Resnična sreča pomeni, da se ne skrivamo pred čustvi

Toliko je raznih citatov in sporočil, ki jih dnevno srečujemo na družbenih omrežjih pa tudi drugod in ki nas nagovarjajo s sporočili, kot so: »Bodi pozitiven, proč z negativnostjo. Osredotoči se na svetlo plat«. Toda sama nisem bila nikoli preveč dobra v ignoriranju slabih in osredotočanju na dobre plati.

Resnična sreča pomeni, da se ne skrivamo pred čustvi (foto: unsplash) unsplash
10. 9. 2018

Lahko mi rečete, da sem kritična, preveč analitična in pretirano premišljujoča oseba, toda na nobeni točki svojega popotovanja po samo-odkrivanju nisem dopustila ignorirati svojih napak, pomanjkljivosti in zmotnih odločitev. Prav tako nisem pozabila na vse trenutke, kjer sem se počutila zapostavljeno, izdano ali zlorabljeno. Ni se mi zdelo prav, da bi. In veste kaj? Vse to je bilo pravzaprav potrebno.

Pogled v retrospektivo, šest let nazaj, ko sem se pogledovala v ogledalu, brez ličil. Moje misli so mi pravile, da sem grda in nelepa. Bledikasta. »Poglej si samo te madeže. Te dlake. Neprivlačno. Odbijajoče. Najraje bi se skrila pred svetom«. Toda pogledovala sem dalje. 

Nisem uspela ne-videti vseh teh madežev in nepravilnosti. Bili so tam, na mojem obrazu. Nisem mogla spregledati vseh svojih dlak, tudi one so bile tam. Preprosta kot siva miška. Nisem prenehala razmišljati o tem, da sem popolnoma neprivlačna. Tudi te misli so bile konstanto tukaj, z mano. In kupi pozitivnega in spodbudnega samogovora niso mogli preprečiti tega, da izginejo.

Kaj se je nato zgodilo, je fascinantno. Povrhu opazovanja vseh teh napak, dlak in teh misli, sem opazila nekaj drugega. Videla sem svoje lice kot čisto vizualno sporočilo – kot takrat, ko sem opazovala barve in oblike pri abstraktni sliki. Svojemu obraza sem dala smisel in naenkrat sem ga videla kot nekaj brez-smiselnega. Ti trenutki so povzročili revolucijo mojega odnosa s seboj. Nisem izbrisala svoje negativne samopodobe. Le- tej sem dodala novo perspektivo. In ta perspektiva je povzročila ravnovesje pri sprejemanju in doživljanju samega sebe.

Menim, da je ravnotežje ključna beseda. Kar me najbolj »zmoti« pri sami ideji (Bodi pozitiven, ignoriraj negativno ipd.), je dejstvo, da sem bila v otroštvu zlorabljena (besedno) s strani mentalno zelo nestabilnih ljudi, ki so počeli ravno to – niso hoteli videti, kako škodujejo drugim. Osredotočili so se le na njihove dobre namere.

Določena mera samokritike, samo-sodbe in dvoma vase je popolnoma sprejemljiva. Je tisto, kar nas pripravi na zmožnost podajanja opravičila, kadar koga prizadenemo. Je tisto, kar nas izboljša na tistih področjih, kjer rabimo več truda in pozornosti. V nas vzbudi dvom o pravilnosti idealiziranja sveta in romanticiziranja odnosov in preko tega vidimo svet jasneje. Tako imenovana »slaba plat« navsezadnje niti ni tako slaba.

Ko sem bila na nekem potovanju, so me okradli. Počutila sem se jezno, izgubljeno in izdano. Toda teh čustev nisem želela ustaviti – želela sem nadaljevati to izkušnjo vse, dokler ne bi spoznala te prej omenjene nove perspektive. Tako se je dejstvo, da sem bila oropana, spremenilo v čudovito življenjsko lekcijo. Ne zaradi tega, ker sem zatrla ves bes in bolečino, temveč zato, ker sem uravnovesila bolečino z lekcijo. 

Življenje je paradoksalno. Kjer je radost, je tudi žalost. Kjer je nadzor, je tudi predaja. Kjer je govor, je tudi tišina. Kjer je destrukcija, je tudi rast. Ne rabimo zanikati t.i. slabe strani. Je nujno potrebna sestavina vsega, kar smo. Vse, kar potrebujemo je, da se več posvetimo drugi strani, katero imenujemo svetloba.

To se mi zdi še posebej pomembno v teh časih, kjer vlada socialni in politični nemir. Kadar poskusimo zamenjati temo s svetlobo, rdečo z modro, narobe s prav – ustvarjamo vojne razmere. Kajti to, kar imenujemo tema in narobe, obstaja z razlogom. Včasih obstaja z namenom, da nam na nek način služi. Včasih obstaja, ker je simptom večje težave. Ne glede na to, koliko se trudimo, da premagamo in porazimo naše sovražnike (vključno z lastnimi demoni), če ne razumemo, od kje prihajajo, se bodo vračali znova in v različnih oblikah. Mir prihaja le iz razumevanja.

Moj perfekcionizem, ki me je uničeval vrsto let, ni bil maligni tumor, ki bi ga morali odstraniti. Je uporaben vzorec. Seveda, ni nam v pomoč, ko se npr. gledam v ogledalo. Toda naučila sem se sprejeti umetnost nenehnega izpopolnjevanja nečesa (brez, da bi upala na to, da bo popolno) in tako sem postala boljša oseba in pisateljica.

Moja samokritika, ki me je nekoč skoraj ugonobila, ni bila bolezen. Sicer se je razpasla in razširila, toda ne zaman. Moja sposobnost gledati kritično na stvari mi je pomagala, da sem razširila lastno perspektivo, odprla svoj um in razumela ljudi bolje. Moja sposobnost, da se kritično ocenjujem mi pomaga pri delu na sebi, priznati lastne napake in nenehno izboljševati.

Naučila sem se, da ne obstaja samo slabo ali dobro. Obstaja le to, kar je najprimernejše ob določenem času. Odgovori so vsi v nas samih. To pa pomeni tudi to, da bodo v vsaki situaciji nekateri naši notranji glasovi primernejši od drugih. Vse ima svoj čas in svoj prostor. Vse je dragocen del naše izkušnje. To ne pomeni, da podpiramo nasilje ali negativne lastnosti, toda ta pristop nam omogoči razumevanje preko obsojanja. Zakaj nekateri ljudi čutijo, da je pravilno škodovati drugemu? Ta pristop se mi zdi veliko prijetnejši, kot da jih enostavno označimo za hudobneže. Morda lahko tako rešujemo tudi družbene problematike. Ključ je v razumevanju vseh plati.

Naučiti se pogledati vase in namesto da se vprašamo: »Kako se znebiti te grozne plati sebe?« »Kako se zaustaviti pri tem grdem početju?«, se vprašajmo: »Kaj bi to lahko pomenilo? Katere potrebe so tiste, ki jih potrebujem in kaj lahko storim, da bi mi le-te bolje služile?«. Lahko se posvetimo holističnemu načinu razumevanja čemu se je nekaj zgodilo, kot se je in si dovolimo raziskati drugačne, nove rešitve za uganke naše eksistence.

Torej, kar sem se naučila v teh letih je nekaj, kar presega samoljubezen. Naučila sem se ravnovesja. Tega, da resnična sreča pomeni, da se ne skrivam pred čustvi, pred sabo. Lahko sem žalostna, jezna, srečna. Lahko čutim vse, kadarkoli pride, in vem, da ne bom obstala v enem trenutku. Da bo vse minilo. Dovolila si bom izkusiti vsa razpoložljiva čustva in nato bom našla svoj mir.

Namesto osredotočenja na svetlo plat bo moja naloga ta, da bom poskusila videti vse strani, odstranila sodbe o tem, kaj pomenijo in cenila kompleksnost vseh mojih izkušenj. To je moč, ki jo posedujemo kot človeška vrsta. Lahko smo radovedni, namesto, da smo zmeraj bojazljivi. Lahko se odločimo, da bomo delali na razumevanju tega, kdo smo in ne tega, kar mislimo, da bi morali biti. Na stvari je mogoče gledati drugače. Lahko se odločimo, da bomo razumeli bolje. Lahko izberemo zavedanje.

tinybuddha.com, Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri