Če sedimo v lotusovem cvetu, izvajamo jogo, beremo duhovne knjige ali objavljamo globoke citate, še ne pomeni, da smo "duhovni". Potrebno je duhovna znanja tudi resnično živeti v vsakdanjem delovanju, v odnosih, v komunikaciji... To je izziv današnje duhovnosti.
Najbolj pomembna duhovna rast se ne zgodi med meditacijo. Zgodi se sredi konflikta... takrat, ko si jezen, prestrašen, zafrustriran... Ko delaš vse po starem in kar naenkrat spoznaš, da imaš možnost, da tokrat narediš nekaj drugače.
Tudi v duhovnih krogih se lahko človek kaj hitro zaplete v vzorce, v to, kako izpade, v tekmovalnost in egocentričnost. Včasih lahko celo opazimo, da je nekdo, ki zavestno ne prakticira duhovnih praks, bolj iskren in resnicoljuben ali živi bolj v skladu z naravo kot nekdo, ki se ima za "duhovnega".
Nekaj pogostih napak in prevar, ki se pojavljajo v duhovnosti:
1. Ves čas se moramo počutiti dobro in biti pozitivni.
Biti duhoven ne pomeni biti ves čas radosten in (lažno) srečen. Pomeni pa biti iskren. In včasih je iskrena tudi jeza, žalost, strah itd.
Zelo popularno mišljenje danes je, da moramo biti ves čas pozitivni, dobre volje in posuti z rožicami. Težava je v tem, da se izrablja navidezno pozitivno mišljenje zato, da se prikrije negativna čustev, ki se morda porajajo nekje globlje v nas. To je ena največjih napak današnje novodobne duhovnosti, saj na ta način ustvarjamo resnične blokade, ki nas razžirajo. Naša duša si želi postati zopet celostna in radostna, kar pa se ne mora zgoditi, dokler se ne sooči z vsemi globoko potisnjenimi travmami, strahovi, negativnimi čustvi in sencami, ki jih je potrebno izčistiti, da smo lahko zopet celostni. Če se pretvarjamo, da smo pozitivni in je vse lepo, hkrati pa nekje globoko v nas še vedno tlijo potisnjena čustva, žal nikoli ne bom zares v življenje priklicali sreče, zdravja in obilja.
Zato namesto da dojemamo negativna čustva kot sovražnike, se končno soočimo z njimi.
Biti duhoven pomeni biti popolnoma iskren, kar pa zahteva ogromno poguma. To pa pomeni, da se moramo spopasti s točno tistimi čustvi in travmami, katere smo celo življenje pometali pod preprogo, morda tako daleč, da se jih skoraj več ne spomnimo. To smo počeli zato, ker nas je bilo strah bolečine. A ko enkrat zares opustimo travme in negativna čustva, se končno spet počutimo varne, odpremo srce in zares čutimo in ljubimo. Ko ugotovimo, kako dobro in lahkotno se počutimo z vsako očiščeno travmo in čustvom, bomo ugotovili, da je to veliko boljše, kot nenehno izogibanje in skrivanje pred čustvi. In šele takrat lahko zares v polnosti čutimo pozitivna čustva.
- Poglejte si še: "Samo pozitivne vibracije" so LAŽ
2. Pametujemo in se počutimo ogrožene.
Duhovni bojevnik mora dati krono z glave ali morda bolje – sestopiti iz visoko letečega samoroga. S pametovanjem sicer lahko izpademo zelo modri, a kaj imamo od tega? Preprečujemo si dejansko duhovno rast. Seveda lahko dajemo nasvete drugim tudi takrat, ko sami še nismo popolnoma ozdravili vseh svojih problemov, a moramo izgubiti potrebo po tem, da imamo vedno prav, da smo večvredni in ne pokažemo svoje ranljivosti ali zmote. Priznati si moramo torej, da če še nismo na cilju, in da ne vemo vsega.
3. Duhovne perspektive izrabljamo, da se izognemo človeškim emocijam.
Vera, da jeza, strah in žalost za nas ne obstajajo... Smo na poti do cilja, kjer bomo sposobni stanja zavesti, na katerem bomo videli lepoto in vrednost v vsem. A tudi žalost, jeza in strah, ki se porajajo na poti do tega cilja, so del te poti, s katerim se moramo soočiti. Včasih se moramo po človeško razjeziti, da se nekaj premakne v našem življenju, v takem primeru torej čustva niso nujno destruktivna, pač pa se porajajo zato, da nam pomagajo. Prav tako nam lahko strah pokaže, da še nismo dojeli vsega, kar moramo, kaže nam, kje nas čevelj žuli. Žalost nam pokaže, kjer so naše rane, ki jih je potrebno zaceliti, da zopet najdemo srečo. Biti duhoven bojevnik pomeni zavestno učenje skozi lastna čustva in izkustva, ne le skozi teorijo.
4. Cel dan prebiramo o duhovni rasti, hkrati pa se izogibamo najboljšemu učitelju – življenju.
Branje knjig za samopomoč in duhovno rast je lahko podobno branju navodil za igro, katere nikoli ne igramo. Resnična zabava in napredek pa se lahko zgodita le, ko igro dejansko igramo. Veliko ljudi razume teorijo. Vemo, da kreiramo svojo lastno realnost, da je naše življenje skupek naših misli, čustev in energije, ki jo oddajamo, morda celo razumemo vso znanost v ozadju duhovnih zakonov življenja. A ironično se še vedno počutimo žrtve okoliščin in pademo v pasiven odnos do življenja, ignoriramo intuicijo in znake, ki nam jih daje življenje.
5. Najdemo svojo resnico ter zanikamo vse ostalo.
Kar potrebujemo v enem trenutku življenja, je lahko popolnoma drugo, kar bomo potrebovali v naslednjem, in popolnoma drugo, kar potrebuje nekdo drug. Smo unikatni in večplastni. Včasih se dotaknemo plasti, na kateri se moramo naučiti sočutja in mehkobe, včasih pa pridemo na točko, kjer se moramo naučiti odločnosti in trdnosti. Vsak je na svoji poti, na svojem delčku poti, v svoji lekciji, zato se moramo naučiti tolerance in sprejemanja drugačnosti in raznolikosti. Ni namreč bistvo, da se vsi premikamo sinhrono na enak način, da razmišljamo in čutimo enako. Tu smo zato, da skupaj tvorimo sestavljanko, vsak drugačen in unikaten kos, ki tvori celovito podobo.
6. Smo tako duhovni, da pozabimo deliti ljubezen.
In nenazadnje... Tudi če si prebral vse knjige in obvladaš vse duhovne prakse, če držiš ljubezen, radodarnost, sočutje in skrb zaklenjeno samo zase, si zgrešil bistvo duhovnosti.
Po navdihu: collective-evolution.com
- Preberite si še: Znaki, da ste inteligentni
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
