V turobnih novembrskih dneh me je presenetilo čudovito vabilo, ki je nežno ogrelo srce. Pisala mi je knjigoljubka, ki sem jo preko televizijskih ekranov dalj časa občudovala. In me tudi po njeni zaslugi knjiga briga.
Pobožala me je z besedami in me namesto na čaj, povabila v Trubarjevo hišo literature na pogovor o tistem, o čemer najraje govorim: o knjigah. Knjigoljubka Tina enkrat na mesec organizira pogovore, ki jim je nadela pomenljiv naslov Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si. Izbran gost izbere pet knjig, o katerih poteka pogovor.
Srečanja s Tino sem se izjemno veselila. Spoznati nekoga, s komer lahko govorim o knjigah, je zame neprecenljivo. Mučilo me je le vprašanje: kako naj izberem pet knjig? To je namreč podobno, kot da bi morala izbrati pet oseb, ki so najbolj zaznamovale moje življenje.
Ker ne pišem recenzij, temveč prepisujem čustva, ki se pojavljajo ob branju knjig, je bila naloga težavna. Knjig namreč ne presojam kritično. O njih ne znam pisati in govoriti strokovno. Temveč le o tem, kako se me dotaknejo. Kaj v meni premaknejo. In kaj pustijo z razlogom nedotaknjeno.
Od poletja sem objavila 39 zapisov o knjigah. Vendar o knjigah, ki pustijo najgloblji pečat praviloma ne pišem. Podobno kot težko pišem o ljudeh, ki jih nosim globoko v srcu. S pisanjem namreč racionaliziram stvari. Najlepših, ganljivih, čarobnih in najbolj intimnih stvari pa ne želim racionalizirati, temveč občutiti. O njih nekoliko lažje govorim, kot pišem.
Ker sem imela možnost govoriti in ne pisati o knjigah, sem izbrala tiste, ki so me globoko ganile. Nekatere izmed njih so me v določenem življenjskem obdobju tudi ranile. Izbrala sem podobno, kot bi najbrž izbrala tistih pet ljudi, zaradi katerih se moj širni svet vrti in se ob njih moje srce umiri.
Na seznam sem uvrstila tiste, ob katerih sem hkrati jokala in se smejala. Tiste, ki so povzročale stiskanje v grlu in bolečino v želodcu. Tiste, ki so me dvignile visoko, mi povrnile vero v ljubezen, življenje in človeka. In dokazale, da je imel John Donne vendarle prav: noben človek ni otok, povsem sam zase.
Nekoč sem verjela, da sem po vsaki prebrani knjigi bolj čudna in osamljena. Da me vse manj ljudi razume. Danes čutim drugače. Knjige zbližujejo. Povezujejo. In me neizmerno osrečujejo. So moje okno v svet.
So svetilniki, ki utripajo, kadar moja notranja luč ugaša. Po večtedenskem razmisleku sem izbrala pet svetilnikov, ki so osvetlili zame pomemben vidik življenja.
1. Knjiga mojih življenj – Aleksander Hemon
2. Jaz sem Zlatan Ibrahimović – David Lagercrantz
3. Pozabljeni sin ali Angel iz Omorine – Miro Gavran
4. Bratje Karamazovi – F.M. Dostojevski
5. Biti človek – Ciril Zlobec
Svoj seznam bi lahko poimenovala Žalostne knjige mojega življenja.
Če velja, povej mi kaj bereš, povem ti kdo si, sem najbrž žalostna oseba, ki jo nagovarjajo slovanske moške duše. Kot velika ljubiteljica in občudovalka žensk sem presenečena, da v ožji izbor nisem uvrstila niti ene same avtorice. Najbrž je to povezano s tem, da me je življenje nagradilo s čudovitimi ženskami, ki so me s svojimi zgodbami, darom pripovedovanja in bližino očarale.
Morda moj izbor odraža večletno hrepenenje po moškem. In sem si želela moškega bolj, kot sem si bila to pripravljena priznati. Knjige so bile najbrž način, da sem pogasila žejo po moškem. Z zgodbami moških sem se hranila, se poglabljala v njihov svet, plavala v njihovi intimi. Včasih sem s kakšnim avtorjem preko besede praskala dno, s kakšnim drugim pa sem se dvignila visoko v nebo. S pomočjo zgodb sem zdravila rane, ki so pogosto nastajale v dvojini, in sem jih celila v varni ednini.
V resničnem življenju sem od dvojine in moške bližine bežala. Bala sem se, da bi koga ranila. In da bi kdo ranil mene. Dostojevski je zarezal v mojo dušo z besedami, da kdor ljubi, lahko obenem sovraži. Ljubezen sem dolgo povezovala s sovraštvom, kot da eden brez drugega ne moreta obstajati. Kadar sem ljubila druge, sem sovražila sebe. Ljubezen do knjig se je ohranila. In se poglabljala kadar je zazevala v odnosih praznina, kadar me je v dvojini razžirala bolečina in kadar sem v ednini izgubila vero vase.
Knjige, podobno kot ljudje, imajo moč, da sprožijo celo paleto čustev. Zame ni najbolj pomembno, kaj od njih, ali o njih zvem, temveč, kaj ob njih občutim.
Ob pregledu knjig sem čutila podobno kot ob spominu na ljudi, ki so se dotaknili mojega življenja v različnih življenjskih obdobjih. Danes jih berem drugače. Nekaterih več ne potrebujem. Nekatere dojemam na drugačen način. Nekatere se me še vedno globoko dotaknejo. In bom najbrž večno v njih iskala toplo zavetje.
So mi pa knjige, podobno kot ljudje, utrle pot do spoznanja, da vem, kdo sem. In kdo nisem. Nisem otok, povsem sam zase. S svojimi ljudmi se sporazumevam s knjigami. Deliti z nekom knjigo, je zame intimna izkušnja. Kot dotik. Poljub. Objem. Odpreti vrata v moj bralni svet je zame podobno kot odpreti svoje srce. Ko povem, kaj berem, povem, kaj čutim.
Žalostnih knjig nisem izbrala, ker sem žalostna. Temveč zato, ker sem po njihovi zaslugi hvaležna za življenje. Zgodbe, ki slikajo temo, v meni zbujajo neusahljivo željo po svetlobi.
Po prebranih knjigah, podobno kot ob skrbno izbranih ljudeh, hrepenim po luči. Ljubim življenje.
In hrepenim. Po knjigi, ki je ne najdem na knjižnih policah, v knjižnicah in v knjigarnah. Po zgodbi, ki ni več prežeta z žalostjo, temveč je stkana iz sreče, tako mogočne, čarobne in opojne, da ji je težko nadeti metafore. In je zanjo težko najti besede.
To je zgodba, ki jo trenutno živim.
Danaja Lorenčič
