Kadarkoli ne delujemo s polnim zavedanjem, svojo zavest polnimo z balastom – z omejenimi konstrukti ega. Apetit ega, ki hoče vedno več in več, brez konca, vrti fatalno kolo človeške tragedije – kolo samsare.
Zaradi odrinjenih duhovnih vrednot smo priča pehanju za močjo, bogastvom in ugledom, večinoma pa se ubijamo s preživetjem, krivicami, korupcijo, izkoriščanjem in nasiljem.
Spoznanje, da je treba notranji dejavnik, ki nas je povedel k lastni individualnosti, izklopiti, preden nas uniči, je odločilnega pomena. Če se s tem ne soočimo, če ne delujemo na razgradnji ega, napredka ne more biti; nazadovanje in degeneriranje je neizogibno.
Šele ko prepoznamo, da je ego tvorec strahov, sebičnih prizadevanj, agresivnosti in nasilja, šele ko ga prepoznamo kot problem, se lahko soočimo z njim in ga zatremo. Budistični koncept pot 'razgradnje ega' v osmih razvojnih točkah to natančno popisuje.
Gnostiki trdijo, da je v nas ostal le še minimalni delček (trije odstotki) čiste duše, imenovan esenca duše. To je najmanjša količina energije, s katero se duša še lahko osvobodi iz krempljev ega in spet zaživi.
Dokler obstaja ego, ne moremo biti svobodni, niti srečni.
Stara ljudstva so se tega dobro zavedala. Njihovo modrost še danes posredujemo otrokom – v obliki mitov in pravljic. Resnično sporočilo pravljic o Sneguljčici, Trnuljčici, zmajih, tiranih in podobnih zlobnežih je prav to: da bi zaživeli srečno, je treba ego premagati. V podobi mačehe, zmaja, tirana, hudobneža, vraga, Satana ... se skriva nihče drug kot prav on; glave sedemglavega zmaja ponazarjajo sedem glavnih obrazov ega.
Svojo samopodobo plemenitimo z odstranjevanjem posameznih egoičnih primesi.
Na tej poti se vse močneje zavedamo notranjega vodstva, vodstva duše, ki nas z razločnim glasom usmerja k resničnemu samospoznanju. Najtežavnejši, najslabši dogodki v življenju se praviloma izkažejo kot najprimernejši za notranje samoodkrivanje; takrat pridejo na površje naši najbolj skriti egi. Mirno obdobje v življenju je za delo na sebi najmanj primerno. Uničenje kateregakoli dela ega osvobodi določen del zavesti. Več ko je razkrojenih jazov, večja je raven zavedanja, samozavedanja.
Nekateri trdijo, da popolnoma brez ega ni mogoče živeti. Da to ne drži, dokazujejo realizirani duhovni mojstri. Živeti popolnoma brez ega pomeni živeti brez trohice sebičnosti. Ko pride do razkroja egove nadvlade, duša pri izražanju svoje izvorne lastnosti, ljubezni, nima več ovir.
Zoran Železnikar; www.prisluhni.si
- Poglejte si še: Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše notranje sonce – dušo
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
