvajanju dominacije in moči nad vsemi nami).
Iniciativa slovenskih zdravnikov, slovenskizdravniki.si
Vir 1.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5178031/
Vir 2.
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
