Pomirjen sem z vsem, kar mi življenje ponudi

V resnici je bil moj um v nenehnem pogonu, če želite lahko rečem tudi v »turbo« stanju. Ne glede na to, kaj sem storil, mi je po glavi plesalo na milijone misli in vse so mi preprečevale sleherni trenutek miru. Nato sem nekega dne zavpil nase: »Dovolj! Pojdi ven iz svoje glave! Nehaj misliti!«

V stanju panike sem pomislil na vse koncepte, ki sem se jih priučil. »Torej, katero metodo uporabiti«, sem se spraševal; »Kaj bi storil moj učitelj? Zagotovo obstaja nekaj, kar mi lahko utiša lasten um…«.

A bolj, kot sem se trudil, glasnejši je postajal moj um. Resnično sem se trudil, a uspeha ni bilo. Pravzaprav, stvari so se le še poslabšale. Moje misli in notranji dialog so dobili prosto pot in skoraj kakor da bi zaživeli lastno življenje. Bil sem jezen in frustriran nad seboj.

Tako sem tekom prvih nekaj let prakticiranja zen-a in meditacije le redko (pravzaprav nikoli) našel notranji mir. Bil nisem niti blizu. Toda nisem odnehal.

Bolj kot sem spoznaval duhovnost, bolj se mi je prikazoval odgovor. Bil sem preveč obseden s tem, da utišam svoje misli. Bolj kot sem jih hotel odgnati, bolj sem razmišljal o njih in jim dajal življenje. Ko sem se tega zavedel, sem lahko spustil breme in sedaj sem svoboden.

Povedal bom, kar sem se naučil in kaj lahko storite tudi sami:

1. Razumite, da je nemogoče utišati lasten um

Človeško je, da imamo misli in da mislimo. Pomeni, da imamo zdrave in funkcionalne možgane. Ne rabimo se znebiti svojih mislih. Zakaj? Prav tako, kot naše oči vidijo, naša ušesa slišijo, naš nos voha, naš jezik okuša in naše telo čuti… naš um misli. Če se tako hočemo znebiti določene funkcije, moramo uničiti le-tej pripadajoči organ. Osnovno sporočilo je preprosto: Nihče nima uma brez misli. 

Ko sem želel ustaviti svoj um, sem v bistvu počel nemogoče. Prav tako kot ne morem prepričati oči, da ne vidijo in ušes, da ne slišijo… ni nobene poti, ki bi lahko preprečila umu, da misli.

2. Ne obsojajte se

Utišan um ni um brez misli. Je bolj odločitev, da sprejmemo vsako čustvo in misel, ki je v nas. Tukaj tiči ironija: ko sprejmemo vse svoje misli brez obsojanja glede njihovih vrednosti, ne glede na to, koliko so (ali niso) nadležne – naš um se bo pomiril. Zatorej nima smisla, da se upiramo svojim naravnim procesom mišljenja, ne rabimo se obremenjevati češ, da mislimo preveč. Kajti, če se – potem si povzročamo nepotreben stres in tesnobo. Misliti je osnovna naloga našega uma in mentalni dialog boste slišali, pa če vam je prav ali pa ne. 

Bolj se bomo borili proti temu, vedno več misli bomo namnožili. Tako je ne-obsojanje ključ do mirnosti in spokoja. Postani sproščen v svojih mislih in resnični notranji mir bo prišel popolnoma naravno in neprisiljeno.

3. Ločite analiziranje od dejanj

Sam rad zahajam v gore. Ko pridem do vznožje gora nikoli ne razmišljam kaj preveč vnaprej. Osredotočim se le na posamezne, individualne korake, ki me bodo pripeljali do želene destinacije. Z vsakim prehojenim korakom, z vsakim minulim trenutkom, občudujem razgled in pokrajino in vdihavam svež zrak. To je zame odličen način čuječnosti. Biti prisoten sedaj, v tem trenutku.

Razlog, zakaj lahko to počnem, se skriva v tem, ker vem, kam potujem, kako priti do tja in kakšen je moj namen samega pohoda. Na ta način očistim svoj um analitičnega premišljevanja – o preteklosti in prihodnosti - in lahko z večjo lahkoto vstopim v sedanjost. Kajti, kadar smo analitični in preveč razmišljamo, smo vedno ali v preteklosti ali pa v prihodnosti. To nam odvzame čarobnost uživanja v zdaj.

Seveda, nepredvidljive situacije in ovire se zgodijo, a ko se z njimi soočimo z določenimi (jasnimi) nameni, naše mišljenje ostaja v sedanjem trenutku, namesto, da se osredotočamo v prihodnost, v skrbi in neželen stres.

Zatorej – ločite analitično razmišljanje od dejanj. Načrtujte predhodno. Vedite točno, kaj storiti ali početi še pred startom. Imejte jasen cilj, namen in definirane korake, ki jih boste zagnali.

4. Osredotočite se na to, kar počnete

Ali meditirate?

Ko meditirate, rabite pozornost. Naj si bo to vaš dih ali mantra. Na tak način se naš um umiri in misli ne pobegnejo. Kot je rekel že Buda: »Naš um je kot plesoča opica. Zmeraj išče načine, da pobegne iz sedanjosti. Po drugi strani pa je fokus kot hrastovo drevo, ki te z močnimi koreninami prizemlji v sedanjost. Da ustaviš podivjano opico pred pobegom, jo z elastično vrvico privežeš na drevo. Vedno, kadar gre predaleč, jo elastika vrne nazaj… pred drevo. V sedanjost.«

Kako zvezati elastiko na drevo tudi v resničnem življenju? Za razliko od meditacije je večina naših dnevnih opravil stvar navade. Zelo težko se osredotočimo npr. na tuširanje, hranjenje, hojo in podobno, zaradi tega, ker so naši možgani ta opravila avtomatizirali z namenom po ohranitvi energije. To samo po sebi ni slabo, toda sedaj, ko je naš um »olajšan« - prične početi ne – umnosti. Začne tavati po preteklosti in prihodnosti.

K sreči obstaja nekaj trikov, ki lahko pripomorejo k  čuječnosti in zbranosti:

· Mentalna priprava na sedanji trenutek

Uporabite samogovor z namenom, da se osredotočite nazaj na sedanjost – kot primer – ko si umivate roke, si v glavi ponavljajte: »Umivam si roke. Umivam si roke. Umivam si roke«.

· Osredotočenje na vse čute

Naj bo pozornost na telesu in ne v glavi – kot primer – ko se tuširate, opazujte kako voda teče po vaši koži. Vdihnite vonj mila. Užijte toploto in poslušajte zvok tekoče vode.

· Počnite stvari drugače

Naredite zadeve bolj kot izziv. Klasična zen tehnika uči, da vse, kar počnemo, naj storimo v počasnem gibanju (celo kot počasni posnetek po televiziji). Morda se sliši lahko, vendar ni. Imeli boste kar nekaj težav početi stvari, kot jih želite. Rezultat je ta, da smo prisiljeni, da delujemo zavestno in ne kot avtomatizirana bitja.

5. Vrnite se nazaj v center zmeraj, ko odtavate

Vrnimo se nazaj na analogijo opice in drevesa.

Na začetku vaše prakse bo osredotočenje najverjetneje šibko. Namesto hrasta bo bolj kalček in opica ga z lahkoto izpuli. Toda ne odnehajte. Posadite novo drevo in prinesite ozaveščenost nazaj v center zmeraj, ko bo um želel odtavati. Da, tudi to drevo bo najverjetneje uničeno. Toda vsako naslednje drevo bo imelo močnejše korenine in trdnejše steblo. Tudi fokus bo postajal vedno močnejši vsakič, ko se boste vračali v sedanji trenutek. V tem primeru je hrup uma dobra stvar – je priložnost, da se ozavestimo in izboljšamo svojo prisotnost (vaja dela mojstra).

Sedanjost je ena preprosta izbira

Verjamem, da je trenutno vse to precej težko za vas. Vsi ti novi koncepti, tehnike in snov, ki ste se je naučili, veliko preveč zakomplicirajo stvari. Celo do te mere, da ne pomagajo več kaj veliko. Še huje, zaradi njih se lahko počutite še slabše in še bolj pod pritiskom.

Če si res želite mirnega uma, morate zavreči vse te koncepte, vsaj za en čas. Namesto tega začnite početi vse, kar počnete – kot del vaje. Naučite se ne-obsojati sebe in tudi drugih. Naučite se sobivati z mislijo, da je vse prav in v redu, ne glede na razplet. Karkoli se bo zgodilo, ima višji namen. Zadihajte. Morda tega sprva ne boste zmožni izpeljati, toda zgodilo se bo. In ko se bo, boste zaslišali klik v vaši glavi. Na zunaj boste vi še vedno vi, toda od znotraj bo v vas žuborela spokojnost.

In vse to se ne bo zgodilo, ker ste utišali svoj um. Niti zato, ker ste izgnali svoje negativne misli. Niti zaradi tega, ker ste osvojili vse tehnike. Temveč zato, ker ste zadovoljni z vsemi mogočimi izidi. Pomirjeni z negativnimi mislimi. Z glasnim umom. S prekinitvami in motnjami. In kadar smo pomirjeni s čemerkoli nam življenje ponudi na poti – takrat se več ne oklepamo stvari in misli. Z drugimi besedami – spustimo vse.

In do takrat? Spremenite svoj pogled na misli in tehnike soočanja z njimi. Vse, kar rabite je nekaj vaje in zavezanosti. To naj bo vaš prvi korak(ec). Ena preprosta izbira.

In kmalu boste imeli ta notranji spokoj po katerem hrepenite. Verjemite vase.

Bloon Lee, kitajski budist

pripravila: Nina Kirbiš

• Poglejte si še: 9 praktičnih nasvetov, kako umiriti svoj um