'Postala sem ista, kot je bila moja mama!'

Večina ljudi se ne zaveda, koliko prtljage iz otroštva nevede prinašamo v vse naše odnose.

27. 5. 2011

Način komunikacije v naši družini, ko smo bili otroci, odnos med očetom in mamo, odnos staršev do sorojencev in občutek, da se med njimi delajo razlike, pričakovanja staršev do otrok, ki se navezujejo na šolo, uspeh, hobije, interese, poklice, partnerje, izkazovanje čustev, reševanje sporov, težav ... vse to in še več močno vpliva na odnose v odraslosti, ko prej omenjeni otroci zrastejo, se osamosvojijo, poročijo in ustvarijo svoje družine.

Koliko so vam blizu naslednje besede?

S partnerjem se pogovarjava enako, kot sta se pogovarjala moja starša, ko sem bila jaz otrok. Besede kar mečeva drug v drugega, nato pa nastane grozna tišina, ki jo nekdo od naju prekine s tem, da začne govoriti o popolnoma drugi temi. Ob partnerju se počutim enako, kot sem kot otrok ob očetu. Da me ne posluša, ko mu govorim, da me ne razume, da ždi na kavču in ni nič od njega. Imam občutek, da me otroci ne ubogajo, da sem približno enako brez moči kot moja mama, ko se je le navidezno razjezila, ni pa svoje jeze vzela resno. Vse bolj postajam takšna kot moja mama, kar mi gre zelo na živce. Smejim se kot ona, imam enako postavo kot ona, skoraj enako mimiko obraza, zelo podoben glas. Najverjetneje se skoraj vsaka bralka in bralec prepoznata v teh besedah, saj so nam vsem domače.

Dejstvo je, da smo kot otroci desetletja živeli v odnosih v družini – nekateri v toplih in prijetnih, drugi v hladnih, tihih, tretji v razburkanem morju nasilja in odvisnosti, duševnih motenj, četrti v poslavljanjih in smrti, pri vseh pa so poleg dogodkov in toka spreminjanja vmes tudi misli, zaznavanje drugega, čustva, posledično vzdušje in komunikacija, ki so se pretakali v teh družinah in skozi leta.

Koliko tega se je nabralo?

In to v vsaki, prav vsaki družini?

Koliko stvari je bilo izgovorjenih ali neizgovorjenih, kako so bile povedane, na kakšen čustveni, besedni in vedenjski odziv so naletele?

Kdo in kakšni so danes ti ljudje, nekoč otroci?

Vse, kar se dogaja znotraj družine, nekako zaznamuje vse njene družinske člane, a vsak se na to dogajanje drugače odzove.

Velja pa to, da si stvari, ki se v družini ponavljajo mesece in leta, človek vgradi v svoj čustveni in miselni sistem – v svoje celice, možgane in telo ter to ponese kot nevidno doto v odraslost, v partnerski in družinski odnos.

Tako bo sin, ki ga je oče poniževal, v odraslosti poniževal svojo ženo ali otroke, zlasti sina.

Hči, do katere je mama pristopala s krivdo, bo tudi na svojo hčer valila krivdo, da se bo počutila krivo za počutja ali neuspehe svojega moža, otrok, pa sploh ne bo vedela, od kod ta krivda izhaja.

Brat, ki je bil v družini grešni kozel, se bo tudi do enega od svojih otrok vedel na način, da bo ta za veliko stvari kriv, če pa ne kriv, pa vsaj odgovoren, čeprav ni imel nič pri tem.

Če se oče ni jezil, bo njegov sin imel težave z izražanjem svoje jeze.

Ljudje se nato vprašajo, kako to spremeniti. Da ne bom taka kot moja mama ali oče. Da bom drugačna, drugačen. To zavedanje ljudje imajo, ne vedo pa, kakšni naj potem bodo. Kako ravnati, komunicirati, čustvovati?

Občutek imajo, da se z odrekanjem nekaterim dejanjem, ki so enaka dejanjem njihovih staršev, odrečejo delu svoje identitete, delu sebe. In samospreminjanje potem postane Sizifovo delo, ko že opazijo napredek, pa spet zdrsnejo v stare tirnice, stara vedenja in čustvovanja.

Človek se dolgoročno spremeni le, če dobro pozna svojo preteklost, nezadovoljene otroške potrebe, doto, ki jo je prinesel v odrasle odnose, in izrabi notranjo moč za zavestno spremembo.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri