Neizrečeno in nepredelano se prenaša iz generacije v generacijo

Ali je mogoče, da smo podedovali jezo in agresijo od svojih prednikov? 

Neizrečeno in nepredelano se prenaša iz generacije v generacijo (foto: unsplash) unsplash
31. 7. 2019

Če na nasilje v Sloveniji pogledamo z zgodovinskega vidika, ugotovimo, da smo nekaj nasilja genetsko podedovali od staršev, starih staršev, pradedkov in prababic, ki so živeli med 1., 2. svetovno vojno. Kaj so ti naredili s svojo jezo do okupatorjev? Ko so živeli v negotovosti, strahu, pomanjkanju, bili vpoklicani v vojsko in se borili, bili odpeljani v koncentracijsko taborišče, pokopavali svoje najbližje in najdražje?

Dejstvo je, da se vojne vsebine niso predelovale, so se pa naselile v duševnost ljudi, ki še danes živijo s travmami, pa številni sploh ne morejo povedati, kako jih je vojna življenjsko zaznamovala, jim spremenila usodo in življenja. Ljudje so pač mislili, da je mogoče pozabiti, da mine, a neizrečeno in nepredelano se prenaša iz generacije v generacijo, na potomce, ki se spopadajo z jezo in agresijo, pa sploh ne vedo, kam zares spada, ne od kod izvira in čigava sploh je.

Tako so številne današnje generacije nasilne prav zaradi nepredelanega nasilja prejšnjih.

Velika past je tudi nepriznana, neizražena jeza. Ne smeš biti jezen na ljudi, ki so okupirali deželo. Na ljudi, ki so te vpoklicali v mobilizacijo. Na ljudi, ki so kratili pravice do uporabe slovenskega jezika na slovenskem ozemlju. In številni niso bili jezni – ker se to ni spodobilo, ker se z jezo ni nič doseglo, ker je veljala za slabo. Tako so jo zanemarili do te mere, da so mislili, da bo minila. A globoka jeza in zamera ne mineta kar zlepa.

Ta jeza si je nadela različne maske depresije, sarkazma, lastne nesreče in nezadovoljstva v življenju, nergaštva, ironije in se ljudem pokazala v tej drugi, zamaskirani luči. Pravzaprav se velikokrat zgodi, da človek ne ve, od kod izvirajo sarkazem in ironija ter nergaštvo in nezadovoljstvo, le naučil se je jih je spretno uporabljati v medosebnih odnosih in s tem odganjati ljudi stran od sebe. Če pa odstre masko, se pokaže njegov obraz speče, pasivne jeze, ki je še vedno tam, globoko pod masko.

Tako se pravzaprav človekova jeza zaroti proti njemu samemu, čeprav jo prek prefinjenega sarkazma stresa na okolico, v resnici razjeda njega. A si tega ne sme priznati, zato krivi okolico, da ga jezi, ker je neznosna, nekoristna, nevredna, mu ne da miru. S kritiko, obtožbami in podcenjevanjem je psihično nasilen do okolice. Tak človek naredi preslikavo v okolico, ki pa je resnična slika njega samega, s samim seboj mu je neznosno, počuti se nekoristno, nevredno.

Gledano z malo oddaljene perspektive, je zver v nas, ki ji rečemo nasilje, skupek razreševanja in predelovanja jeze ter agresije prejšnjih generacij in naših dejanj, ki lahko odsevajo preprosto nadaljevanje nasilja in prenos na naslednje generacije ali na drugi strani pripravljenost ozaveščanja jeze, predelavo in transformacijo v bolj sprejemljive oblike.

Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi

Poglejte si še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri