V kolikšni meri retuširamo svoje misli in besede?

V dobi photoshopa je vse postalo stvar predstave. Iskanja načinov kako sebe predstaviti tako, da bodo o meni vsi mislili samo najboljše. V svetu fotografije je to morda res najbolj razvidno, a bili bi presenečeni, če bi spoznali v kolikšni meri retuširamo tudi svoje misli in besede.

14. 4. 2015

Vesel sem, da se počasi trend modnih smernic odmika od neuresničljivih idealov, ki vsepreveč mladih pošiljajo v bitko s samim seboj. »Kapo dol« vsem tistim »nepopolnim« dekletom, ki so stopile v javnost z željo po tem, da bi se na področju lepote in dojemanja lepotnih idealov kaj spremenilo.

V poslu je velikokrat tako, da cilj nekako posvečuje sredstva in da je včasih za »biznis« res bolje, da na sebi obdržimo nasmešek, čeprav globo v sebi ihtimo od jeze. V poslu to nekako še gre, še posebej, če uspejo vodilni na delovnem mestu zagotoviti okolje, kjer lahko zaposleni o teh frustracijah tudi spregovorijo. Večji problem nastane, ko se gremo photoshop na poligonu družinske intime; med prijatelji, znanci, partnerji ali celo svojimi otroki.

(Seveda je potrebno najprej narediti velik razkorak med iskrenim izražanjem svojih čustev in nasiljem. Da ne bo pomote, nasilje ni in nikoli ne bo iskreno izražanje svojih čustev. Z jezo ni nič narobe, nas aktivira k spremembam. Nasilje pa je že nefunkcionalni odgovor na jezo, ki jo čutimo.)

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste hoteli nekaj povedati ali pa ste si določeno stvar mislili, pa ste precenili, da bo bolje, če o tem ne spregovorite? Vsak, ki se spusti v odnos, je nekaj takega že doživel in načeloma s tem ni nič narobe - do tistega trenutka, ko se zavemo, da počnemo samo še to. Temu sam pravim shizofreno življenje.

Misliš in čutiš eno, govoriš in delaš pa nekaj popolnoma drugega.

Dostikrat ob svojem delu srečujem ljudi, ki so zapeti v ta krog in ne najdejo načina, kako bi se s tem lahko soočili. V svetu psihoterapije je prvi nasvet vedno ta, da je ozaveščanje svoje pozicije sploh prva stvar, ki omogoča napredek. Zato sem vesel tega, kar se dogaja v modi zadnja leta. Dolga leta smo si metali pesek v oči in se tolažili s tem, da eno nima veze z drugim. Vse dokler ni bila masa ljudi, ki je temu pritrjevala, dovolj velika, da je lahko storila nekaj na poti k spremembam.

Odraz tega je danes nedavna izjava francoske ministrice za zdravje, ki pravi: »Manekenke se morajo zdravo prehranjevati in skrbeti za svoje zdravje, še posebno zato, ker so zgled marsikateremu mlademu dekletu.« in odločitev parlamenta, da prepove pretirano suhe manekenke in potencialno kaznuje agencije, ki jih bodo najemale, pri čemer bo modnim agentom grozila celo zaporna kazen.

Pa res obstaja povezava med tem, ko dekleta gledajo ukrivljene slike manekenskih boginj in ukrivljenim izražanjem naših misli?

V obeh primerih gre za to, da mladim predstavljamo sliko, ki v realnosti ne obstaja. Tako kot se mlada dekleta zgledujejo po dekletih iz plakatov, kopirajo tudi način življenja tistih, ki jim v življenju največ pomenijo. V preteklosti do mladih ni prišla informacija, da so modeli retuširani in za razliko od modelov, ki so del tega modnega aparata, niso naredili povezave med resničnostjo in fikcijo.

Na enak način naši otroci ne vidijo socialne in čustvene distinkcije med tem, da smo nesrečni in se ob tem smejimo. Ko mlademu človeku vzameš ta pogled, kopira samo tisto, kar vidi. V tem primeru, da je za čustva žalosti in nesreče, ki jih čuti telo, primeren odziv nasmeh. Karikiram, toda odgovornost nas odraslih, ki smo referenčna točka za vse naše mlade, da v odnosih iskreno izražamo svoje misli in čutenja, je veliko večja, kot se jo danes zavedamo in vpliva ne samo na našo srečo, ampak na razvoj osebnosti naših otrok.

Prvi korak k bolj iskrenem in avtentičnem življenju je torej prepoznavanje. Prepoznavanje situacij, v katerih se borimo s tesnobo in ki nam onemogočajo bolj sproščeno življenje. Vsak lahko v sebi prepozna, da ko smo sproščeni, smo bolj pripravljeni na soočanje s težkimi situacijami tako v službah kot doma.

Iskanje te sproščenosti torej ne deluje blagodejno samo na nas, ampak tudi na osebe, s katerimi delimo ta naša življenja. Večkrat sami pri sebi mislimo, da s tem, ko blokiramo svojo iskrenost in avtentičnost, delamo uslugo ljudem, ki nam stojijo ob strani. Toda če obrnemo ogledalo - mar si ne bi vsak izmed nas želel, da bi bili naši bližnji do nas iskreni – neglede na ceno, ki jo ta iskrenost prinaša?

Domen Strmšnik

je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri