Prelepo magično bitje, zakaj si tako osamljeno?

Prelepo magično bitje, zakaj si tako osamljeno, ko pa vendarle imaš stopala umazana od zemlje, po kateri hodiš, divje in neukrotljive lase, premešane od vetra in sol, ki se neslišno pretaka po tvojih kosteh?

Prelepo magično bitje, zakaj si tako osamljeno? (foto: unsplash) unsplash
5. 11. 2018

In potem je tukaj še zrak, ki ga dihaš – potencial neskončnih možnosti, dih vsega, kar si in kar hočeš postati, ocean, molitev… rešitev. Zato naslednjič, ko te bo sonce nežno poljubilo na lica, se ti nasmehnilo in pustilo topli pečat na tvoji duši – prosim pomni vse te različne načine, s katerimi si bilo dotaknjeno, ko si se počutilo osamljeno.

Zakaj v tej moderni dobi, kjer obilje raznovrstnih informacij in pripomočkov kar veje iz vsake špranje, še vedno čutimo osamljenost?

Čemu se nam zdi, da kljub milijardam ljudi še vedno tekom dneva lahko občutimo neznosno praznino in bolečino ob tem, da smo popolnoma sami na tem planetu in da se kot duhovi gibljemo med množico, a v resnici nas nihče ne zazna. Nihče nas ne vidi. Nihče nas ne čuti. Koliko ljudi ima ob sebi družino in partnerja in se počuti neznosno osamljeno, ker se je komunikacija izgubila s prevodom. Kakor, da govorimo isti jezik, a hkrati popolnoma drugačnega. Komaj, da še ga uspemo razvozlati.

Toliko družbenih omrežij in kljub temu občutek, da je vse skupaj le veliko hrupa za nič. Ker konec koncev je tisto, kar šteje, skrito popolnoma drugje. V občutku razumljenosti, v občutku, da te nekdo dejansko sliši. Da te nekdo vidi. Vidi, takšnega, kot si in ne takšnega, kot bi naj bil ali še huje – kot se izdaja na profilni sliki Facebooka.

Vemo, da se za marsikaterim nasmehom skrivajo žalostne zgodbe. Morda ne tragične, toda vsekakor zgodbe, kjer nekdo nekje ni bil slišan. In kako malo je potrebno, da se človeku pogleda v oči in se ga vpraša: »Kako si, si dejansko v redu? Ni se ti potrebno pretvarjati, da boš meni ugodil in da meni ne bo neprijetno«.

Zakaj toliko pretvarjanja in naprezanja, da bi ugodili podobi vselej srečnega človeka, ki je po neki formuli odkril recept za vse najboljše jedi tega sveta. A zvečer, ko je treba leči v posteljo, postati tako lačen, hrane pa nikjer. Kje je torej hrana? Hrana za dušo? Kje smo jo pozabili, komu se je zdelo, da je nepotrebna in predvsem precenjena, kadar se gre za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Zdi se mi, da smo v nekaterih aspektih dodobra dodelali naša življenja. Imamo najboljša oblačila, dišečo kozmetiko in super pametne telefone. Kje pa nameravamo nahraniti naše duše?

Zame je to sprehod v naravi ali pa celo obisk najljubše brezglutenske, veganske restavracije, kjer ne le, da mi nahranijo želodček, hkrati dobim še potrdilo, da sem na pravi poti, kar se tiče prehranjevanja in da zaradi mojega načina življenja nisem nek »čudak« ali še huje, »razvajenček«. Ne, to je samo zame in to je nekaj, kar me razveseli do globine moje duše. To je zame svetost. In teh občutkov mi ne more in ne sme nihče vzeti.

Če dobro pomislim, se hrana za mojo dušo vedno skriva v najpreprostejših obredih in rečeh. Veliko mi pomeni, da zjutraj pol ure sploh ne spregovorim, da lahko v miru naredim svoj jutranji ritual. In ne, nisem sama, nimam vsega časa na svetu. Ampak to so moje zahteve. In teh ne dam. Veliko mi pomeni tudi, da preberem dobro knjigo in da jo lahko vtisnem v svoj spomin, kjer me na mrzle dneve greje spomin nanjo. In mi daje gorivo. Veliko je teh reči, ki so kot polena, ki me zalagajo z ognjem. In ne, ne dam jih za nič na svetu. Ne glede na vse, je to moja pravica, ki jo zahtevam brezpogojno in samo zase.

In biti osamljen v tem svetu je nekaj, kar se pravzaprav lahko dobro zaceli, prav tako kot se ozdravi bolezen, že samo s tem, da se dobro in pravilno nahranimo. Naj bo to hrana za dušo ali kar tako. Če si resnično dopustimo, da se spoznamo, predvsem takrat, ko smo sami in tudi osamljeni, bomo dan za dnem in noč za nočjo odkrivali namige, ki bodo naš obstoj vsaj za kanček olajšali in naredil prijetnejši. In potem morda nekoč nekega dne – spoznali, da je biti sam prav tako kot bit v družbi. Prijetno.

Upam, da bo vsak, ki se sedaj počuti osamljeno in izgubljeno, sam spoznal, da je to le vmesna postaja na poti do odkritja veličastne in brezkompromisno izpopolnjene verzije samih sebe. Naredi si le eno uslugo - prosim, pomni vse te različne načine, s katerimi si bil/a dotaknjen/a, ko si se počutil/a osamljen/a.

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri