Poklon Almi M. Karlin 1. del: Prevelika za Slovence

24. 2. 2016
Deli

''Da bi se lahko, kolikor je le mogoče, približali Almi M. Karlin – svetovni popotnici, ljubiteljski raziskovalki, poliglotki, pisateljici in teozofinji, ji moramo najprej dovoliti, da postane tisto, kar je v resnici bila. Moramo jo demitizirati, jo osvoboditi navlake, ki so ji jo ljudje iz različnih nagibov nadeli skozi čas,'' je v knjigi Kolumbova hči, ki spremlja stalno postavitev zbirke Alme M. Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje, napisala etnologinja in antropologinja Barbara Trnovec.

Ko sem prvič slišala za Almo M. Karlin, me je zaradi lastne nevednosti prevzel sram. Takrat sem dojela pomen Sokratovih besed ''Vem, da nič ne vem.''Imela sem namreč opravljene vse izpite na fakulteti, za mano je bilo nekaj krajših potovanj in precej prebranih knjig, vendar o pogumni Celjanki, ki se je leta 1919 sama podala na potovanjepo svetu, takrat nisem vedela ničesar. Kako je to mogoče, sem pomislila. Odraščala sem v družini, v kateri so mi privzgojili ljubezen do branja, spoštovanje do znanja in strast do potovanj. Obiskovala sem osnovno šolo, kjer smo morali poznati imena junakov, ki so z odkrivanjem sveta spremenili tok zgodovine in občudovati dela pomembnih slovenskih pesnikov in pisateljev. V gimnaziji sem pogosteje iskala uteho v literaturi, a namesto da bi v knjigah našla odrešitev in uzrla svetlobo, semskozizgodbe literarnih klasikov, ki so bile prežete z bolečino in trpljenjem, ponotranjila idejo, da je svet poln bridkosti, žalosti in gorja.

Najbrž nisem bila edina najstnica, ki se je obremenjevala s svojo zunanjostjo, se počutila neprijetno v lastni koži in hrepenela po odrešilni ljubezni. Odgovore o življenju in ljubezni sem iskala v knjigah, ki so mojemu sočutnemu srcu povzročale le še več bolečine, saj sem fiktivne tragične zgodbe junakovobčutila, kot bi bile moje. Kaj bi dala, da bi takrat slišala za Almo M. Karlin! Z manj strahu bi korakala skozi burna najstniška leta, če bi vedela, da je nekoč v Sloveniji živela deklica, ki je prebirala knjige, ki so bile onkraj njenega dejanskega obzorja, poskušala priti pojmu ljubezen do dna in čakala na božji čudež: princa iz pravljice, ki bi osvetlil njeno temno življenje. Ni ga dočakala, temveč je vzela usodo v svoje roke in pogumno zakorakala v svet.

Najbrž sem za Almo M. Karlin slišala, ko sem bila nanjo pripravljena. Zanjo mi je povedal inštruktor vožnje, ki sem ga prosila za obnovitvene ure. Z omembo popotnice in poliglotke, ki je pisala čudovite potopise, je obogatil moje znanje in me naučil, da ti lahko neprecenljive informacije podarijo tisti, od katerih jih zaradi zaverovanosti vase in pretenciozne drže najmanj pričakuješ. Po njegovi zaslugi sem odhitela v knjižnico in se vrnila domov s knjigami svetovne popotnice, ki so prevedene v slovenski jezik. Zaradi večletnega hrepenenja po deželi vzhajajočega sonca sem najprej prebrala Japonske novele. Bila sem očarana, začarana in prevzeta nad njenim načinom pisanja. Prvega bralnega srečanja z Almo M. Karlin ne bom nikdarpozabila.Podobno kot ne bom pozabila čudovitega poletnega dne, ko mi je ljubljeni človekna svoj rojstni dan izpolnil željo in me peljal na Svetino, kjer počiva občudovana pisateljica. V prijetni in nežni tišini sem ponovno občutila sram, ki ga je sprožilo vprašanje: se tako počasti neverjetno popotnico, poliglotko, pisateljico in žensko,zaradi katere sem ponosna, da sem Slovenka? Na pokopališču je namreč najbolj neurejennjengrob. O Almi M. Karlin se piše in govoripredvsem ob obletnicah njenega rojstva in smrti. Knjige, ki skušajo odstreti njen mit in pogledati onkraj meja njenega sveta, odmevajo med bralci. Ob njenem počivališču pa se zazdi, da je pozabljena in nevredna dostojnega spomina.

Alma M. Karlin

Ko sem prijateljicam z žarom v očeh pripovedovala o neverjetni pisateljici, ki se je pogumno podala na potovanje okoli sveta, jim je bilo nerodno, ker zanjo niso slišale. Potolažila sem jih, da za spoznavanje Alme M. Karlin ni nikdar prepozno. Na vprašanje, zakaj nas o njej v šolah niso učili, je prijateljica, ki zaradi preživetja živi v nemško govorečem okolju, odgovorila z vprašanjem: ''Ker je pisala v nemščini, ne?'' Najbrž. Kakorkoli, šolskega sistema na tem mestu ne bom krivila. Temveč se bom poklonila spominu na žensko mnogih darov, ki je svojo avtobiografijo Sama: iz otroštva in mladosti (v slovenščino jo je prevedla Mateja Ajdnik Korošec) namenila ženskam tega sveta, da binjena zgodba okrepila dušo, ki se bori. V avtobiografiji je na srečo razkrila vse tisto, o čemer bi veliko raje molčala.

V uvodu je zapisala: ''Vsak človek, ki nam prekriža pot, je naš učitelj, ki nevede ali vede oblikuje naš značaj, tako da lahko svojo dušo primerjamo s potnim listom, v katerem je vsak, ki je kakorkoli posegel v našo usodo, zapustil svoj vizum ali žig. Naj bo močan ali slaboten, nobeden se popolnoma ne zabriše.''

Delo Alme M. Karlin me vedno znova presune in se me dotakne do te mere, da med branjem večkrat začutim mravljince, do nje gojimneizmerno sočutje in občudovanje. Ob njenih žalostnih razkritjih sem kdaj tudi neutolažljivo jokala in se ob kakšnem njenem hudomušnem spoznanju, kot recimo, da ima vsaka stvar svoj konec, le klobasa ima dva, tudi od srca nasmejala.

Kljub svojim 150 centimetrom in 47 kilogramom je bila zame Alma M. Karlin ena izmed največjih Slovenk. Ne le zato, ker je s svojimi drobnimi koraki (številka njenih čevljev je bila 34) pogumno odkrivala svet, temveč zaradi njene neizmerne želje po pridobivanju znanja, odkrivanju sveta in sebe. In zaradi njene neverjetne moči, da se kljub številnim krivicam, neutemeljenim govoricam in zaničevanju tistih, ki bi jo morali zaščititi, ni vdala. Temveč se je pogumno podala na svojo pot. In na tej poti, vsaj tako se zdi, je ostala vse življenje. Zvesta sebi.

Otroška leta: človek je sad vzgoje

''Da bi se lahko, kolikor je le mogoče, približali Almi M. Karlin – svetovni popotnici, ljubiteljski raziskovalki, poliglotki, pisateljici in teozofinji, ji moramo najprej dovoliti, da postane tisto, kar je v resnici bila. Moramo jo demitizirati, jo osvoboditi navlake, ki so ji jo ljudje iz različnih nagibov nadeli skozi čas,'' je v knjigi Kolumbova hči, ki spremlja stalno postavitev zbirke Alme M. Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje, napisala etnologinja in antropologinja Barbara Trnovec. Raziskovalka življenja in dela Alme M. Karlin pričara posebno vodenje po razstavi, posvečeni svetovni popotnici. O njej pripoveduje strastno, spoštljivo, pronicljivo in se pri tem opira na znanstvene, preverjene argumente. Prepričljivo mi je osvetlila čas, v katerem je Alma živela, da bi lahko razumela, zakaj je govorila in pisala v nemščini.

Alma Maximiliana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 upokojenemu majorju avstro-ogrske vojske Jakobu Karlinu in učiteljici na dekliški šoli Vilibaldi, rojeni Miheljak. Nenavadno pozno sta se poročila in nista razmišljala o otrocih. Vilibalda je želela ostati popolnoma neodvisna, zato se niti po poroki ni odpovedala učiteljskemu poklicu. Stara je bila 45 let, ko je odkrila, da je noseča. Novica jo je pretresla in šokirala. Starost staršev je najbrž botrovala k temu, da se je deklica rodila z nesimetričnim levim očesom in drugimi motnjami v razvoju. ''Mama se ni mogla sprijazniti s hčerinim nepopolnim videzom.

Nesimetrično levo oko je bilo zanjo prvi vir skrbi, motila so jo tudi Almina štrleča ušesa. Najbolj jo je pretreslo, ko je odkrila, da ima hči desno ramo višjo, kar v resnici ni bilo problematično. Namesto da bi hčerko obvarovala, je iskala načine, kako bi njene napake odpravila. Odpeljala jo je k različnim ortopedom, med njimi k enemu, ki je Almo posadil v napravo, da je visela v zraku, pritrjena samo za glavo. Postopek je bil zelo boleč in Alma se je odločno uprla mamini želji, da ostane na zdravljenju v Gradcu. Ko sta se vrnili v Celje, se je začelo obdobje vsakodnevnih bolečih telesnih vaj, s katerimi naj bi si deklica izboljšala telesno držo.Mama je bila obsedena z Alminim videzom, vendar je treba razumeti tudi njo. Vilibalda tega ni počela iz zlobe.

Alma M. Karlin

Pravimo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, in mati je želela, da se hči čim bolje poroči, v resnici pa je Almi zagrenila življenje do onemoglosti. Mama in hči sta si bili povsem različni. Mlada Vilibalda je veljala za izjemno lepotico, vendar je bila tako nečimrna, da nihče ni bil dovolj dober zanjo. Imela je službo, bila je neodvisna, rojena v dobri družini, nastopala je v gledališču, lepo je pela, občudovana je bila v vseh pogledih. Preden je spoznala Jakoba, o poroki ni razmišljala. Z njim je nameravalav miru preživeti preostanek svojega življenja,'' pove Barbara Trnovec. Almino rojstvo je bilo za Vilibaldo neprijetno presenečenje. ''Moj prihod kakor tudi mnoge stvari, ki sem jih kasneje v življenju počela, in predvsem tisto, čemur sem se upirala, so si razlagali kot premišljeno nesramnost,'' je zapisala Alma v avtobiografiji.

Mamin odklonilen odnos jo je močno zaznamoval. V avtobiografiji se dotakne pogleda na materinstvo: ''Matere naj postanejo le tiste ženske, ki imajo za ta poklic, ki je najtežji izmed vseh, telesni in duševni dar, in zaklela sem se, da ne bom nikoli imela otrok in se bo z menoj končala dedna obremenjenost. Vsaka normalno razvita ženska lahko rodi otroka, a samo bog zmore oblikovati angela varuha, ki vpelje novo dušo v življenje, ki stoji ob njej in ji prinaša blagoslov; in samo to bitje si zasluži ime MAMA.''

''Povsem drugačen odnos je imela z očetom. Dokler jo vzgaja oče, je vse v najlepšem redu. Alma zaupa vase, saj ji je oče razložil, da mu je všeč čisto takšna, kot je. Dokler je bil oče živ, ni bila sramežljiva in ni poznala občutka manjvrednosti. O tem priča dogodek, ko ji učiteljica v razredu reče, naj zapoje, in Alma tobrez sramu naredi. Kar pomeni, da je bila suverena deklica, ki ni razmišljala o tem, da bi bilo z njo kaj narobe. Oče jo je vzgajal na poseben način, ki se ni skladal z maminim.Vzgajal jo je kot fanta in ko jo je nekega dne peljal k frizerju in jo dal postriči čisto na kratko, je bila mama zgrožena. Spodbujal jo je, naj skače po lužah, lovi kobilice, skupaj sta hodila na strelišče, kjer so se urili njegovi nekdanji kolegi.

Oče jo je želel telesno in duševno okrepiti in ji vcepiti v glavo, da bo v življenju lahko dosegla vse, kar si bo želela, kljub temu, da je bila drobna in bolehna. Vzgajal jo je v nasprotju z normami tistega časa, zato je bila od vsega začetka drugačna. Morala bi se učiti kuhati, šivati in se pripravljati na to, da bo nekoč mama, žena in gospodinja, vendar je to ni niti najmanj zanimalo. Oče ji je vcepil v glavo povsem drugačne ideje. Ko umre, Alma pravi: Končala se je sončnost mojega bivanja. Po njegovi smrti se začne mamina prevzgoja. Mama se je hčerke sramovala, zato ji je pred odhodom na sprehod po parku na glavo poveznila velik klobuk.

Alma ni bila neumna in je točno vedela, da se je mama sramuje, in zapiše: Saj nisem kriva, da sem takšna, kot sem. Začne se spraševati: Sem res tako grda, da nisem za med ljudi? Pri trinajstih razmišlja o samomoru. Rešilo jo je spoznanje, da jo bo iz malomeščanskega življenja in negativnega vpliva mame in sorodnikov rešilo le znanje,'' razloži Barbara Trnovec.

Vzgoja jo je izoblikovala tudi v jezikovnem smislu. Starša sta bila slovenskega rodu, vendar so doma govorili nemško, kar je bilo v tistem obdobju za izobražence povsem običajno. ''Ker smo doma govorili le nemško in je moja mama službovala skoraj štirideset let kot učiteljica na nemški šoli, sem bilatudi sama deležna nemške vzgoje ter imela stike z nemško govorečimi. Celo v hiši moje slovenske tete so z menoj govorili nemško, zato mi ne smete očitati pripadnosti nemškemu narodu in naravnega dejstva, da sem rezultate svojih raziskovanj in dosežke na področju literature v prvi vrsti namenila temu narodu. Človek je sad svoje vzgoje,'' je pojasnila v avtobiografiji.

Starša sta jo vzgajala v duhu medsebojnega spoštovanja. ''Alma nikoli ni bila ravnodušna do svoje nacionalne identitete, saj že kot mlado dekle v šoli združuje učence, ker hoče preseči trenja,'' izpostavi Trnovčeva. Očeta je pogosto slišala reči: ''Avstrijski oficir nima narodnosti,'' zato bi mu lahko pripisali nekakšno nadnacionalno identiteto. In podobno je bilo z njo. Alma M. Karlin je bila po rodu Slovenka, ki je pisala v nemškem jeziku. Toda ko je stopila na lastno pot, je presegla meje svojega jezika, spola, družbenega sloja in nacionalnosti. Postala je državljanka sveta.

Mladost: znanje – pot v svobodo

''Pri petnajstih je ugotovila, da ji bo neodvisno življenje omogočilo le znanje, ki ga bo mogoče unovčiti. Začne se učiti jezike. Denar za učne ure je dobila po zaslugi dogovora z mamo. Pristala je na to, da gre na zdravljenje v ortopedski zavod v Ljubljano, vendar pod pogojem, da ji bo mama brez nasprotovanja pustila oditi od doma, ko bo sposobna sama skrbeti zase. Alma pri osemnajstih opravi državna izpita iz francoščine in angleščine ter začne služiti svoj denar. Takrat sname gumijaste pasove, zaradi katerih je imela gnojne rane po telesu, in reče: Ne bom več služila z bolečino. Po opravljenih izpitih se odloči, da bo služila s svojim znanjem.

Znanje je zanjo najvišja vrednota in verjame, da jo bo rešilo. Vedela je, da lahko simbolni kapital unovči za ekonomskega. Vse življenje je tako dojemala znanje. Morda je tudi to lahko odgovor na očitek, da ni znala dobro slovensko. Kaj pa naj počne s slovenščino v svetu? Pragmatično se je učila jezikov, ki jih je lahko unovčila in uporabljala,'' pojasni kustosinja razstave, ki jo je nadsvetovno popotnico navdušila njena mama.''Leta 1967 je obiskala razstavo na gradu Goričane in mi je kot majhni deklici pripovedovala o Almi.

Ustvarila sem si predstavo, kako pogumna je morala biti ženska, ki je prepotovala svet. Ko sem leta 1997 začela zahajati v Celje, sem pomislila, da lahko začnem ljubiteljsko raziskovati o pogumni ženski, ki me je od otroštva vznemirjala. Ko sem ljudi spraševala o znani popotnici, sprva nisem slišala niti ene lepe besede o njej. Govorili so mi, zakaj me zanima čudakinja, ki je sovražila moške! Bila sem zmedena, saj sem pomislila, kako je možno, da je moja predstava tako drugačna od njihove.

Spraševala sem se, ali je moja predstava o njej preveč romantična. Po več letih raziskovanja lahko mirno trdim: Zaradi istih stvari kot sem jih kot majhna deklica spoštovala pri njej, jo spoštujem še danes! Postopoma sem prišla do gospe Erike Madronič, do gospoda in gospe Dobravc, ki sta bila ob Almitudi v zadnjih dneh njenega življenja. Branko Dobravc, nekdanji predsednik celjskega teozofskega društva, je Almo z vozom odpeljal na njeno zadnje počivališče.

To so bili ljudje, ki so v glavnem potrdili mojo prvo predstavo o Almi in mi razložili, kaj se ji je zgodilo. Verjamem, da je bila Alma prevelika za Celje in za Slovence. Slovenci ne prenašajo nekoga, ki v pozitivnem smislu izstopa. Vse kar štrli iz povprečja, je za Slovence moteče. Danes govorijo ljudje o njej spoštljivo, vendar je nemogoče izbrisati pričevanja, ki dokazujejo, da ni bilo vedno tako.''

Alma M. Karlin

Tujina: živeti to, kar si

Alma je bila pri osemnajstih naveličana govoric na svoj račun, dovolj ji je bilo vmešavanja sorodnikov v njeno življenje, njihovih obrekovanj in odnosa z materjo, ki je poglabljal občutke sramu in manjvrednosti. Hrepenela je po svobodi: ''Da sem jaz jaz, brez obremenjevalnega čvekanja tujih ljudi, brez vmešavanja kateregakoli svojca, brez scen, brez boja. Biti jaz v popolni svobodi!'' piše v avtobiografiji, kjer pojasni, da je poznala le eno samcato gorečo željo: prodreti skozi oblačno steno, ki jo je zavirala, in biti polnovredna. Bila je lačna življenja in koprneče je iztegovala roke k svobodi.

Mama je bila nad njo razočarana, vendar je podprla njeno namero o potovanju v Anglijo in jo finančno podprla. Alma je čutila, da se podaja v prostovoljno izgnanstvo. Stara je bila 19 let, njena mama pa 63. V Londonu je študirala in iskala priložnostno delo, da bi si lahko plačevala stroške bivanja. Prijavljala se je na oglase jezikovnih šol, vendar v prvih mesecih ni imela sreče in je živela od mamine podpore. Sreča se ji je nasmehnila, ko je poslala prošnjo za delo na prevajalski urad in jezikovno šolo gospodične Ainslie, kjer so ji ponudili možnost, da tri mesece brezplačno obiskuje pouk za tajnice v njihovi šoli, kar je nemudoma sprejela.

Šolanje je bilo intenzivno in dragoceno. Iz učenke se je prelevila v uslužbenko in dobila prvo plačo. Pri delu je bila natančna, vestna, prizadevna, ustrežljiva in zanesljiva. Živela je zelo skromno, delala je cele dneve, pogosto jo je zeblo, slabo se je prehranjevala in bila je osamljena. Toda bila je izjemno disciplinirana.

Njena disciplina pri učenju jezikov je bila občudovanja vredna. Imela je neverjetno voljo in željo po znanju. Trud je bil poplačan, saj je leta 1914 opravila znanje osmih jezikov: angleščine, danščine, norveščine, švedščine, francoščine, italijanščine, španščine in ruščine. Izpite je opravila, da bi bila mama ponosna nanjo, zato ji je novico o opravljenih izpitih posredovala za njen rojstni dan. Znanje jezikov je okrepilo njeno samozavest. Spoznala je, da se njena moč začenja tam, kjer se pri drugih ženskah konča. Zapisala je: ''Tisto, kar si moški najbolj želi od ženske, nista niti krepost niti modrost, da, v prvi vrsti niti lepota ali mladost, temveč strast, ki je po možnosti združena s pametjo in ki ga posrka v vrtinec radosti in trpljenja. S to in z nobeno drugo silo ne obdržiš moškega''.

Njeno življenje v Londonu je bilo razgibano tudi na čustvenem področju, saj je spoznala več moških. V prevajalski agenciji je poučevala jezike in en od njenih učencev je bil Kitajec Xu Jonglun, ki jo je v enem od težjih življenjskih obdobij, ko je razmišljala o samomoru, zaprosil za roko. Presenečena Alma je z odgovorom oklevala, med drugim se je spraševala, kaj bi na to rekel njegov oče. Xu ji je pojasnil, da njegov oče ne bo nasprotoval zelo izobraženi Evropejki, ki bi imela na Kitajskem možnost za nadaljnje izobraževanje. V odhodu iz Evrope je Alma videla odrešitev, zato se je oklenila rešilne bilke in snubitev sprejela. Decembra 1913 sta skupaj obiskala njeno mamo v Celju, da bi se pogovorili o potovanju z vlakom na Kitajsko, kjer naj bi se poročila.To se ni zgodilo, saj je Alma ob vrnitvi v London razdrlazaroko.

Ko se je začela prva svetovna vojna, je bila kot državljanka Avstro-Ogrske, s katero je bila Velika Britanija v vojni, nezaželena. Ker ni želela biti izpostavljena vojnim nevarnostim, je odpotovala na Norveško. Bivanje na Norveškem je bilo zanjo prelomno, saj je spoznala vodilni motiv svojega življenja: da želi pisati. Začela je pisati roman Moj mali Kitajec, ki je izšel leta 1921, in razmišljati o potovanju okrog sveta. Na Norveškem je ostala skoraj eno leto, nato pa se je odpravila na Švedsko, kjer je ostala skoraj tri leta in se zelo skromno preživljala s poučevanjem jezikov.

Samotno potovanje: »Saj nočem iti. Vendar moram.«

Po desetih letih prostovoljnega izgnanstva, leta 1918, se je vrnila domov, odločena, da se bo odpravila na potovanje po svetu. ''Z namenom, da bi zaslužila denar za potovanje, je odprla jezikovno šolo, kjer je združila Slovence in Nemce. To je bilo izjemno pogumno dejanje, saj je bilo v tistem obdobju življenje popolnoma ločeno po nacionalnem ključu,'' poudari Barbara Trnovec.''V jezikovni šoli je imela toliko učencev, da je poučevala vsak dan od sedmih do dvanajstih in od enih do sedmih. S privarčevanim denarjem si je po šestih mesecih kupila pisalni stroj – nepogrešljivo eriko.

Alma M. Karlin

Med pripravami na potovanje je obiskovala tudi ure risanja, saj je bila prepričana, da ji bo slikanje rastlin na študijskem potovanju koristilo.V avtobiografiji zapiše: ''Ko se bom kasneje podala v širni svet, hočem spoznati notranjost stvari. S tem sem mislila dušo narodov, cvetlice in živali iz notranjosti dežele, predvsem pa vraževerje tujih delov sveta, za katerega sem se od primerjalnega študija religij dalje zelo zanimala.''

Ko je dobila potni list z japonskim vizumom, njenega odhoda na tuje celine ni nič več oviralo. Na mamino vprašanje, kdaj se vrne, je odgovorila, da najkasneje v treh letih, in dodala, da bo lahko potem ponosna na njo. Ko je imela vse pripravljeno za potovanje, si je priskrbela smrečico in jo skrbno okrasila. Po zadnji večerji v rojstni hiši je smrečico postavila na mizo in pojasnila mami, da je to storila zato, ker božiča ne bosta praznovali skupaj. Ko je ganjena zrla v migetanje božičnih lučk, jo je mama vprašala, zakaj gre.

Takrat je iz njene redko dotaknjene globine privrel na površje odgovor: ''Saj nočem iti. Vendar moram. Nekaj v meni me priganja in ne bom našla miru, če ne bom sledila temu vzgibu.'' 24. novembra 1919 zvečer se je podala na svoje burno potovanje okoli sveta. S seboj je vzela kovček z najnujnejšimi oblačili, desetjezični slovar, ki ga je sama sestavila, legendarno eriko in 130 ameriških dolarjev ter nekaj več kot 1000 mark. Stara je bila 30 let.

Ko sva s kustosinjo razstave Barbaro Trnovec stali na železniški postaji v Celju, kjer je pred skoraj stotimi leti stala Alma, odločena, da odpotuje, me je prevzelo globoko občudovanje in veličastno spoštovanje do drobne ženske, ki se je s kovčkom, pisalnim strojem in skromno vsoto denarja podala na pot v svet. Da bi dobili vtis o njenih potovanjih, je vredno prebrati njena dela, ki jih je sicer pisala v nemščini, vendar so številna prevedena v slovenščino. Samotno potovanje v daljne dežele: tragedija ženske razkriva, kako se je kot ženska, ki potuje sama, soočala s številnimi težavami in kako si je vedno znova služila denar za potovanje. Almin prvi cilj je bila Japonska, vendar je zaradi spleta okoliščin v Genovi kupila vozovnico do najjužnejšega perujskega pristanišča.

Pot, ki je trajala osem let, jo je vodila iz Južne preko Srednje Amerike v ZDA in na Havaje. Na Kitajsko se je odpravila preko Koreje in po nesrečni ljubezni z Japoncem 'gospodom I' odpotovala v Avstralijo. Obiskala je tudi Novo Zelandijo, številna tihomorska otočja, Papuo-Novo Gvinejo, Indonezijo, Javo in Singapur ter se prek Tajske in Indije vrnila v Celje.Potopis Urok južnega morja, ki je bil zapisan z njeno srčno krvjo, bralce popelje v kraljestvo skrivnostnih južnomorskih otokov. V tretjem delu njenega objadranja sveta Doživeti svet: usoda ženske vodi bralce skozi čudovite dežele Indonezije domov, ne samo v domovino, temveč tudi k sebi sami. Potek njenega potovanja je nemogoče rekonstruirati samo na podlagi potopisov, zato so v Pokrajinskem muzeju Celje osvetlili njeno pot s pomočjo akvarelov, ki so vsi opremljeni z datumom in krajem nastanka.

Tekst: Danaja Lorenčič

Fotografije: Rokopisna zbirka NUK

2. del Almine zgodbe lahko preberete v tiskani Sensi februar/marec

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez