Zgodba o človeku, ki je služil človeštvu...
Natanko pred mesecem dni je v 88. letu starosti v Pakistanu preminul Abdul Sattar Edhi. Bil je en od najplemenitejših ljudi na našem planetu, ki je pomagal na tisoče trpečim: s pomočjo njegove Fundacije Edhi je bilo rešenih 20 tisoč zapuščenih dojenčkov, rehabilitiranih 50 tisoč sirot, brezplačno izšolanih 40 tisoč medicinskih sester; ustanovil je največjo brezplačno reševalno mrežo na svetu (ki šteje 1800 reševalnih vozil, 28 čolnov in 2 letali), številne brezplačne sanatorije, sirotišnice, klinike, varne hiše za ženske in rehabilitacijske centre za odvisnike in duševne bolnike.
Edhi je bil Človek, živa legenda, svetnik. Le redko se rodijo posamezniki njegovih razsežnosti. Toda najverjetneje še nikoli niste slišali zanj.
Rojen je bil v britanski Indiji leta 1928, v državi Gujarat. Kot otroku mu je mati vsak dan na pot v šolo dala dva kovanca: enega za malico, drugega za reveže. Pri enajstih letih je zaradi kapi ostala paralizirana in prevzel je skrb zanjo. Umrla je, ko je imel Edhi devetnajst let. Izkušnja z materjo ga je močno zaznamovala – odstrla je njegovo življenjsko poslanstvo: nesebično skrbeti za bolne, zavržene, ostarele, revne, trpeče. Tako je mimoidoče na ulici začel prositi za prispevke, da bi lahko ustanovil brezplačno bolnišnico.
Leta 1957 sta z ženo izključno iz dobrodelnih prispevkov, ki jih je Edhi zbral osebno in so znašali natanko pet tisoč rupij, ustanovila Fundacijo Edhi. S trdim predanim delom, s številnimi akcijami, ki jih je organiziral, je sčasoma aktiviral na stotine ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati. Odločno je zavračal donacije države, političnih združb, sekt in drugih organizacij; nikoli si iz doniranega denarja ni izplačal honorarja ali plače. V takšnem pristopu je videl ključ izjemne uspešnosti svoje dobrodelne fundacije.
Edhi ni bil človek ideologije, niso mu bile pomembne razprave o tem, kaj je prav in kaj ne. Čeprav je bil predan musliman, je zavračal tudi religijo. "Moja vera je sočutje, ki je osnova vsake religije na svetu. Nobena religija ni višja od človeškosti," je govoril. "Ljudje so postali izobraženi, vendar niso postali človeški. Človek mora skrbeti za vsa bitja, ki jih je ustvaril Bog. Moja naloga je pomagati vsakomur, ki to potrebuje."
Za svoje delo si ni želel zaslužka, priznanja ali slave. Dobro je delal zgolj zato, ker je menil, da je to treba storiti. Javno je govoril le o stvareh, povezanih z delom, nikoli ni govoril o sebi.
Vse do smrti je živel v skromnem dvosobnem stanovanju v bližini klinike in vse življenje je premogel le dve obleki. "Šele ko prenehaš živeti za razkošje, razumeš resnični pomen življenja," je govoril. "V življenju sem sprejel štiri načela, po katerih živim: preprostost, točnost, trdo delo in previdnost."
Umrl je zaradi odpovedi ledvic, njegova zadnja zahteva pred smrtjo je bila podariti organe – celo v smrti je 'oče Tereza', kot so Edhija poimenovali Pakistanci, želel služiti človeštvu.
S svojim življenjem in delom Edhi tudi po smrti razsvetljuje temo v nas in opominja, da lahko vsak posameznik spremeni svet na bolje. Kaj boste storili vi?
Večina med vami bo prikimala in se potiho strinjala, toda že v naslednjem trenutku boste počeli točno to, kar počnete zadnjih deset ali dvajset let. Vaše strinjanje je namreč le verbalno, navidezno, in zato brez pomena. Trpljenje tega sveta pa se ne more spremeniti zgolj s prikimavanjem in prelaganjem odgovornosti na druge, temveč s sprejetjem lastne odgovornosti za življenje, ki ga živimo, in s pravilnim delovanjem. Ključ do pravilnega delovanja je pravilno razmišljanje, ključ do pravilnega razmišljanja pa spoznanje o tem, kdo smo.
Brez spoznanja samega sebe ne bo miru.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
