Praznujte zaradi Življenja samega

Človek je bitje dveh svetov – duhovnega in fizičnega. Naša narava je torej dvojna – božanska in živalska. Živimo v vidnem svetu, svetu pojavov, vendar so naše korenine na nebu, v večnosti. Kot dedičem božanske narave so nam dane smernice, kako živeti v svetu snovnosti, da se v njem ne bi izgubili ali zašli, da ne bi postali nemočni odvisniki tega sveta senc. Te smernice so naša vest, ki tli v vsakem izmed nas, in nezmotljivo ve, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj ni. Toda – kdo sploh še sliši njen glas? Kdo ji prisluhne ali se obrne nanjo v trenutkih negotovosti?

Le tisti, ki ne slišijo glasu svoje vesti, lahko mirno živijo v svetu, kot je naš. Kakšen svet smo vendar ustvarili? Kaj gledajo naše oči? S čim vse tratimo svoja bogata čutila? Kaj poslušajo naša ušesa? Kašen zrak dihajo naša pljuča? Kakšno vodo pijejo naša usta?

Zastrupili smo svoj obstoj. Poteptali njegovo svetost. Kakor slepi ptiči se zaletavamo v vedno nove pasti svoje nižje živalske narave. Dovolili smo, da se naša srca polnijo z zavistjo in nehvaležnostjo. Zgradili smo mostove sovraštva in drug pred drugim zaprli vrata svojih src. Izgubili smo svojo toplino in poteptali predanost Življenju. Izgubljeni v lastnem gnevu smo se zadovoljili s koprenami tega temačnega sveta, v katerem živimo brez ljubezni, brez sočutja z drugimi bitji, brez občutka povezanosti. Ne vemo več, da prizadeti drugega pomeni zadati rano sebi, svoji nežni duši, da to pomeni kršiti višje univerzalne zakone.

Potrebujemo drugega, da bi lahko spoznali sebe, da bi se v njem videli in prepoznali svoje bistvo. Potrebujemo se zaradi ljubezni, radosti, za smeh in solze, za srečo in bolečino. Pripadamo vendar enemu Življenju. Skozi nas teče ista reka. Nismo ločeni. Vse kar obstaja v univerzumu, diha ista božanska energija ljubezni. V dihu je Življenje, ki diha skozi nas. V tem čudežu bivanja imamo skupni božanski Vir svojih hrepenenj.

Če bi zmogli združiti svoje čudovito notranje bogastvo, če bi vsak od nas Celoti daroval najboljše, kar premore, bi naš planet postal neusahljivi zaklad ljubezni in modrosti, ki bi bil na voljo vsakemu in vsemu. In če bi se na tisoče ljudi po vsem svetu smejalo, pelo, plesalo, praznovalo v zanosu božanskega, konflikti in vojne pač ne bi bili možni.

Življenje nam je bilo v resnici darovano za radost, ustvarjalnost, praznovanje – za slavljenje tega, kar je v nas najboljše, najlepše, najvrednejše. Zato praznujte! Ne zaradi kakšnega posebnega dogodka ali praznika, praznujte zaradi Življenja samega.

Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani številki revije Sensa 

• Preberite si še: 7 težav, s katerimi se srečujejo stare duše

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja