Pozitivne afirmacije zares delujejo, a ne vedno!

Če želite biti zadovoljni sami s seboj, morate svoj um reprogramirati tako, da bodo vaše želje postale tudi dejansko stanje. Ena od možnosti, da to dosežete, so tudi pozitivne afirmacije (ali avtosugestije).

25. 8. 2013

Ponavljajte si, v svojih mislih ali pa na glas, pozitivne trditve o sebi in svojem blagostanju, znova in znova in znova, pa boste sčasoma, trdi teorija, prepričali svoje nezavedno, da je to, kar si pripovedujete resnica, podzavest pa bo resnico dejansko tudi udejanila.

Klasične afirmacije, ki jih večina dobro pozna, so npr.:

  • vsak dan v vsakem pogledu vse bolj in bolj napredujem (sem boljši in boljši, močnejši in močnejši),


… lahko pa bi poskusili tudi z:

  • zelo sem vesel (zelo sem vesela),
  • srečna sem (srečen sem),
  • sem ljubljena (sem ljubljen),
  • sem samozavestna (sem samozavesten).

 

Zdi se smiselno, kaj ne? In tako čudovito enostavno …

Pa vendar nekatere raziskave kažejo, da ni nujno tako. Vsaj ne vedno.

Študija, ki je pod drobnogled vzela napotke iz ene od številnih knjig za samopomoč, ki jih je zadnja leta moč kupiti na praktično vsakem vogalu, in jih preverila na dveh skupinah ljudi:

  • prva skupina je slabih pet minut prosto zapisovala svoje misli,
  • druga skupina pa je taisti čas porabila za to, da si je ponavljala pozitivno afirmacijo: Sem ljubezni vredna oseba.


Po koncu vaje so izmerili razpoloženje in stanje samozavesti udeležencev obeh skupin.

In?

Ugotovili so, da so bili ljudje z visoko samopodobo v skupini, ki si je ponavljala pozitivne afirmacije, precej bolje razpoložena kot tisti ljudje z visokim samospoštovanjem, ki so pisali zgolj prosti spis. Afirmacije torej delujejo ;)

Hm, počasi.

Izkazalo se je namreč tudi, da so se ljudje z nizko samopodobo v skupini, ki si je ponavljala pozitivne afirmacije, počutili veliko slabše od tistih ljudi z enako nizko ravnijo samospoštovanja, ki so zgolj zapisovali svoje spontane misli.

Skratka, izkazalo se je, da afirmacije delujejo, vendar ne vedno tako, kot bi si to morda (takoj) želeli (ali kot to tako vehementno obljubljajo avtorji pop psiholoških uspešnic). Še več. Zdi se, kot da afirmacije ne vplivajo najbolje ravno na tisto skupino ljudi, ki bi njihov ugoden učinek najbolj potrebovala.

In kaj zdaj?

Preden zaključimo poglavje pozitivnih afirmacij z dokončno oceno: za ali proti, bomo raje previdno počakali na še kakšno, tej sorodno raziskavo, ki bo izsledke te raziskave potrdila, ovrgla ali vsaj poglobila razumevanja principov delovanja avtosugestij. Med drugim tudi zato, ker je bila omenjena raziskava do neke mere omejena:

  • preizkusili so učinke zgolj ene same afirmacije (morda pa bi katera druga afirmacija dosegla povsem drugačne učinke),
  • udeleženci so dobili nalogo, da si ponavljajo pozitivno afirmacijo, nihče pa se ni ukvarjal z njihovo čustveno angažiranostjo v procesu (kar nekaj pomembnejši avtorjev je mnenja, da ponavljanje zgolj besed ne daje pravega učinka ter da šele čustvena angažiranost in dejanska vizualizacija željenega delata 'čudeže'),
  • in ker so se v raziskavi osredotočili zgolj na nekaj minuten, osamljen poskus pozitivnega samogovora (praksa namreč kaže, da bi se pozitivni učinki pri ljudeh z nizko stopnjo samospoštovanja lahko pokazali šele na daljše časovno obdobje (npr. šele po nekaj dneh, tednih, mesecih ponavljanj takšnih afirmacij).


Vsem tistim, ki vas to področje bolj zanima, pa v ogled priporočamo tole: slavna Louise L. Hay in njen dokumentarec.

Zbrala in uredila: Nataša Zupanc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri