Povej tisto, kar je očem nevidno

14. 7. 2021
Deli
Povej tisto, kar je očem nevidno (foto: Pexels)
Pexels

Ljudje govorijo o svojem poklicu, o svojih nazivih in certifikatih. Katere pa so tvoje strasti, neustavljive želje, katere so misli, ki se ti zjutraj prve porodijo in te zvečer zadnje popeljejo v spanec?

Ljudje govorijo o svojih referencah, potrdilih, diplomah. Kje pa so ljudje, ki si jim spremenil življenje, ki si se jih dotaknil brez dotika, jih ganil brez besed, se jim približal brez fizičnega koraka, z njimi delil občutja, bridkosti, sočutje in toplino le s pogledi v oči? Kje so ljudje, ki jim boš za vedno ostal v srcu, četudi je tvoj fizični stik z njimi trajal le kratek trenutek? 

Ljudje govorijo o svojih hišah, avtomobilih, nakitu, jahti. Katere pa so stvari, ki so v tebi vedno in ti jih nihče ne more vzeti, stvari, ki jih ogenj ne more uničiti, potres ne izruvati, kriza ne odvzeti, ljudje ne načeti? Ta tvoja imetja imajo vrednost, in prav ta me zanimajo.

Ljudje govorijo o potovanjih, lepih plažah, razvajanjih v hotelih in spoznavanju dežel iz turističnega avtobusa s slušalkami na glavi, iz katerih prihajajo besede vodnika. Kje pa so pravi dotiki tujih dežel, ki jih začutiš brez vode sredi puščave, brez hrane sredi savane, brez prenočišča sredi nepoznanega, brez oblačil sredi drugih kultur, brez razumljenih besed sredi nepoznanega, ko ti za razumevanje ostanejo le čutenja, pogledi v oči, dotiki in zaupanje intuiciji? Kje je poznavanje delov sveta, kamor si hodil dneve in dneve, da si jih dosegel, kamor si prišel po vseh solzah, žuljih, krčih zaradi težkega nahrbtnika, trenutkih samote in bojih s samim sabo?

Ljudje govorijo o uspehu, slavi in prepoznavnosti. Kje pa so tvoji padci, tisti najbolj bridki in boleči, ki so ti pustili brazgotine, ki jih ne more odpraviti nobena lepotna operacija? Povej mi, kako si ravnal takrat, kako si zdravil rane, kje iskal pogum in kakšen sedaj stopaš na najvišje vrhove, še vse nepoznane in strašne? Ali sploh stopaš?

Ljudje govorijo o množici prijateljev, zabavah in priljubljenosti med množico. Kakšna družba pa si takrat, ko si povsem sam, dneve in noči? 

Ljudje govorijo o znanju iz učbenikov, filmov in medijev. Kaj pa znanje, ki pride iz srca, intuicije, zaznav in lastnih izkušenj?

Ljudje govorijo o partnerju, starših in otrocih. Kdo si pa ti? Katera so tvoja verovanja, prepričanja, za kaj se zavzemaš, katere so tvoje bolečine in radosti? Do kod sega tvoja radovednost? Od kod tvoj pogum? In kam segata tvoja srčnost in tvoje sočutje?

Ljudje govorijo o svojem imetju. Koliko pa si pripravljen izgubiti, da ne obstaneš na mestu in greš naprej? Ponovno, spet, znova … Kaj si pripravljen spustiti, kolikokrat se podati v neznano, v neraziskano, v strašno in boleče le zato, da ne ostaneš na mestu? Da hodiš in hodiš in hodiš.

To mi povej in o sebi mi boš povedal več, kakor tvoja hiša, dobra hrana, tvoj parfum, glasba v tvojem bazenu … Ne govori o njih, saj jih bo takoj videl vsakdo, ki ga to zanima. Povej tisto, kar je očem nevidno, ušesom neslišno, rokam neotipljivo, nosu nezaznavno … Tisto je najpomembnejše. In tisto ima res pravo vrednost. Tisto, kar imaš vedno v sebi. Tisto, kar te gradi ne glede na to, kaj je okoli tebe …

Petra Škarja, v knjigi CAMINO – Od suženjstva do svobode

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez