Smrt je le prehodni pojav

Smrt je tema, skozi katero najhitreje dobimo uvid v dogajanja v duhovni stvarnosti; ko prestopimo prag smrti, se podamo v svet notranjih, nadčutnih izkustev.

Smrt je le prehodni pojav (foto: unsplash) unsplash
31. 10. 2018

In ker sta smrt in življenje neločljivo povezana, se z raziskovanjem fenomena smrti največ naučimo prav o življenju. O slednjem nikakor ne moremo ustvariti objektivne predstave, če nismo razjasnili vloge in razsežnosti smrti. Mozaik življenja ne more pokazati razločne slike, dokler v njem kamenček smrti ni na svojem mestu.

Smrt nas opominja na našo končnost.

Toda o končnosti, omejenosti življenja lahko govorimo le, če se omejimo na zgolj eno od področij, ki so človeku dostopna: na fizično stvarnost. V luči večje resnice, ki upošteva vse razsežnosti človeka, smrti v pomenu zaključka ne more biti. Kdor vsaj malo pozna duhovne pojme, si ne more predstavljati, da bi brezčasna duša umrla. Njenim izkustvom, ki se menjavajo kot filmi iz neskončne videoteke, ni konca, dokler se duša naposled ne združi s Stvarnikom, smrt pa je pri tem le prehodni pojav, ko se en film konča in začne naslednji.

Vsak od nas je doživel že ogromno število smrti, ki pa se jih ne spominjamo. Spomin na minule inkarnacije duše nam je zastrt. To je po svoje dobro – naši zločini iz minulih življenj nas ne obremenjujejo; prav vsak od nas je v številnih minulih utelešenjih ogromno grešil. Vse velike religije, vključno z zgodnjim krščanstvom, govorijo o reinkarnaciji – nizu zaporednih utelešenj duše. Žal so na drugem cerkvenem koncilu leta 553 vse navedbe izbrisali iz Svetega pisma in nas s tem prikrajšali za marsikatero pomembno spoznanje. Ker so sodišča počasna in neučinkovita, si marsikdo domišlja, da se bo morda izognil plačilu svojih grehov. S primerno metodo (regresija) se minulih inkarnacij lahko spomnimo in podoživimo pomembne dogodke iz njih.

Dejstvo je, da človek preživi smrt fizičnega telesa in tudi ob ustavljenem srcu in možganih živi povsem zavestno. To dokazujejo izpovedi številnih ljudi, ki so bili nekaj časa klinično mrtvi, potem pa so ponovno oživeli in poročali o obsmrtnih doživetjih. Obstaja skladovnica knjig s številnimi dobro dokumentirani primeri pričevanj ljudi. Iz njih je možno izluščiti sorodne vtise, o katerih poročajo vsi: retrospekcijo življenja z zavedanjem storjenih napak, potovanje skozi predor k blagodejni svetlobi, blažene občutke sprejetosti v duhovni dimenziji, iz katere je povratek nazaj v zemeljsko stvarnost neprijeten.

Duhovni skeptiki menijo, da gre za naključne pojave ob zamirajoči zavesti v možganih, čeprav je doživljanje zelo intenzivno in bogato, preživeta izkušnja pa pusti pri 'povratniku' neizbrisno sled in dramatično spremenjen, pozitivnejši odnos do življenja.

Človek očitno tudi brez telesa čisto dobro deluje; pravzaprav se v telesu čuti precej utesnjenega. Naša tragedija je v tem, da smo pozabil na svoj duhovni izvor. V sedanjem obdobju razvoja, ko smo očarani z zunanjostjo, je istovetenje s telesom prekletstvo, kajti omejitve fizičnega telesa so postale naše lastne omejitve. Posledica te 'duhovne slepote' je tudi odsotnost vedenja, da je vse, kar se v človeku dogaja, notranje, duhovno vodeno in usmerjano ter da so fizični procesi učinki duhovno-duševnih procesov. Tako si domišljamo, da smo avtomati, ki se odzivajo na zunanje dejavnike in pobude, pri tem pa nas omejujejo nekateri 'sistemski dejavniki', denimo genetika, čustva in občutki.

Zoran Železnikar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri