Prestrašeni um ustvarja KRČ

Um, ki se boji izgube, je kot kakšen pokvarjen mehanizem, ki ne glede na realne okoliščine vztrajno želi opravljati svojo dobro znano funkcijo obrambe in zaščite, vendar je tisto, kar resnično počne, prav nasprotno – prizadene nas.

Prestrašeni um ustvarja KRČ (foto: unsplash) unsplash
10. 1. 2019

Ne dovoli nam, da uživamo. Ustvarja krč. Uničuje prav tisti fini občutek povezanosti z drugo osebo, ki ga želi ohraniti. Kako paradoksalno.

Logika prestrašenega uma – ne predaj se!

Torej logika tega prestrašenega uma: "Zdaj mi je tako lepo. Če to izgubim, bi mi bilo grozno! Kaj lahko naredim, da bom preprečila to katastrofo?" In potem se začne scenarij, ki se vrti po glavi: otrok je padel, razbil glavo, treba je klicati reševalce ...

Ali, ko gre za moškega: prijela ga je kriza srednjih let, obrača se za mladimi puncami, zaljublja se, pride do polomije ... In, naenkrat, čudovit občutek povezanosti z ljubljeno osebo se prelevi v težo, žalost in – kar je najpomembneje – tam kjer je bila prej fina vibracija ljubezni, se zdaj dviga stena. Um je ukazal: "Ne čustvuj!" Ta 'zid nečustvovanja' je lahko zelo prepričljiv. Tako zelo prepričljiv, da človek pomisli: "Saj me on oz. ta zveza sploh ne zanima. Če pride do izgube, to ne bo tako grozno."

Lepi spomini

Vsak strah pred izgubo ni enak. Ljubljeno osebo lahko izgubimo na različne načine, in tisto, kar nas najbolj straši, je smrt. Toda če bi do takšne izgube zares prišlo, bi bili edino, kar bi nam v takšnem trenutku lahko pomagalo, lepi spomini na ta odnos, na nepozabne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Ta fina, prijetna čustva ne izginejo po izgubi ljubljene osebe, temveč trajajo tudi po njeni smrti.

V tolažbo je vedeti, da nas prav dopuščanje in izražanje teh lepih občutkov ščiti pred bolečino zaradi izgube. Ne glede na to, da um ves čas ponavlja: "Načrtuj, zavaruj se, predstavljaj si najslabšo možnost in se pripravi", je tisto, kar zares pomaga, ravno nasprotno – prepuščanje trenutkom veselja in povezanosti.

Prepustite se veselju

Zato se vsakič, ko vam um vsili kašen obrambni scenarij, spomnite, da je v tem primeru edina prava obramba opuščanje vseh obramb. Če se prepustite doživetju drugih, sveta in sebe v tistih najbolj finih vibracijah radosti, povezanosti in užitka, pozneje ne boste razočarani in prizadeti, ker je izginilo, temveč zadovoljni, ker je obstajalo. Zadovoljstvo, ker ste bili del nečesa lepega. Zadovoljstvo, ker ste čutili in se prepustili čustvu. Zadovoljstvo, ker ste živeli.

Obstaja tudi druga različica istega strahu pred izgubo, ki sploh ni vezana na ljubljeno osebo, temveč na izgubo tega finega, radostnega ali nežnega čustva. Na primer: v gorah ste, narava je očarljiva in ulegli ste se na travo, da bi opazovali oblake. To je trenutek, ki ste ga čakali, o katerem ste sanjarili v svoji pisarni, in nič vam ne preprečuje, da bi v tem uživali, a prav takrat ko se želite povsem prepustiti naravi in uživati v vseh teh čutih, pomislite: "Kaj če padem in zlomim nogo?" In um že odvihra na delo. Vrti scenarij: "Če bi šlo za odprti zlom, me sploh ne bi smeli premikati, temveč bi ..." In tako naprej, in tako naprej. Dovolj. Nič več vam ni do opazovanja oblakov, temveč bi raje preverili, ali imate signal na prenosnem telefonu.

Prepuščanje užitku v naravi in prepuščanje užitku z ljubljeno osebo imata en skupni imenovalec: zelo lep občutek. In ko se ta zelo lep občutek povezanosti, ljubezni ali radosti prikaže, se lahko prikaže strah pred izgubo tega čustva. In takoj ko nastopi strah, je lepo čustvo že izgubljeno.

Tomica Šćavina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri