Sedem smrtnih grehov: Pohlep

4. 3. 2015
Deli
Sedem smrtnih grehov: Pohlep

Ekstremnih pohlepnežev, kakršen je Molierjev lik Harpagone, tipičen primerek patološke pohlepnosti in skoposti, ki razčloveči, ni veliko, a se v vsakem od nas skriva vsaj delček teh značajskih lastnosti.

Morali bi se truditi, da se ne razvijajo naprej, in stremeti k temu, da bi se jih znebili ter se tako ne bi nikoli spremenili v osebo pohlep­nega pogleda, zaprtih dlani in zaprtega srca.

Pohlepnost je grabežljivost, skopost pa nezmerna in nepotešljiva varčnost, zapravljanje s težkim srcem. Razumska varčnost je vrlina delovne in pametne osebe, medtem ko je kopičenje bogastva nezdravo.

Na ta svet pridemo praznih rok in praznih rok ga tudi zapustimo. Zakaj bi torej grabili materialne dobrine na račun mladosti in zdravja, pri tem pa nikdar ne bi občutili radosti ob deljenju z drugimi? Močne besede jaz, meni, moje so pogubne za duha, dušo in telo.

Pohlep in skopost vključujeta tudi sebičnost, egoizem in sovraštvo, torej lastnosti, ki po starodavni jogijski znanosti na zdravju puščajo škodljive posledice: vznemirijo celoten živčni sistem, hudo poškodujejo živčna vlakna, zožijo krčne žile, oslabijo prekrvavitev, zmanjšajo vitalnost in oslabijo telesno odpornost. Takšni ljudje so nagnjeni k težavam z živčevjem, h kašlju, vročini, slabokrvnosti ter k težavam s krvožilnim, prebavnim in spolnim sistemom.

Vrlini deljenja pripisujejo pomembno vlogo vse religije: vse spodbujajo k pomoči v skladu z našimi zmožnostmi, naj gre za darovanje hrane in oblačil ali pa za pomoč pri gradnji hiše z lastnimi rokami. Sreča in hvaležnost tistih, ki so pomoči potrebni, kot čarobni žarki ogrejeta še tako hladno srce. Vesolje in narava vsakogar, ki deli, kar ima, v dvojni, trojni, deseterni meri nagradita v obliki tistega, kar najbolj potrebuje, naj bo to na telesni, duševni ali duhovni ravni.

Željka Ciganović

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja