Seznam najpogostejših negativnih prepričanj o ljubezni

Za začetek si poglejmo seznam najpogostejših negativnih prepričanj, ki jih gojimo o ljubezni in intimnosti...

Seznam najpogostejših negativnih prepričanj o ljubezni (foto: unsplash) unsplash
7. 8. 2018
  • Jaz preprosto nimam sreče v ljubezni.
  • Ne bom si dovolila, da bi me spet nekdo zapustil.
  • Ne bo se mi zgodil pekel, skozi katerega sta šla moja starša.
  • Ne znam ljubiti.
  • Ne vem, ali bom sploh kdaj znala ljubiti.
  • Strah me je ljubezni in razmerja.
  • Ljubezen ne traja večno.
  • Vedno vse pokvarim.
  • Ko ljubim, ne znam reči NE, in to se mi ves čas dogaja.
  • Preveč sem popustljiva.
  • Ni dobro kazati svojih čustev.
  • Ko sem v razmerju, se vedno znova izgubim.
  • Ljubosumje je dokaz ljubezni.
  • Moram malo potrpeti, ker se to od mene pričakuje.

Se vam katera od naštetih misli zdi neverjetno znana? Je takšnih misli celo veliko?  Prav tem prepričanjem bi se bilo v prihodnje še posebno dobro posvetiti.

Spisek prav takšnih in podobnih misli pa je tudi sicer neskončen, povsem upravičeno pa bi jim lahko rekli tudi kar naše male osebne mantre. Mantre zato, ker si jih iz dneva v dan – hote ali nehote – ponavljamo, z vsakim ponavljanjem pa ta prepričanja le še dobivajo svojo moč. Prav te, ponavljajoče se misli, nas v življenju nosijo in vodijo, sčasoma pa postanejo tudi naša izkrivljena resničnost.

Kako začeti?

Vedno najprej pri sebi. Katera so tista prepričanja, ki ustvarjajo miselne šablone, po katerih delujete, ko gre za ljubezen? Kakšna so vaša stališča in razmišljanja, ko beseda nanese na eno od naslednjih vročih tem današnjega časa: ljubezen, odnosi, partnerstvo, razmerja? Kako ste ljubezen izkusili kot otroci? Se je ljubezen v vašem otroštvu kazala v obliki objemov, pohval in podpore, ali prepirov, vpitja, kritik in molčanja?

Ljudje pogosto preigravamo situacije in vzorce, ki smo jih izkusili in videli v svojem otroštvu. Zelo pomembno pa je, ali nam je bilo to, kar smo videli in doživeli, všeč ali ne.

Pogosto se nam dogaja, da se nam življenjske situacije ponavljajo, vedno znova na isti način doživimo razočaranje, na isti način nas drugi puščajo na cedilu, nas ranijo, in mi na isti način posežemo po eni od naših najljubših 'rešitev' položaja: prst usmerimo v domnevnega krivca za nastalo. Krivimo partnerja, krivimo starše, krivimo usodo, družbo, državo, v kateri živimo, krivimo druge, krivimo sebe, ker se nikakor ne spametujemo, krivimo zvezde, karmo, krivimo vzgojo, krivimo, krivimo, obsojamo! In temu spisku prav zares ni ne konca ne kraja. Pa vendar tak odziv na nastalo situacijo prinaša vse drugo, le rešitve ne.

Zdi se, kot da sami sebi ves čas dokazujemo, da mi sami nismo gospodar svojega življenja in da nam je v filmu življenja namenjena ena sama vloga, ki je: da se skozi življenje znajdemo, kakor vemo in znamo, pri čemer ne smemo preveč računati na lastne moči in sposobnosti, saj so naše možnosti neskončno omejene in naše roke zvezane, DRUGI pa so vedno tisti, ki nam narekujejo vse, kar se nam dogaja. Zato je najbolje, da smo tiho in da trpimo.

Kaj pa, če le ni tako? Kaj če je vse to le kopica izgovorov, da ne bi bili srečni? Kaj če tako sabotiramo sami sebe in ne dovolimo ljubezni, ki jo nosimo v sebi, da bi se izrazila v vsem svojem obsegu? Kaj če to pomeni, da globoko v sebi zgolj ne ljubimo dovolj sami sebe? In če že mi sami ne ljubimo sebe, kako bi sploh lahko pričakovali, da bi z nekom drugim doživeli tisto neizmerno ljubezen, ljubezen, ki je nismo sposobni ustvariti niti sami s seboj? Kako bi lahko od drugih pričakovali, da bi v nas videli kvalitete, ki jih nismo sposobni videti sami? Je sploh mogoče biti boljši prijatelj drugim kot samim sebi?

Morda je končno prišel trenutek, da se z vsem tem soočite in enkrat za vselej odženete strahove, ki so vezani na ljubezen in intimnost. Že samo dejstvo, da berete ta tekst, govori o tem, da se nekaj v vas prebuja in si želi odgovorov na številna vprašanja.

Prenehajte iskati podporo, ki prihaja od zunaj, in čakati na to, da nam drugi povedo, koliko smo vredni in kako čudoviti smo. Dovolj je bilo čakanja na dovoljenje drugih, da smo in počnemo to, kar si želimo. Čas je, da se obrnemo k sebi, da poslušamo svoje srce in začutimo resnične potrebe svojega bitja. Je sploh mogoče pričakovati, da bi resnično ljubili nekoga drugega, če takšnega ljubezenskega odnosa nismo najprej ustvarili sami s sabo?

Ko začnemo ceniti sami sebe in svoje potrebe, je najbolj neverjetno to, da se samodejno zgodi preobrat tudi v odnosu, ki ga imajo drugi do nas in naših potreb. Univerzum namreč ljubi pogumne in odločne, tiste, ki so pripravljeni prisluhniti svojemu srcu in klicu notranjega vira.

Šele ko se dobro počutimo sami s seboj, v svoji družbi, se imamo lahko dobro tudi v družbi drugih ljudi. In zato je prva in osnovna lekcija, ki jo moramo osvojiti, ta, da moramo v želji po napredku na kateremkoli življenjskem področju najprej VZLJUBITI SAMI SEBE. Vse, kar se nam v življenju dogaja slabega, vsi problemi, vsi neuspehi, vsi strahovi, dvomi in obsojanja, prihajajo iz stanja NELJUBEZNI do sebe. Ko pa v resnici sprejmemo in ljubimo osebo, v katero smo se razvili, se razblinijo prepreke in omejitve, naše življenje pa postane čudovita igra, polna izzivov in novih odkritij.

Nikomur več ne bo uspelo tako zlahka nevarno zazibati naše ladje, saj je ta zdaj zgrajena iz čiste ljubezni, ki jo vode življenja voljno in nežno nosijo s svojim tokom. Ko se prepustimo tej ljubezni, se sprejmemo prav takšne, kot smo, in si končno dovolimo, da smo zares srečni. Le takrat in samo takrat, ko se končno vzljubimo in se sprejmemo skupaj z vsem, kar nam je na nas in v nas všeč ali manj všeč, smo pripravljeni, da vzljubimo in sprejmemo tudi druge.

Bodimo pozorni do sebe, bodimo nežni do sebe, nudimo si vse, kar bi si želeli, da bi nam nudil nekdo drug. Ko postanemo mi sami tisti, ki so sposobni zadovoljiti svoje potrebe, prenehamo zaman hrepeneti po tem, da bi se na naše potrebe morali žrtvovati in odzvati drugi. Od drugih ne pričakujemo več, da nam berejo misli ali počnejo takšne ali drugačne stvari, ki bi nas osrečile in izpolnile. Mi sami postanemo izvor svoje resnične sreče, saj je vir ljubezni v nas samih. Vse, kar se mora zgoditi, je le to, da jo odkrijemo in ji dovolimo, da postane naš edini vodnik skozi življenje.

Prava ljubezen je osvobojena vsakršnega strahu in pogojevanja. Ne pričakuje nič in ne zahteva ničesar v zameno. Ko to sprejmemo, postanejo razmerja, ki jih ustvarjamo z drugimi, pristnejša. Ne temeljijo več na vzajemnem obtoževanju, kritiki in nadčloveških naporih po ugajanju drug drugemu. Nasprotno. V pristnem razmerju nenehno le rastemo in čutimo, da smo skupaj lahko vse, kar si želimo, brez pogojevanja in brez pričakovanj.

Ko se naučimo spoštovati svoje potrebe, se v nas prebudi tudi pretanjen posluh za potrebe drugih, in takrat spoznamo, da ima vsak od nas, ne glede na to, v kakšnem razmerju smo, svoje pravice in obveznosti do tega, da je, kar je, ter da se razvija in uresničuje svoje polne potenciale. Šele takrat lahko svet postane kraj radosti in kreativnega skupnega ustvarjanja, drug drugemu pa lahko postanemo stalna podpora na poti osebne rasti in napredka. Uživajmo v ustvarjanju!

Siniša Ubović, Nataša Zupanc

Preberite še: 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri