Sanja Lončar: Vse, kar narediš danes, plačaš z enim dnevom življenja - Osebna rast - Sensa.si

Sanja Lončar: Vse, kar narediš danes, plačaš z enim dnevom življenja

Kdo je Sanja Lončar? Zdi se, da ima kar vsakdo neko predstavo o njej. Ko ji kakšno od teh navedem, se zasmeje, pa naj bo silna pohvala ali predsodek, ki ga z oprijemljivo razlago ovrže. Na pogovor pride energična, mladostna, razpoložena gospa v oblačilih intenzivno ciklamne barve, ki bi ji pripisal dobrih 30 let. Pa o sebi govori kot o 50-letnici. Razkrila nam je, kako se je v njej oblikovalo bitje, ki zna prisluhniti moči narave. S temi informacijami o njej je lažje vsaj približno dojeti, kako lahko vzdržuje svojo živo enciklopedijo védenja o zdravju, človeku in naravi.

21. 3. 2016

V Sloveniji živi dobrih dvajset let. Vodi široko podprto civilnodružbeno gibanje Skupaj za zdravje človeka in narave. Za njo je dobrih deset let intenzivnega delovanja v tej smeri, na tisoče predavanj, okoli dvajset pronicljivih knjig v soavtorstvu, od tega tri enciklopedične fotomonografije (Ščepec védenja, Ščepec rešitve, Ščepec ustvarjanja).

Ima več kot 150.000 bralcev brezplačne revije, ki jo ureja. Predvsem pa je z njenim navdihom ali z njenimi rokami posejanih na milijone semen, znanilcev zelene prihodnosti. To ni letno poročilo treh ekokorporacij, je le bežni povzetek dela Sanje Lončar.

Sveža zelenjava 365 dniTe dni je prišla na vrtove njena nova knjiga Sveža zelenjava 365 dni z domačega vrta (v sodelovanju s Fanči Perdih in Ireno Rotar; podnaslov je tudi obetaven: Kako brez dodatnega ogrevanja ustvariti vrt, v katerem nikoli ne zmrzuje – in pridelati dvakrat več kot doslej).

V Klubu Cankarjevega doma bo v četrtek, 24. marca, skupaj z Antonom Komatom, drugim takim izjemnim enciklopedičnim varuhom narave, gostja v inovativnem pogovoru z naslovom Žarenje novih energij.

Kot sogovornica voditeljice Tadeje Zupan Arsov bo gotovo razkrila tudi informacije, ki jih sicer ne pripoveduje na vsakodnevnih predavanjih po Sloveniji in po svetu; kako je postala oseba, kakršna je.

Osnovna tema, ki je tudi njena letošnja glavna smer razmišljanja, pa je samooskrba. To je nedvomno ena redkih vozovnic za prihodnost; unovčimo jo lahko tudi v mestu. Kot pravi kitajski pregovor: vsi cvetovi prihodnosti so v semenih sedanjosti. Zato se bo srečanje imenovalo Revolucija ščepca samooskrbe.

Kje se je odprla vaša žilica za raziskovanje rastlin?

Dejansko sem res šele nedavno odkrila, kako se je vse skupaj začelo: Sreča v nesreči je bila, da sem imela kot otrok hude težave z dihali. In ker me starši niso mogli poslati v kakšne drage terme, sem šla k babici na ogromno opuščeno kmetijo. To je bil res pravi raziskovalni poligon, odlična priložnost za oblikovanje radovednega duha. Na srečo sem šla lahko pri šestih letih naravnost v šolo, do takrat pa sem imela mir. Šele danes dojemam, kako je bilo pomembno, da me niso že pri dveh letih programirali – ob tej uri ješ, potem spiš, potem se igraš točno to pa to, in greš spet spat ... Bog ne daj, da bi doživela kaj takega!

Ste imeli zdravo otroštvo?

Prihajam iz nekdaj najbolj onesnaženega mesta v Jugoslaviji s 17 tovarnami, od tega je bila polovica kemičnih. Zrak ni bil nikoli prosojen, vedno siv, rumen, skoraj črn ... Kot otrok sem imela dobesedno skurjene brbončice, tako da sem začela vohati šele po prihodu v Slovenijo sredi 90-ih let. Mož se rad nasmeje, ko posluša, kako lahko zdaj govorim o vsakem odtenku začimb; v preteklosti pa nisem ločila španskega bezga od čebule!

Včasih je dobro, da dobiš občutljivo telo. Pri desetih letih sem imela več diagnoz kot zdaj pri 50-ih: vsi sklepi so mi zatekali, diagnozo kroničnega spondilitisa sem dobila pri 12 letih, dvakrat na teden sem bila pri zobarju, marsikaj so mi hoteli rezati, pa na srečo niso ... Okoli 40 let je trajalo, da sem dojela, da je vse povezano tudi s tem, kaj storimo zase.

Kako pa predati informacije nekomu, ki gleda na svet drugače od vas?

Že v primarni družini dobimo lekcije v tej smeri: moj mlajši brat je fenomen, še vedno misli, da je zelenjava samo morebitni nepotrebni dodatek na hamburgerju. Če bi prehranske teorije držale, ga že zdavnaj ne bi bilo! Ko spoznaš različne dežele in ljudi, vidiš, da nobeno pravilo ne funkcionira niti za enega človeka in ves čas. Vsakdo bo moral sam ugotoviti, kaj je zanj ali zanjo najboljše. Ne jemljem si pravice, da bi komur koli kar koli dokončno povedala. V našem projektu podamo informacije, in to je to in to.

Kakšna brigada je pravzaprav projekt Za zdravje človeka in narave?

V projektu združujemo več kot 30 različnih društev, intenzivno pa v njem dela okoli 15 ljudi. Občasno je vključenih med naše sodelavce še okrog 50 raznih strokovnjakov.

Zdaj ste dobrih 10 let na tej začimbni poti; razmišljate o šoli za sistematično predajanje znanja?

Ne, nikoli. Ničesar ne učimo, samo ozaveščamo ljudi o nečem, za kar smo prepričani, da ljudje pri sebi že vedo. Spremeniti je treba odnos do sebe, in posledično se bo tudi vse ostalo postavilo na svoje mesto. Učiti nekoga pa pomeni postaviti se med njim in njegovo vestjo – kdo ima to pravico? Pogosto slišim – ah, kako zelo ste mi pomagali! To je past, ker bo jutri ta ista oseba morda ugotovila, da ji nekaj škodi, in bo spet raje videla, da je za to odgovoren nekdo drug. Projekt ozavešča in podaja preverjene informacije. Kako jih bodo ljudje uporabili, pa je odgovornost vsakega posameznika.

Pa vendar veljate za vrhunsko avtoriteto pri poznavanju zdravilne moči rastlin!

Ah, avtoriteta, avtoriteta ...Nikoli nisem padala na avtoritete, in tudi sama ne želim, da bi me imeli za avtoriteto. Res pa je, da govorim le to, kar čutim. Ljudje že znajo oceniti, ali se tekst in slika ujameta.

Torej sploh ne boste vzpostavili svoje šole?

Vedno me je motilo, da večina šol deluje nekako sektaško: zahtevajo ponižno zaupanje, še preden veš, za kaj gre. In po drugi strani – zelo šolani ljudje imajo večji problem priti k bistvu. Naš projekt je nastal ravno iz potrebe, da ustvarimo prostor za brezpogojno izmenjavo dragocenih spoznanj in preverjenih naravnih rešitev. Prosto po Alanu Fordu – ne želim biti član družbe, ki me želi za člana (smeh).

Ste bralka stripov?

V otroštvu so bili stripi zame obvezno branje. Obvezno šolsko branje pa je bilo namenjeno očitno samo temu, da otroci zasovražimo knjige. Mene je pritegnila zelo raznolika literatura, a redko kdo od učiteljev je to podpiral. V devetem razredu sem dobila učitelja s pomenljivim priimkom Lajht (Svetloba). Predaval je marksizem, vendar je bil to zanj le oder, na katerem je uril naše kritično mišljenje in raziskovalni duh. Še danes sem mu hvaležna, da mi je osvetlil življenje iz popolnoma drugačnega zornega kota, kot sem ga poznala do takrat. Hvaležna sem mu, da je v meni zbudil strast do raziskovanja.

Na začetku sem stežka povezovala to, kar sem čutila, s tem, kar sem vedela. Sčasoma pa sem odkrila, da materialni svet in subtilni svetovi sploh niso daleč narazen! Ko spoznaš znanost bolj celostno, ugotoviš da fizika in metafizika prihajata do enakih spoznanj.

Danes zato tudi razumsko razložimo marsikaj, kar je bilo prej nerazložljivo. Dobro je, če tudi z razumom lahko dojamemo, kar čutimo. To sicer ni nujno – naši predniki so znali tudi drugače priti do védenja – a današnjemu človeku to pomaga. Ko pišem, izhajam iz tega, da ljudje preprosto potrebujemo tudi racionalno razlago.

Zato menim, da je dobro prijateljevati s svojim razumom. A to ne pomeni, da sme dobiti pozicijo generalnega direktorja. Razum je odličen poslovni sekretar ali izvršni direktor, krmilo našega življenja, vendar mu ne smemo zaupati. To je naloga zavesti.

Kaj vas je v zadnjem času najbolj presenetilo v vašem raziskovanju?

Minulo poletje sem v Toskani raziskovala življenje Etruščanov. Osupneš, ko vidiš, kako zrela, plemenita in razvita družba je to bila. Uradna zgodovina pa nam še vedno hoče kot naše začetke predstavljati rimske korenine! Zakaj ne smemo svoje kontinuitete črpati iz bolj mogočnih in plemenitih kultur, kot sta keltska ali etruščanska, na katerih smo zares zrasli? Tam se skrivajo odgovori, ki jih bomo potrebovali zdaj zdaj.

Zakaj ravno zdaj?

Napetost je v zraku, čuti se, da se približujemo točki dramatične spremembe. Vrednote, na katerih temelji »novo rimsko cesarstvo«, pa ne ponujajo rešitve.

Lahko to bolj oprijemljivo ponazorite?

To nam ponazarjajo vsakdanje novice. Gledamo, kako se pred našimi očmi trguje z ljudmi, vrednotami, podpirajo strahovi, jeza, skrbi. Nekateri pravijo, da tretja svetovna vojna že poteka. Drugi, da smo pred tem, da se začne. V obeh primerih velja slogan, ki sem ga zapisala že pred tridesetimi leti – pred tedanjo vojno. »Vojne ubijajo. Od vas pa je odvisno, ali bodo ubile človeka v vas.«

Že v prvi knjigi iz serije Ščepec ... pojasnjujete, kako razumete moč srca. Kaj bi o tem lahko rekli na kratko?

Zelo mistificiramo, kako pridemo do srca, mislimo, da nas mora ne vem kdo iniciirati. A ni treba, da ti da kdo telefon tebe samega! Mogoče to svojo sposobnost komunikacije iz srca najlažje spoznamo skozi komunikacijo z rastlinami, s kužkom, z muco ... Popolnoma jasno nam je, kako znajo živali komunicirati brez izgovorjenih besed. Moj pes ni bil treniran, reagiral pa je na misli. Če sem pomislila, da ga bom okopala, se je zavlekel v hiško. Če pa sem pomislila, da bi mu dala posladek, se je pojavil od nikoder. Lahko rečem, da je bil gospod pes, škotski terier Amon, eden mojih najboljših učiteljev. Zagotovo bi lahko bil dober kadrovski direktor – takoj je pozdravil dobre ljudi; ko pa se je približal kakšen namišljeni 'guru' ali navidezno prijazna oseba, pa je šel daleč stran ... (smeh) Še njegovo poslavljanje je bilo velika lekcija; umrl je naravne smrti, tako, da mi je zaspal v naročju. Zadnja misel, ki mi jo je posredoval, je bila: »Ne skrbi, odhajanje je le stvar zaupanja.«

Kot pravimo v Žarenju novih energij: ni važno, kakšno je vprašanje, ljubezen bo vedno našla odgovor.

Tako, ljubezen do nekega bitja, živali ali človeka – ali rastline. V stiku s človekom verbalno komunikacijo pogosto izkoriščamo za manipulacijo, pri živali pa deluje neposredna komunikacija. Razvijaš torej drugi aparat. In če se lahko dogovorim z živaljo, ki utegne biti tudi pretkana in ima svoje namene, je z rastlinami vse skupaj še veliko bolj enostavno. Rastline nam lahko odstrejo modrosti in izkušnje ter nas neposredno povežejo z izvirom. Ni čudno, da naravo zaznavamo kot zeleno – to valovanje direktno nagovarja našo srčno čakro.

Kako veste, ko vam rastline kaj povedo?

Tudi sama sem se v začetku spraševala, ali si vse skupaj samo domišljam. Kako vem, da je to odgovor rastline in ne moje bujne domišljije? Najbolj me prepričajo, ko dobim odgovore, ki mi niso všeč ali mi celo gredo na živce. Vem, pa da so pravilni!

Se tako krepi ta moč srca?

Danes je težko razložiti razliko med vedeti in znati. Znanstveniki so ugotovili, da lahko naša glava v enem trenutku procesira le pet so šest tisoč informacij. Deluje mogoče kot veliko, če ne veste, da je srce sposobno sočasno zajemati in obdelovati 100.000 informacij! Torej, če nekaj začutimo, zaznamo ... in to želimo obdelati z možgani – moramo zavreči 95% zaznav, ki jih možgani preprosto ne znajo obdelati. Zato možgani nimajo pravice klicati srca na zagovor!

Imate kakšno tako izkušnjo?

Poznate občutek, ko vstopi v vaše življenje recimo nov poslovni partner: čutite, da vam ne ustreza, a vendar se premagate, saj vsi papirji kažejo, da je sodelovanje smiselno, na videz je vse prav ... Ko pa se vse zakuha, se zaveš, da si od prve sekunde vedel, da ne bo šlo! Tudi vsakdo, ki se ločuje, vam zna za nazaj povedati, da je že na začetku čutil ali čutila, da ni vse v redu.

Tole je pa zvenelo suvereno in res prepričljivo!

Samo ne me navajati kot avtoriteto, na to sem 'operirana'. Saj imamo vsi to na voljo! Samo pomislite, takoj začutite, če vam je kakšen človek 'hladen'. Niste mu merili temperature, pa vendar čutite hlad v prostoru. Ali pa ko kdo reče – ta je pa 'tema od človeka'. Vsi mi to zmoremo – nebogljeni smo le, ker tega ne razvijamo! Ne smemo povoziti samega sebe, začnimo si zaupati. Enostavno dajmo v vsem tem 'šmornu', ki ga slišimo, veljavo temu drobnemu glasku. Kolikor si odprt, toliko doživljaš. Jaz nisem noben jasnovidec, a ko usmeriš pozornost, slišiš!

Ste vedno znali prisluhniti temu 'glasku'?

V preteklosti sem imela srce daleč od glave. Šla sem skozi dolgo preobrazbo, še telo se v njej predrugači. Kamor usmeriš energijo, tam spreminjaš. In ne smemo pozabiti – nič ni ireverzibilno! Ljudje so lahko desetletja na vozičku, in vstanejo! Naše moči so veliko večje, kot bi si mislili.

Ste za to usmerjanje pozornosti opravili kakšne vaje?

Ne telovadim, ne meditiram, nisem imela duhovnega učitelja, nisem študirala duhovnosti, ne pojem manter ... Pravzaprav sem se vedno držala čim dlje stran od vsega tega. Odprta pa sem neposredno za sporočila stvarstva! Če 'slišim' – zavij levo, grem, sploh ne pomišljam. Ko se okrepiš, da si znaš prisluhniti, lahko vidiš, da stvarstvo deluje za vsakogar brez napak. Takrat se le čudiš in zahvaljuješ! To je ta povezava na 'intranet' – vsi si to lahko privoščijo, vsi to slišijo, če le hočejo, brez šol priprave, brez prvega in drugega nivoja joge in sedmih odhodov k učitelju v ašram ... Vse to so pravzaprav samo načini, kako se nenehno odlaša, da se pride v kontakt s sabo.

Naj vas nasmejem s predvidljivo nemogočim vprašanjem – katera rastlina je vaša ljubica? Za vas pravijo, da razglašate, da je to bazilika?

Bazilika je že res fascinantna rastlina; ko se umaknem iz sveta začimbnic, pa je to je bukev. Energija bukve je veličastna. Ko želim zložiti svoje misli in napolniti baterije, se srečati s sabo, grem v objem bukve. Vsi odgovori so v njej! Tudi druga drevesa so modri učitelji. Kdor potrebuje razbremenitev, naj se odpravi med bore. Ni čudno, da njegovo eterično olje uporabljajo v aromaterapiji pri kronični izčrpanosti ali depresiji. Bor nam že s svojo držo sporoča, da preveč resno jemljemo težnost. Sam se ne zmeni za gravitacijo.

Tudi druga drevesa so pripravljena z nami deliti svojo modrost in izkušnje. Pač odvisno, kaj potrebuješ, energije so vedno na razpolago, in to brezplačno! Ni je treba vampirsko sesati sočloveku! Samo odpreti se moramo za krasno spoznanje, da živimo v obilju. Seveda, tudi to ima svoje meje in zahteva spoštovanje. Drevesa nam lahko veliko dajo, ne moremo pa od njih le jemati. Za naše prednike Kelte so drevesa bila sveta.

Se oskrbujete s svojega vrta?

Ne bom rekla, da tu pride do zgodbe o kovačevi kobili, a vendar – ker vrtu zaenkrat ne morem nameniti veliko časa, sem temu prilagodila tudi pridelavo. Potovanja, predavanja po vsej Sloveniji, v Avstriji in Nemčiji, ter veliko projektov ki jih izvajamo, ne pustijo veliko časa za večje podvige na vrtu. Ohranjam pa vrt predvsem kot svoj kontakt s samooskrbo in svoj raziskovalni poligon.

Del mojega vrta je videti v naši najnovejši knjigi Sveža zelenjava 365 dni z domačega vrta, tega je za okoli 15 kv. metrov, poleg tega imam še kakšnih 30 kvadratov navadnih gredic. Prav zdaj pa postavljam rastlinjak. Stvarstvo me očitno podpira tudi na tem področju, ker ko me ni, znajo moje rastline tudi same skrbeti zase. Iz dobrih ekoloških rastlin, ki so pravilno osemenjene, se zaseje toliko tega, da je treba le sem in tja kaj prestaviti. Pravo vrtnarjenje za lenuhe.

Na kaj ste pa vendarle pozorni pri vašem 'lenem' vrtu?

Meni je pomemben odnos, ne ogromen donos: rastline želim spoznati. Zima pogosto ustavi to prijateljevanje z rastlinami, zato sem dolgo premišljevala, kaj lahko storim, da bo ta moj »peskovnik« deloval vse leto.

Uspelo mi je ustvariti kotičke, na katerih nikoli ne zmrzuje. Prav ponosna sem, da so koprive pri nas (na 700 metrov nadmorske višine) na voljo že od februarja. Pogosto je plevel 10-krat bolj zdrava hrana od naše razvajene zelenjave. Kopriva je res najmočnejša zelenjava pri nas, lahko bi bila tako pomembna, kot so alge za Japonce, denimo.

Torej neke vrste superživilo?

Koprive imajo vse, kar potrebujemo, in so na voljo brezplačno. Danes je veliko zelenega potrošništva. Ljudje namesto določenih izdelkov začnejo le kupovati druge, za katere so jih prepričali, da so bolj zdravi. Odvisnost uporabnika pa ostane enaka.

Ne bomo postali bolj zdravi, če se bomo začeli basati z desetimi superživili vsak dan. Tako, kot ne bomo bolj kreativni, če gremo v hobi trgovine kupiti sestavine za ustvarjanje. Ustvarjalnost je nekaj povsem drugega. To je sposobnost, da ustvarimo, ne le zmožnost, da zmešamo kupljene sestavine.

Globoko se me je dotaknilo, ko sem v Maroku gledala, kako ženske same naredijo statve, same spletejo volno in naredijo vrvi, same to pobarvajo z naravnimi pigmenti in potem si same zamislijo tepih in ga stkejo. To je ustvarjalnost.

Za vami je več karier. Kako ste začeli?

Moj kolega, ki me je dobro poznal, mentor na študiju novinarstva, je v nekem trenutku rekel: imam krasen študij zate – dramaturgijo; tam sama izbiraš vsebino, oni pa ti dajo le okvir. In res je bilo tako. O njej nisem ničesar vedela vnaprej, a se je izkazalo, da je prava zame. A ker sem vedno vklapljala levo in desno možgansko polovico, me je istočasno privlačila metodologija, predvsem raziskav, zato sem študijsko izbrala še sociologijo. Tam sem lahko dojela različne pasti metodologije in statistike, in to nam veliko pomaga tudi pri raziskovanju različnih tem v projektu Skupaj za zdravje človeka in narave.

Kaj so bili vaši prvi podvigi v to smer, kjer vas srečujemo danes?

Kot verjetno vsem se mi je življenje odvijalo v spiralah; že pred tridesetimi leti sem s kolegico odpirala prvo trgovino z zdravo prehrano v nekdanji Jugoslaviji, in ona jo še danes vodi. Iz Trsta sva prinašali semena in ustvarjali bio vrt v času, ko o tem še nihče ni slišal. Sosedje so bili prepričani, da gojimo droge. Prav tako pri 19-ih sem dala oglas, da kuham zdravo prehrano po domovih – in imela že dan po tem dovolj zaposlitve. Potem – nov obrat – sem delala 10 let za multinacionalke na področju prehrane, živela bolj na letališčih kot doma. Ko razmišljam o tem, ali se ljudje lahko spremenijo, sem sama sebi najboljši primer. Če bi srečala sebe pred 20, 25 leti, se tista Sanja morda sploh ne bi hotela pogovarjati s to Sanjo, kakršna sem zdaj. In jaz ji ne bi mogla ničesar dati ali dopovedati. Tako lahko vsakomur zagotovim: bodite potrpežljivi, marsikaj se da spremeniti. Moji kolegi iz tistega časa me ne prepoznajo; priznam, bila sem našpičena šefica in hladna poslovna ženska ...

So vas kdaj na državnem nivoju v Sloveniji povabili k sodelovanju?

So, za posamična predavanja, nič sistemskega. Lahko bi rekla, da delamo na različnih obratih. Inštitucije se najraje ukvarjajo s tem, česar se ne da, mi pa se ukvarjamo s tem, kaj lahko naredimo s tistim, kar se da! Ne kje so ovire in pravila, pač pa, kako lahko speljemo zadevo do konca, kaj bi se še dalo narediti. Mentalna naravnanost državnih uslužbencev je po večini taka, da samo iščejo, česa nimajo v opisu del in nalog, in čemu se lahko izognejo. Oni so plačani od porabljenega časa, jaz pa le od časa, v katerem ustvarim kaj, kar nekdo potrebuje! Ko se lotimo projektov s kakšnimi takimi inertnimi službami, ti dajo enkrat enega sogovornika, drugič drugega, na tretjem sestanku ima prvi sogovornik že druga pooblastila, potem bi pa tik pred zaključkom nekdo nov vse zamenjal ... Zemeljski dnevi jim pač tečejo na fiksni plači. Moj čas pa je preveč dragocen, da ga ponudim takim odjemalcem energij. Je pa vse več javnih inštitucij in ustanov, kjer so že čisto drugače organizirani – nekateri domovi upokojencev, socialni zavodi, vrtci ... delajo tako dobro, da bi nam še Skandinavci lahko rekli – kapo dol!

Kako je s temi uveljavljenimi predsodki, urbanimi legendami, da smo ženske nore na vaniljo?

Ravno toliko velja kot to, da so moški na pivo (smeh). Saj je prav, da nam vanilja diši; dobra je za vranico, pa sploh ni važno, če niti ne vemo, kje v telesu jo imamo! Zmehča nas, če imamo preveč skrbi, in večina to nekako čuti. Res, to je kot z moškimi in s pivom – grenčina jim omili blokade v jetrih in zmanjša napetost.

Načrtujete ustvarjanje semenske banke?

Semenske banke v Sloveniji že nastajajo. Mi pa le ozaveščamo in podpiramo ljudi, da gredo še bolj množično v to smer. Že ko pridelaš semena nekaterih rastlin, storiš veliko. Še korak naprej pa je, da potem spoznavaš življenjske cikle te svoje rastline. Večina ljudi od korenčka pozna recimo samo korenino; sploh veste, kakšna mogočna rastlina je to v drugem letu! Dokler ne vidiš celega cikla, ne moreš spoznati značaja rastline. To, da jo semeniš, ti omogoča, da res zaključiš njen krog, da jo vidiš v vseh njenih fazah. In če si na koncu še pobral semena, super! Ta korist samooskrbe se kaže tudi v tem, da te potem seme dobesedno pozna, in bo imelo veliko manj težav v našem okolju. Podedovalo je napotke in informacije od svojih staršev, ki so že zrasli v tem okolju. Seme, ki pride s Kitajske ali iz južne Amerike, je, kot da bi padlo z Lune! Zato so s takšnimi semeni same težave.

Zdi se, da opravite dela za toliko, kot bi opravil kolektiv treh korporacije. Kako se 'vzdržujete'?

Preprosto sem ugotovila, da smem delati le to to, kar me veseli. Tako se regeneriram, že ko delam! Potrebno je samo brezkompromisno opuščanje vsega, česar ne čutim. Seveda, en odstotek časa požrejo potni nalogi, davkarija, administracija ... Ves ostali čas pa delam le to, kar me veseli, in svoj čas namenjam le ljudem, ki jih srčno želim v svoji bližini. Tako energije nikoli ne zmanjka.

Kdaj se najbolje počutite?

Ko sem v stiku s sabo. To pa je treba zavestno vzdrževati ves čas: za mano je tri dni sejma, tam sem bila od jutra do večera, neskončno ljudi je okoli tebe, zrak postane gost in lepljiv, imeli smo 8 predavanj v 3 dneh, vendar ... Nič, ob desetih sem šla spat, samo fiziko sem morala spočiti. Intelektualci precenjujemo fizični napor; ne zavedamo pa se, da je največji napor, ko greš delati proti svoji vesti. Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, da te nič ne more tako izčrpati kot razum. Ko to obrneš, dojameš, da je energije, kolikor je hočeš. Velika razlika je, ali goriš ali izgorevaš.

Se kdaj 'izklopite'?

V principu zelo redko. Z možem oba delava isto stvar in to spraševanje, kdaj boste šli na dopust, mi je tuje ... Dopust je umetna kategorija, nastala je v zadnjem stoletju. Ljudje najprej delajo, kar jih mori, da dobijo denar, s katerim bodo šli uživat. Veselje do dela se izgubi, ker smo začeli ločiti na delo in užitek. Jaz pa res veliko potujem in ob tem delam, veliko doživljam in uživam. Vsak dan je delo in užitek hkrati. Preden zaspim, se zelo pogosto vprašam: Če bi to bil zadnji dan mojega življenja, bi ga preživela drugače? Vesela sem, da je v večini primerov odgovor NE.

Torej vas vsi ti stiki z ljudmi ne utrudijo?

Poglejte otroka, lahko se nepretrgoma ukvarja z igro, kako nesmiselno bi mu bilo reči – zdaj pa se spočij. Dokler to prihaja iz nas, nas polni! Težava je v tem, da se je delo razčlovečilo, pomembna je samo produktivnost, sistemi korporacij ne omogočajo, da bi ljudje še vedeli, kakšen užitek je ustvarjati nekaj novega, se razvijati, se učiti. Ko me vprašajo – kaj si študirala ... Študiram že 50 let!

Ko si neprestano v stiku z ljudmi, imaš zelo pestro življenje. V osnovi pa zase menim, da sem zelo asocialna; pač nisem oseba za prazne vsebine, ne bi pripovedovala vicev ali animirala ljudi. Ker sem toliko v stiku z ljudmi, zalo spoštujem tudi tišino, v kateri lažje slišim sebe.

Kaj priporočate za izobraževanje, kaj za razvedrilo?

Vrt.

Vas kaj še vsaj približno tako strastno pritegne kot ... vaše delo, poslanstvo?

Po 20 letih sem znova začela šivati! Tako krasna vaja za notranjo umirjenost: če ti misel uide, bo narobe zašito! Božanska bližnjica do praznine v glavi! Začelo pa se je tako, da sem brez uspeha iskala krilo po svoji meri. Ženska moda goji vse bolj moški princip. Zato sem se odločila sešiti to, kar želim nositi.

S čim se pa razvajate?

Zelo rada kuham, to je kreativni peskovnik, najlepši način, da se uglasiš. Arome in okusi v živilih imajo to moč, da tehtnico spraviš v red – tam, kjer želiš. Kuhanje me je vedno zelo veselilo, kot rečeno, že takrat, ko sem šla od doma pri 19 letih in oddala oglas, da kuham po domovih. Nikoli me ni nehalo veseliti, nikoli nisem tega definirala kot žensko obveznost.

Kaj vas preseneča?

Mene vse preseneča! Ko se bom nehala presenečati, bo pomenilo, da imam o vsem ustvarjeno mnenje, kar pomeni, da se vrata zaprejo za karkoli novega. Pustim se presenetiti!

In kaj mislite, da je recept za sposobnost regeneracije?

Samo brezpogojna ljubezen. Lahko imaš 1500 teorij, ki jih ne boš dojel v 500 življenjih – a ko prideš do izvorne kode, stvari postanejo preproste. Umirim (um-mirim!) se lahko samo z brezpogojno ljubeznijo.

Kakšne so vaše neizbežne dnevne rutine?

Saj verjetno je kaj, kar je neizbežno, vendar si prizadevam, da je tega iz dneva v dan manj. Na nered sem odporna, a ko je treba, potem to opravim ... Če pospravim, pospravim z veseljem! Glede rutin – že zjutraj me veseli, da zakurim ogenj. Kurimo v štedilniku in ta toplota je pravo srce hiše.

In kje je vaše srce?

Končno na svojem mestu (nasmeh). Pogosto se opomnim: »Vse, kar danes narediš, plačaš z dnevom življenja, zato naj bo vredno te cene.« Tako se 'preverim' tudi po trikrat na dan. Ko se postavim v ta 'checking point', se z lahkoto odločam. Tako mi ni treba vprašati: »Koliko sem zaslužila?« Pač pa: »Ali je to, kar sem danes živela, vredno tega življenja?« Meni se zdi to odlična metodologija, da človek na zgreši svojega življenja.

Tadeja Zupan Arsov

Sanja Lončar in Anton Komat

Organizatorji inovativnega druženja Žarenje novih energij v Cankarjevem domu so zapisali:
Sanja Lončar in Anton Komat znata dodobra prestrašiti, ker sta raziskala, kam je človeka prignala požrešnost. Če pa jima prisluhnemo do konca, z olajšanjem ugotovimo, da ponujata delujoče in potrebne strategije: v primerjavi z njimi so videti državni ukrepi in uradna medicina kot lanski sneg. Več na www.zazdravje.net, www.publishwall.si/anton.komat.

Na Žarenju novih energij , kjer voditeljica Tadeja Zupan Arsov v Klubu Cankarjevega doma dobiva z gosti odgovore na vprašanja, ki jih še niti postaviti ne znamo. V četrtek, 24. marca., ob 19. uri, v duhu naslova: REVOLUCIJA ŠČEPCA SAMOOSKRBE. Vabljeni!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri