Kljub občutkom sreče, ki jih prinašajo otroci, je njihova vzgoja za marsikoga najbolj stresna stvar na svetu. Zakaj je starševstvo tako naporna izkušnja in kako jo lahko obvladamo, smo se pogovarjali z Jano Rijavec, univ. dipl. psihologinjo in psihoterapevtko integrativne in gestalt terapije, vodjo centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje Eduko.
Jana Rijavec je mama dveh odraslih otrok, ki v prostem času zelo rada bere, preživlja čas v naravi, posluša glasbo in se posveča odnosom s prijatelji in partnerjem. Med njeno najljubšo družbo spadata tudi živahna psička Bella in očarljiva mačkonka, ki me je med najinim pogovorom mimogrede prišla preverit.
Jana ima z individualno in skupinsko terapijo dolgoletne izkušnje, saj Eduko deluje od leta 1990, delu z otroki pa se je več posvečala na začetku, ko se je ukvarjala z otroki s specifičnimi učnimi težavami, predvsem z legastenijo.
Danes so v ospredju odrasli, čeprav so plišaste igrače ostale v predalu, ker so še vedno pomemben del psihoterapije, ki jo izvaja.
"Tega imam rada," reče in pokaže na črnega hudička. "Ker nam dovoli, da smo lahko tudi poredni. Poredni mislim pozitivno, da si upamo govoriti, se postaviti zase, izraziti čustva. Ljudje se zelo različno odzivajo na igračke, moški jih morda sprejmejo nekoliko pozneje," se nasmehne.
Soba, v kateri se pogovarjava, je mirna in zelo lepo urejena, vsi predmeti so uporabni.
"Vsak udeleženec terapije med njimi izbere svojo družino," se terapevtka smehlja naprej, mene pa pomenljivo pogledajo tri opice, od katerih prva ničesar ne vidi, druga ničesar ne sliši, tretja pa ne govori. A medve sva najin pogovor že začeli.
"Zagotovo je v današnjem času težje vzgajati otroke, nekaterim staršem pa je težje vzgajati nasploh," začne o vzgoji moja sogovornica.
"Imamo različne stile starševstva, družine niso več razširjene, temveč omejene le na mater, očeta in otroke, oba starša delata. Starši se sicer več ukvarjajo z otroki, a ne vsi in ne vedno ustrezno. So takšni, ki postavljajo jasne in ljubeče meje, znotraj katerih se lahko otrok lepo razvija, in takšni, ki bi to otroku radi dali, a ne zmorejo, ne znajo."
Tudi sama sem mama in kmalu mi postane jasno, da bom med najinim pogovorom kmalu glasno vlekla vzporednice med tem, kar govori terapevtka, in med vzgojo svoje hčerke.
Terapevtka nadaljuje: "Če so nas vzgajali v avtoritativni družini, kjer nismo imeli toliko prostora zase, ne znamo vzgajati drugače, le od kod naj bi znali? Vsak pozna primere, ko samega sebe preseneti z besedami in dejanji svojih staršev, takrat način vzgoje ponovimo, še večkrat pa izberemo nasprotje: poznam starše, ki so bili tako revni in zanemarjeni, da hočejo svojemu otroku privoščiti vse – to se včasih konča s paradoksom: pogosto najdemo materialno razvajene otroke v družinah z izjemno skromnimi prihodki."
Postavljanje meja in razvajenost
Razvajenost je po besedah psihoterapevtke ena najbolj neprijetnih modernih popotnic, ki jih za življenje lahko damo otroku. Morda jo povezujemo zgolj z materialnim, a to je le ena njena lastnost, ki ni nujna; razvajenosti je veliko vrst, vedno pa ji dodajamo negativen prizvok.
Psihoterapevtka Jana Rijavec nerada postavlja diagnoze in pripenja etikete, čeprav se temu zaradi narave dela ne more izogniti, raje govori o sindromu razvajenosti, ki ga sestavlja skupek različnih simptomov.
"Nekateri otroci se vedejo ekscesno, drugi so nezmožni empatije, predvidevanja, spoštovanja, so samoljubni, okupirani s seboj, imajo nizko frustracijsko toleranco, kar pomeni, da težko ali sploh ne sprejemajo kritike ... Ni rečeno, da ima otrok vsega preveč, da rečemo, da je razvajen," razlaga.
Do razvajenosti pride, ko starši zaradi notranje stiske – tesnobe, nemoči, občutka krivde, ne znajo ali ne zmorejo postaviti jasne, ljubeče in dosledne meje svojemu otroku, takšne, ki je primerna njegovi zrelosti in starosti. Nepostavljanje meja iz katerega koli vzroka pa tako otroku kot tudi njegovim staršem zagotovo povzroča veliko škodo.
Rijavčeva pojasnjuje: "Otrok, ki dobi vse in se mu za nič ni treba potruditi, nima delovnih navad, ne more razviti občutka odgovornosti in dolžnosti, niti notranjih zaščitnih dejavnikov, kot so samouravnavanje in samodisciplina. Težko razvija nujno potrebne osebnostne lastnosti, ki mu v vsakodnevnem življenju pomagajo pri premagovanju stresnih situacij."
"Poznam primer mame, ki je se je odločila, da svojega otroka teden dni pred testom iz kemije ne bo nič priganjala in nadzirala, ker so ji tako svetovali v šoli, vendar je v njej vse te dni vrel bes, ki se je stopnjeval. Ni zdržala notranjega pritiska, ker ni zaupala sebi in vedenju, da enica ali petica nista nekaj, kar v življenju največ šteje. Perfekcionizem vedno pomeni tudi nesprejemanje sebe. Ni pomembno samo to, kaj se zgodi, temveč tudi ali predvsem to, kako to sami interpretiramo."
Tukaj trčimo ob problem staršev, ki ne znajo postaviti meje in svoja čustva prenašajo na otroka. Mislijo, da otrok ob njihovi odločitvi trpi, čeprav v resnici trpijo oni sami.
Druga težava je neprimerno postavljanje meja, ki se pogosto pojavlja pri permisivni vzgoji. Otroku naj bi dali dovolj prostora, da se bo sam odločil, pri tem pa se pozablja, da ima otrok temeljno pravico, da se starši odločijo namesto njega. Marsikatere odločitve otrok ne zmore, saj je še premajhen in je odločanje zanj preveliko breme.
"Otrok se na primer ne more iz pravega razloga odločiti. ali bo šel spat ali ne in ali bo namesto kosila pojedel čokolado. Starši smo odgovorni za to, da upoštevamo njegove potrebe. Povsem nesmiselno se zdi dvoletniku razlagati, da mora v posteljo, sicer bo zaradi pomanjkanja spanca siten in utrujen. Majhnega otroka dajmo preprosto spat. Zavedati se moramo, da so meje tiste, ki mu dajejo potrebno varnost," pove Rijavčeva.
Zmotno je misliti, da so samo očetje tisti, ki naj bi postavljali meje, medtem ko mame razvajajo, prav je, da to počneta oba starša.
"Nisem pristaš strogosti, govorim o jasnih, ljubečih mejah. Oba naj razvajata v pozitivnem pomenu besede, torej v okviru jasnih in ljubečih meja, in hkrati postavljata meje, ki so primerne otrokovi starosti," strne misel terapevtka.
Popuščanje in vztrajanje
Otroci imajo naravno lastnost, da nas nenehno preizkušajo, saj tako preverjajo svoje meje in si (ali pa tudi ne) poustvarjajo občutek varnosti. To je pravzaprav njihova naloga, medtem ko je naloga staršev, da ne popuščajo.
"Če otroku danes dovolimo nekaj, ker pač nimamo energije, da bi naredili drugače, naslednjič pa mu to prepovemo, ne bo šlo. Če otrok nečesa ne sme, tega ne sme – pomembno se je potruditi za doslednost, tudi kadar gre vse narobe in resnično nimamo volje, da bi pravilno rešili težavo, ki se je pojavila. Problem nastane, ko otroku postavimo mejo in mu hkrati dovolimo, da je ne upošteva, takrat je do razvajenosti le še korak. Otrok mora upoštevati avtoriteto, ker še ni zrel za to, da bi prevzel odgovornost za življenje," poda primer Rijavčeva.
V isti sapi navede misel Penelope Leach, svetovno znane angleške psihologinje, ki se ukvarja s starševstvom in vzgojo otrok in ki – zanimivo – pravi, da otrok ni razvajen, če njegovih staršev njegovo početje ne moti.
"Če vas ne moti, da vaš otrok ponoči hodi k vam v posteljo, morda ni razvajen, a vprašanje je, ali je to dobro zanj. Morda s skupnim spanjem zadovoljujete svoje potrebe in ne njegovih," doda Jana Rijavec.
To je dovolj, da vsa moja odločnost, da pri intervjuju ne bom preveč osebna, popusti. Notranji dvomi o vzgoji so vedno večji in skoraj se zjočem, ker me preplavi občutek, da sem najslabša mama na svetu.
"Postavite zdaj mejo svoji hčeri, kako se počutite?" me izzove Jana. Ne vem, kaj bi rekla. Najprej vse postane prazno, potem pa zelo težko. Tako brezizhodno. "To je nemoč," mi pojasni terapevtka.
Kako naj takšni starši vztrajamo pri meji, ki smo jo postavili, sprašujem Rijavčevo.
"Najprej naj vam povem, da z vami ni nič narobe, le graditi morate začeti tisto, česar še nimate. Naša čustva se osredotočajo okoli misli, ki so hitro minljive, čeprav zelo intenzivne. Zelo rada uporabim prispodobo diskokrogle, narejene iz tisočerih majhnih stekel: ko imamo zoženo zavest in nas obvladujejo čustva, vidimo le eno stekelce, nikoli cele krogle, torej celote, nas samih. Tukaj in zdaj je način, na katerega svet dojema otrok, čeprav naj bi bila v resnici ogromna razlika med čustvenim doživljanjem otroka in odraslega. Kljub temu se zgodi, da nas premaga otrok v nas."
Starši bi morali poiskati rešitev, najti pot do tistega, kar jim manjka, tako da vzpostavijo razdaljo do svojih čustev in uvidijo, da sami niso to čustvo. Pomembno je, da stopijo v kontakt s čustvi, da prepoznajo težavo.
"Težko damo otroku nekaj, za kar ne vemo, da obstaja. A že to, da hočem nekaj spremeniti, je korak. Bojmo se staršev, ki jim je vseeno, ki se ne poglabljajo v to, kako vzgajajo, in ki se ne vprašajo, kaj lahko naredijo, da nam bo nekoč vsem bolje. Nikoli ni prepozno, ne za nas ne za otroke, res pa je, da je lažje predvidevati kot zdraviti – ozaveščenost je pomembna, zato je prav, da iščemo, beremo, se izobražujemo, obiskujemo psihoterapijo ... Ko sem se še izobraževala, mi je en od sinov po neki seansi psihoterapije dejal, da sem vsakič lepša," med smehom zaključi misel Rijavčeva.
Vzgoja v šoli
So starši, ki menijo, da bo šola popravila, česar sami niso mogli doseči ali spremeniti, vendar me Rijavčeva takoj postavi na trdna tla: "Srce me boli, ko včasih vidim, kakšne šole imamo in v kaj vzgajajo naše otroke. Tudi v šolah so meje porušene oziroma ni jasne razdelitve meja - na eni strani od otrok veliko pričakujemo, na drugi pa preveč popuščamo."
"Otrok ima pravico do poslušanja pouka, do miru, pa sem na primeru lastnega sina doživela, da ni bilo tako. V razredu so imeli sošolca, ki se je spravljal na vse, tudi na učiteljico ... Nekega dne se mu je uprl moj sin in zgodilo se je, da sam s tem sošolcem ni imel nikoli več težav. Kaj nam to pove? Da se je tistega otroka dalo ustaviti, pa tega nihče ni naredil. Včasih se otroci res ne morejo nadzorovati, pogosto pa jih samo podcenjujemo in mislimo, da se jih ne da ustaviti, s čimer tem otrokom zagotovo naredimo škodo."
Dejstvo je, da z vzgojo otrok začnemo že veliko prej, preden vstopijo v šolo – vztrajamo pri aktivnosti, pospravljanju, razvijanju avtonomnosti, ki prinese dolžnosti in odgovornosti. Vse to otroku poveča samozavest in samozaupanje.
Otrok, ki nima izkušnje uspešnega reševanja konfliktov, premagovanja ovir ali dobro opravljene naloge, ne more razviti teh veščin, brez dolžnosti pa ni pravic, zato se pojavijo frustracije. Otroka učimo s spodbudo, ne s potuho (ah, tega ti ni treba znati) ali z žaljenjem, pritiskom (kako si neumen, da tega ne znaš).
Če ga vsega tega uspemo naučiti, preden vstopi v šolo in tako tudi nadaljujemo, ima otrok vse možnosti, da bo v življenju uspešen – da bo dosegal tisto, kar si želi.
Kaj pa puberteta?
Za konec sva se s terapevtko posvetili še puberteti oziroma tistim letom, ki se jih vsak starš potiho najbolj boji.
"Spet gre za preizkušanje meja, a če smo zgradili ljubeč odnos, bomo brez večjih prask preživeli tudi to turbulenco. Če smo otroka vedno spoštovali, bo tudi otrok spoštoval nas in z njim bo vedno mogoče doseči dogovor. Če otroka zmerjamo, da je neumen in len, bomo to enkrat dobil nazaj. Če ne prej, zagotovo takrat, ko bo vstopil v puberteto. Spet smo pri določanju meja. Morda se sprašujemo, kako smo lahko dopustili, da ima pubertetnik, ki je odvisen od nas, takšno moč, da nam uravnava življenje?"
To je vprašanje, ki ga Jana Rijavec pogosto postavi staršem, s katerimi išče nove rešitve. Ko me zanima, kaj odgovorijo, se toplo nasmehne: "Odgovora ne poznajo in to je povod, da raziskujemo.
Nikoli ni prepozno, treba je le prevzeti odgovornost tako za svoja dejanja kot za otroke in se izobraziti. Pohvalno je ne pa sramotno, če se odločimo otroku dati več.
Katja Golob, foto: Mateja Jordović Potočnik, Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
