Sem Eva, stara sem 31 let in šele v zdaj sem začela zares živeti. Pred mesecem dni sem se morala umakniti v Krizni center. Bilo mi je za umreti, ko sem uvidela, da je fant s katerim sem bila dolga leta, resnično nevaren in nepredvidljiv.
Prej sem verjela, da se kaj takega lahko zgodi samo drugim ljudem, takim, ki niso izobraženi ali situirani do te mere, da bi prepoznali nevarnost. Sama sem mislila, da prijateljice pretiravajo, ko me opozarjajo, da to, da me fant zapira v stanovanje ni normalno. Jaz sem verjela njemu, ki mi je govoril, da me ima tako zelo rad, da me noče deliti z nikomer.
Tudi družabnemu življenju sem se odpovedala, da ne bi povzročala nemirov v najini zvezi, saj je bil fant kar ljubosumen. Pač ni prenesel, če me kdo gleda in če se pogovarjam s kom predolgo ali se posvečam kakšni dejavnosti. Hotel je biti v centru pozornosti, vedno in povsod. Znal je narediti, da je imel mojo popolno pozornost, še posebej takrat, ko je začel kar na lepem vpiti, me poniževati in primerjati z živalmi. Ko se je zgodilo prvič sem bila osupla, a sem verjela, da je zadnjič in si razložila, da je verjetno preveč pod stresom, zaradi službe.
Potem se je dogajalo vsak vikend in morala sem bežati od doma v gozd, da nisem slišala njegovih zmerljivk in žaljivk. Kako je znal biti surov! Pa me je klical po telefonu in se z avtomobilom vozil po kraju in me iskal, jaz pa sem se skrivala med drevesi in jokala. Počutila sem se bedno in krivo, predvsem pa nerazumljeno in zavrženo. V prsih sem čutila močno bolečino in želela sem si, da bi bilo to le nočna mora.
A žal je bila resničnost ta, da sem se zbujala sama v veliki postelji, ker on nikoli ni zares spal z menoj, samo silil me je v spolnost in risal grafe ter računal kolikokrat sva v povprečju imela spolni odnos v določenem času. Počutila sem se krivo, ker nisem želela imeti spolnih odnosov z njim, a sem se zaradi miru v hiši od časa do časa pustila, da je opravil svoje, čeprav je v meni vse kričalo, NE. Pustila sem se posiliti in sedaj sem globoko jezna in žalostna zaradi tega.
Včasih me je peljal na morje. Vedel je, kako rada grem poslušat valove in se greti na soncu. Imel je moč nad mano, ko je določal kdaj greva in me provociral, da sedaj pa ne bo šel z menoj, ker sem tako slaba in ga ne razumem. Vse me je bolelo, ko je od mene zahteval, da priznam, da sem bedna in da sem vsega sama kriva. Morala sem reči, da sem bedna prevarantka. Potem se je smejal na ves glas in užival, ko me je gledal, kako sem se plazila po tleh.
Ko se je odločil, da lahko grem z njim na morje, sem morala biti takoj pripravljena za odhod. A po poti se je ponovno izživljal nad mano. Enkrat je ustavil avto od nekem gozdu in ugasnil luči, da je bilo temno kot v rogu, šel je iz avta in vpil in razgrajal. Takrat sem bila že navajena vsega hudega in sem mirno čakala v avtu, da ga mine, a je prišel do mene in zahteval, da grem ven iz avta ter mi očital, da sem bedna prasica. Spet drugič je ustavil na črpalki in se usedel na pločnik in čakal.
Čakala sem tudi jaz, mnogo kasneje se je usedel za volan in vozil po ovinkih tako hitro, da mi je bilo slabo. Znal je priti do mene ves prijazen, da mi bo dal lupčka, a me je ugriznil v ustnico. Počutila sem se izigrano in prevarano ter ponižano. Večkrat me je udaril, v kopalnici me je brcnil v kolk, da me je bolelo, vame je metal stvari in me zraven prepričeval, da sem vsega sama kriva, ker sem tako bedna in slaba ter nesposobna. Postalo me je strah, nisem vedela, česa vsega je še zmožen.
Zbrala sem pogum in poklicala v Krizni center društva Ženska svetovalnica, ker sem po naključju našla njihov letak in prijazne gospe so mi povedale, da to kar se mi dogaja, je nasilje, psihično, fizično in spolno ter mi predlagale umik na varno, kjer so zame poskrbeli z informacijami in podporo.
Sedaj vem, da sem živela v peklu, pa si tega nisem hotela priznati, saj sem verjela, da sem sama odgovorna za zvezo, kar sem se naučila od svoje mame, ki je vedno prevzemala odgovornost še za očeta. Vključila sem se tudi v individualne pogovore, kjer ozaveščam svoje življenje in spoznavam kdo v resnici sem in kdo so drugi ter se tako učim, komu gre zaupati in komu ne.
Hvaležna sem za vso pomoč in za spoznanje, da imam pravico živeti brez nasilja in da so ljudje, na katere se lahko obrnem po pomoč, ker sedaj vem, da mi ni treba vsega sama.
Akcije proti nasilju nad ženskami
Nočem biti posiljena. Nočem živeti v strahu. Nočem biti pretepena.
Več: zenska@svetovalnica.org, www.drustvo-zenska-svetovalnica.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
