REGRESIJA: Ali nam res koristi?

21. 4. 2016
Deli
REGRESIJA: Ali nam res koristi? (foto: pixabay)
pixabay

Kako koristne so različne tehnike regresije za človekov duhovni razvoj, smo v Sensinem intervjuju vprašali sodobnega estonskega duhovnega učitelja Somanando.

Dejstvo je, da se večina ljudi res ne spomni prejšnih življenj. Živimo v času, ko ljudje mislijo, da imajo veliko znanja, ko se odvija veliko raziskav na različnih površinskih področjih. Na voljo je tudi ogromno delavnic za vse mogoče – od pogovorov z angeli, egipčanskimi bogovi in samorogi. Kot rezultat tega je nastala nekakšna vera, da lahko mnogi vidijo svoja prejšna življenja. Sam ne pravim, da je to narobe, a velikokrat gre le za domišiljo.

Ti pristopi dajejo nekako rožnat pogled, hkrati pa ignorirajo resnične težave. Večina ljudi na tovrstnih delavnicah ugotovi, da so bili bodisi princi ali svečeniki, nihče pa ni bil čistilka, berač ali kmet, ker je to dolgočasno, in prav to v večini primerov pokaže, da gre za domišljijo. V resnici smo bili lahko karkoli, dolgočasna tajnica ali zanimiv znanstvenik, lahko pa tudi kaj negativnega, morda zločinec, morilec ali nasilnež.

Takšna spoznanja so lahko velik šok za človeka in njegov celoten sistem, navajam sicer ekstremen primer, da bi razumeli, da to ni preprosto. Zato je narava postavila v naši zavesti meje oz. omejitve, da se lahko v tem življenju naučimo rasti in da nismo avtomatsko travmatizirani z reko spominov iz vseh prejšnih življenj, ki so bila lahko zelo težka ali tudi dobra.

V nekaterih primerih, kot so razne tehnike regresije in podobno, ljudje dostopijo do nezavednega in tudi do spominov na prejšna življenja. Večina ljudi to počne iz radovednosti, zdi se jim zabavno, kakor da bi šli gledat film. A resnica je, da so prejšnja življenja veliko bolj kompleksna, izkustiti spomin iz prejšnjega življenja je lahko zelo zahtevno. Kaj vse smo lahko doživeli v ducatu ali celo tisočih življenjih, ki smo jih nemara živeli! Pomislimo le, koliko travmatičnih in težkih izkušenj ter zlomljenih src se lahko pripeti že samo v enem povprečnem življenju.

Ko nas resnične duhovne prakse pripeljejo do višjega stanja zavesti, postanemo, kakor rečemo v jogi, nenavezani. Resnična nenavezanost ni, da ti je vseeno za vse, temveč da dosežeš nivo, ko si lahko zelo vpet v nekaj, pa te ne odnese iz ravnovesja. Na tej točki je dostop do prejšnjih življenj lažji, ker se je um sposoben spopasti s tovrstnimi informacijami.

Buda je opisal svojo zadnjo izkušnjo pred razsvetljenjem kot izginotje meje in takrat je lahko videl vsa svoja prejšnja življenja. V danem trenutku jih je bil sposoben harmonično sprocesirati brez škode. Takšno spontano spominjanje prejšnjih življenj na osnovi pravilnega duhovnega razvoja je povsem usklajeno. Ko je človek pripravljen – skozi leta priprav, meditacije in razvoja uma –, pride do spontane realizacije spominov. To je najboljša možnost.

Celoten intervju je bil objavljen v tiskani reviji Sensa april/maj 2016

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez