Kdor otroku ne dopušča, da bi bil jezen ali žalosten, mu ne pusti, da bi se zdravo razvil

23. 3. 2024
Deli
Kdor otroku ne dopušča, da bi bil jezen ali žalosten, mu ne pusti, da bi se zdravo razvil (foto: profimedia)
profimedia

Včasih je vir trpljenja za otroka to, da je zanemarjen, da doživlja nasilje in zlorabo. Lahko pa trpi tudi zato, ker ne sme biti jezen, žalosten ali hudoben. To izkušnjo so mnogi med nami ponesli s seboj v življenje. Sreča je čudovita, obvezna sreča pa je prava mora.

Kdor otroku ne dopušča, da bi bil jezen ali žalosten ali da bi izrazil hudobno misel, ko to začuti, mu ne pusti, da bi se zdravo razvil. To ne pomeni, da lahko otrok potem s tem čustvom nemoteno rovari v okolju ter stori karkoli. Gre za to, da je njegovo čustvo prepoznano kot njegova pravica in da lahko računa na naše razumevanje in pomoč.

Pustiti otroku pravico do njegove nesreče je prvo dejanje spoštovanja. Čustvo se mora izraziti, da ga sploh spoznamo v njegovem loku, da se naučimo, kako se pojavi, kako nas zajame in kako končno izzveni. Če ob tem doživljamo miren pogled svojih varuhov, postopoma spoznamo, da take nevihte sodijo v naše življenje, da so vsi ljudje taki. ...podobni kot mi. Spoznamo da je vse to mogoče uravnavati, reševati, izmenjati s kom, ki mu zaupamo. Spoznamo, da obstaja pot in da jo lahko prehodimo skupaj.

Če ustavimo, prekinemo ali preusmerimo občutenje, zapremo pot do olajšanja in spoznanja. Sposobnost reševanja se ne more razviti iz cenzure. Otrok čuti, da se je pred močnim čustvom nujno ustaviti, ga zavreti in se preusmeriti drugam. Toda kam? Prav tu je bistvo težave: ne usmerim se več v občutke, ki pomagajo rešiti težavo, usmerimo se nekam, kjer lahko pozabimo, kaj se nam dogaja, Usmerimo se v odtujeno, navidezno obvladanost.

Ta obrat otroku škodi, saj v tem dogajanju ne razvija ne svoje občutljivosti za lastno doživljanje kot tudi ne sposobnosti za samouravnavanje. Zavest sploh ni vpletena v stvarno dogajanje v telesu in čustvih, deluje samo še kot cenzor, kot redar, ki skrbi za spoštovanje pravil. Tak otrok postaja odvisen od zunanjega vodenja in pritiska in nima osnov za osebni moralni čut.

Gledati otrokovo žalost, biti ob njem in je ne prekinjati za vsako ceno, opazovati izpad sovražnosti in pomagati otroku, da se o tem svobodno sprašuje, ga dojame in preseže, zadržati našo potrebo po otroku, ki je srečen ... tudi to je ljubezen.

Če iščemo v otrokovem dobrem počutju potrjevanje sebe, v njegovi pridnosti zagotovilo za svojo vzgojno uspešnost, v njegovi pomirjenosti dokaz, kaj vse znamo ... potem otroka oviramo v osamosvajanju.

Otrok res rabi srečne trenutke, uživanje, veselje, brezskrbnost, sprostitev, toda to naj ne bi bilo obvezno. Ali res hočemo vzgojiti otroka, ki bo nasmejan po službeni dolžnosti, dovoljenja za jok, bolečino, dvom in agresijo pa nima in se zato ne more naučiti živeti? Ko ga bodo ta čustva nekoč popadla, jih bo znal samo zatirati. Morda mu bo uspelo, zelo verjetno pa ne. Tedaj bo nebogljen, sam na čolnu brez vesel, brez sposobnosti razmišljanja in uravnavanja neznanih, nedopustnih viharjev v sebi.

Imejmo radi otroke, kot so, priznajmo jim, da so ljudje kot mi. Počlovečena družba raste tudi iz tega, da ljubimo in negujemo otrokovo človeško, zapleteno vsebino. Odpovejmo se rožnatim, lepo rejenim in vsestransko opremljenim otročičem iz oglasov, raje poglejmo od blizu človeka, ki je manjši od nas, a zato nič manj vsestransko človeški, potreben spoštovanja in tople bližine.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez