Skozi trpljenje smo zaprli svoje srce

Zakaj ne zmoremo čutiti svojega srca, zakaj ga ne znamo uporabljati? Zato, ker smo ga skozi trpljenje zaprli. Da bi se zaščitili pred bolečino, smo že kot otroci, vsak po svoje, zaprli njegova vrata in izgubili stik s tem čistim prostorom.

Skozi trpljenje smo zaprli svoje srce (foto: unsplash) unsplash
21. 2. 2019

Ko govorimo o srcu, najprej pomislimo na organ, ki črpa kri, vendar pa je v hermetični mistični religiozni formi srce pojmovano kot žleza v bližini srca in predstavlja prehod oziroma vrata, skozi katera prejemamo informacije iz vesolja. To so informacije o našem bistvu, o bistvu življenja, zato pravimo, da lahko sebe in življenje zares razumemo, šele ko odpremo srce. Te informacije, ki jih sprejema naše 'duhovno' srce, se preko DNK širijo v vsako celico. Ameriški znanstveniki so namreč nedavno dognali, da obstaja v človeški DNK poleg zapisa, ki daje osnovo za življenje, tudi prostor, ki so ga poprej imeli za praznega, zdaj pa so v njem odkrili določen zapis v obliki subtilnih zvokov oz. vibracij, ki ima svoje sporočilo.

Ko se odpre srce, je človek v trenutku sposoben sprejemati informacije iz kolektivne zavesti vesolja. Ker je preko srca postal povezan s svojim notranjim vodstvom, razume stvari, do katerih razum nima dostopa.

To 'duhovno' srce si lahko predstavljate kot luč, ki daje svetlobo resničnega znanja o tem, kako moraš živeti. Ko pravim moraš, mislim na vsakega posameznika – vsak od nas je namreč unikatno bitje, kar pomeni, da čisto vsak od nas premore svoje notranje darilo oz. program, da je vsak od nas popoln. Vsak je sposoben za nekaj, vendar se ta program lahko aktivira le z odpiranjem srca.

Esenca in osebnost

Človek je Božanska stvaritev. Dejstvo je, da smo ustvarjeni in da v sebi nosimo program oziroma esenco tega, kar nas je ustvarilo. Z njim, ki nas je ustvaril, smo preko esence, ki ji pravimo tudi duša, neločljivo povezani od trenutka, ko se rodimo.

Vemo, da je lobanja novorojenčka v predelu točke, imenovane fontanela, mehka. Zakaj? Ker z rojstvom hkrati prejmemo esenco življenja – naravni program, po katerem poteka naš razvoj. Za to, da te informacije lažje tečejo skozi otrokove možgane v srce, je na začetku vrh njegove lobanje mehak. Obdobje razvoja esence, ki poteka v desni možganski polovici in ga zaznamuje doživljanje, se konča med tretjim in petim letom starosti. Potem se zgodi začetek razvoja osebnosti – proces učenja, ki spada v levo možgansko polovico. Človeški um je razdeljen na dve hemisferi. Leva misli, je logična, medtem ko desna ljubi, je intuitivna in nelogična.

Po relativno kratkem razvojnem obdobju esence vstopimo v dolgo obdobje razvoja osebnosti, razvoj leve hemisfere, v kateri domujejo različne identitete in v kateri se shranjuje zunanje znanje in izkušnje. Naše življenje se začne odvijati zgolj na osnovi spomina, shranjenega v levi hemisferi, in identifikacij z 'jaz sem'.

Z razvojem 'jaz sem' postanemo nekdo, ki nekaj ve, ki je nečesa sposoben, ki nekaj ima ... Vse to tvori posamezne identitete oziroma jaze, iz katerih je sestavljena osebnost. Vsak posamični jaz začnemo doživljati kot celoto sebe. Četudi znotraj nas živi veliko število jazov ali identitet, vsaka od njih deluje avtonomno, sama od sebe, ker se jih preprosto ne zavedamo. To pa je hkrati tudi začetek našega lastnega nerazumevanja sebe.

Zakaj ne razumemo sebe?

Vzrok lastnega nerazumevanja je v samopozabi, v pozabi svojega bistva, esence. Tako se v nekem trenutku svojega življenja znajdete na točki, ko ste zelo izobraženi, spoštovani, materialno situirani, vendar vam vseeno nekaj manjka. Kaj vam v resnici manjka? To, da ne poznate samega sebe, da se ne zavedate psihološkega mnoštva, ki znotraj vas deluje mimo vaše volje, ne zavedate se, da je življenje po Stvarnikovi volji sestavljeno iz zunanje in notranje forme, da poteka v dualnosti.

Kot smo že omenili, se posamični jazi znotraj nas začnejo navzven izražati sami od sebe, z našim staranjem in nenehnim učenjem pa se vse bolj krepijo in preraščajo v osebno identiteto. Tako se, odvisno od stanja, v katerem ste, v določenem trenutku v vas zbudi določen jaz in vi se z njim popolnoma identificirate. Ne zaznate torej, da je na delu samostojna miselna struktura, ki živi in deluje mimo vaše volje, mimo vašega zavedanja. Življenje na lažnem temelju identifikacij tega, kar v resnici nismo, je popolna iluzija, privid. Živeti osebnost pomeni živeti navzven in uporabljati le levo možgansko polovico. Za srečno in polno življenje pa moramo živeti tudi svoje notranje življenje, ki se odvija v desni hemisferi in je, kot smo že poudarili, povezano z našo esenco, dušo ali zavestjo.

Stabilnost

Esenca ali zavest se ob rojstvu usidra v fizično telo. Telo je popoln mehanizem, ki deluje sam od sebe, vendar za to potrebuje zavest, esenco. Zavesti ne moremo videti, jo okušati ali otipati, lahko pa raziskujemo egove skrivnost, kajti edino iz zavesti smo se sposobni spomniti sebe – od kod prihajamo in kdo smo.

Poleg telesa sta nam dana še dva druga centra – čustva in um. Kadar ti trije centri v nas niso usklajeni, je porušena naša stabilnost. Zelo pomembno je, da razumemo pomen stabilnosti.

Na voljo imamo vse, kar potrebujemo za stabilnost v življenju, toda le redki ljudje so zares stabilni. Stabilnost je namreč ključna za srečno in uspešno življenje. Biti stabilen pomeni odrasti in biti resnično živ. Človek, ki je stabilen, pozna sebe, ve, kdo je, razume principe delovanja telesa, čustev in uma ter živi harmonično. To pomeni, da so vsi trije centri usklajeni, da vsak od njih deluje ustrezno okoliščinam.

Kako postati nič?

Ta množica jazov, ki sem jih že omenil, je v resnici naša ego struktura. Čeprav ego razumemo kot največje zlo, se je treba zavedati, da je prav ego Stvarnikovo največje darilo, ker je pogonska sila, ki nas žene naprej. Tudi ego ima skladno z zakonom dualnosti dve plati – dobro in slabo. Prva nam pravi, da smo nič, druga, da smo vse. Če živimo samo negativni aspekt ega, ki nas vodi v iskanje sreče zunaj sebe, v zadovoljevanje želja, ki jim nikoli ni konca, in nam govori, da smo najboljši, najlepši, najmočnejši, najbolj pametni, potem prej ali slej postanemo nesrečni, bolni, nezadovoljni. Obstaja pa tudi pozitivna sila ega, ki pelje v pravilno razumevanje celotnega stvarstva, kjer človek postane nič. Pri tem gre za to, da samo obstajamo, da smo mirni in ne želimo ničesar. Šele takrat nam je na voljo udejanjenje vseh naših potencialov.

Za to pa moramo spoznati obe skrajnosti ega. Ko se povsem predamo temu, kar smo, postanemo nič. Biti nič pomeni ne dajati pomena jazom, biti nevtralen za ego in njegove prisile. Šele ko postanemo nič, lahko skozi srce v vsakem trenutku teče to, kar potrebujemo za polno življenje, šele takrat se lahko zgodi ljubezen – nenehno dajanje in sprejemanje. Šele ko postanemo nič, življenje zacveti.

Kako odpreti srce?

Obstajata dva pristopa spoznavanja samega sebe – prvi je pot borbe, drugi pot predaje ali pot srca. Prvi temelji na moškem principu, znotraj katerega obstaja psihološko pravilo: 'jaz nisem dober', zato se moram spremeniti; nekaj moram storiti, da bi se lahko izboljšal – v svoj razvoj moram torej vložiti velik napor. Tisti, ki izbere to pot, izbere težji način spoznavanja sebe, ki temelji na umu, na uporabi možganov, ne srca.

Druga pot – pot predaje – temelji na ženskem principu, ki ne deluje iz možganov, temveč iz čutenja. Ženske se v primerjavi z moškimi z lahkoto predajo, kajti predaja je njihovo bistvo, njihova narava, za moške pa je to velik napor. Vendar se tudi moški lahko preda – in ko se preda moški, je njegova predaja izjemno močna in globoka.

Kaj pomeni predati se? Predaja pomeni tako za žensko kot moškega, da samega sebe sprejmeš takšnega, kot si. Nato z različnimi tehnikami razvijaš svoj potencial. Ne izboljšuješ se, temveč se razvijaš. Ne negiraš sebe, samo razvijaš svoj potencial, ki trenutno še ni razvit. To tudi pomeni zapustiti mnoštvo lažnih jazov, lažnih identitet, ki si jih zgradil znotraj sebe. Pomeni prebuditi se iz sanj, iz iluzij o samem sebi, ker si spoznal, da si lahko samo to, kar že si, da ni nobene potrebe po tem, da bi nekaj postal, saj si vendar že to, kar si. Predaja je bistvo poti srca.

Srce so vrata k drugačni vrsti ljubezni, kot jo poznate – so vrata k Stvarnikovi ljubezni. Celotno stvarstvo je ustvarjeno iz te ljubezni. Tej mogočni sili se lahko predamo, sprejmemo njene darove in svoje življenje živimo na vrhuncu svojih zmožnosti. Lahko pa se ji odrečemo in živimo kot živi mrtveci. Ljubezen, o kateri govorim, ni ljubezen, ki jo vsi poznate in je le emocija, zelo površinsko čustvo. Nekaj trenutkov ljubite, takoj zatem sovražite; nekaj časa ste prijazni, že v naslednjem trenutku postanete žaljivi. To ni ljubezen – je le maska, del vaše osebnosti. Govorim o ultimativni strastni ljubezni, ki ima izjemno globino – o ljubezni esence, ne osebnosti. Ta ljubezen prihaja iz vašega srca, iz vašega bistva. Ko vas ta sila vsega prežame, izgubite nadzor nad njo, ne morete je nadzorovati, ker ona nadzira vas. S svojo močjo vas opija in naredi ekstatične.

Kaj je meditacija?

Meditacija umiri misli, kar pomeni, da ustavi umski oziroma miselni proces. Na Vzhodu pravijo meditaciji tudi stanje uma brez misli. Ko vam to uspe, (za)čutite sebe iz srčnega centra.

Osnovni problem zahodnega človeka je postal nezmožnost čutenja, ki pa je veliko pomembnejše od imeti veliko znanja. Z znanjem ni seveda nič narobe, vendar pa ga ne morete razumeti brez srca.

Na Zahodu poskušamo zgolj z miselnim mehanizmom (znanje, pridobljeno iz knjig) ugotoviti oz. doživeti, kdo smo. Vendar pa znanje in različne informacije, ki jih absorbiramo iz zunanjega sveta, niso resnično znanje, so le blago iz druge roke. Zato je treba spoznati svoj um in verjeti, da v človeku obstaja možnost povezave s srcem. Če ne verjamete v svoje sposobnosti, če ne verjamete, da znotraj vas obstaja neverjetna moč, ki vam da krila, in sila, ki vas povezuje z nečim, kar presega vašo lažno osebnost, ki vas povezuje z veličastnim in skrivnostnim onkraj uma, se v vas ne more zgoditi noben premik. Če ste bolni in ne verjamete v ozdravitev, se ta ne bo zgodila. Zato vsi religijski sistemi temeljijo na veri – treba je verjeti, da obstaja Stvarnik, Božanska inteligenca, Absolut ali kakor koli imenujete to silo, ki nam iz univerzuma preko določenih vibracij in zvokov v srce pošilja popolne informacije za popolno življenje. Kajti človek lahko prejme pomoč samo prek tistega, v kar verjame.

A najprej se morate rešiti iz umske mehaničnosti, ki je iz vas naredila zaprte, toge ljudi, in se znova odpreti čutenju. (Ob)čutiti morate sebe in življenje, ki se odvija okrog vas – morate ga videti, vohati, slišati, zato potrebujete meditacijo. Obstaja nešteto različnih vrst meditacij, ki so ustvarjene za različne strukture možganov, cilj vseh pa je, kot smo že rekli, stanje uma brez misli. Ko se um umiri, se začne odpirati srce.

Ko v svoje življenje vpeljete meditacijo, začnete živeti drugače. Začnite se gibati, plešite, meditirajte, da boste postali mehki, tekoči. Raziskujte se tako, da doživljate, ne pa, da nenehno mislite. Da bi nekaj spoznali, najprej potrebujete čutenje, doživljanje. Bodite nenehno prisotni in se opazujte. In predvsem nikar ne pozabite, da nam je življenje na Zemlji dano zaradi enega samega razloga – da rastemo in se razvijamo, da bi nekoč popolnoma razumeli.

Besedilo je povzetek Bodinovega predavanja o poti srca

Več informacij na www.bindu.si.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri