Ni dovolj prezimiti, ni dovolj preživeti, nas opozarja pomlad, potrebno je pustiti, da se dvigne moč, ki je počivala in čaka na svoj dan.
Sodobni ljudje podcenjujemo svojo vpletenost v naravne procese. Zakaj sicer toliko poslabšanja depresije v pomladnih dneh?
Življenje išče preboj in hoče, da odgovorimo. Trava, drevo, vodovja odgovarjajo, mi pa mislimo, da lahko preslišimo poziv: živeti na novo!
Pustimo se dotakniti od sonca. Če travna bilka lahko prebije asfalt, potem tudi naše upanje lahko prebije skorjo, kamniti pokrov, pod katerega smo nekoč legli.
Prešernov verz o vinu, ki prebuja upanje, je naša zgodovinska zmota. Vino, a tudi vsaka druga iluzija ... vse to ne prebuja nobenega upanja, nasprotno. Take odločitve upanje opijanijo, da obleži in obnemore. Upanje prebudi vsako malo dejanje, s katerim potrdimo svojo pripadnost silam prerojenja v sebi. Stik z viri prenove v sebi je vedno mogoč.
Ni dovolj prezimiti, ni dovolj preživeti, nas opozarja pomlad, potrebno je pustiti, da se dvigne moč, ki je počivala in čaka na svoj dan.
Nastavimo se soncu, da v potrtih prsih prebudi tisto upanje, ki ga zdaj zmoremo. V povezavi z življenjem, s seboj in ljudmi lahko storimo korak v maj.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
